Jedro

DK v 6. členu opredeljuje možnost, da stranki njeno uporabo izključita. Skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo se ne zahteva, da je izključitev uporabe DK izrecna. Zadostuje že tiha izključitev, pri čemer pa mora biti volja strank, da se DK izključi jasno razvidna iz ravnanja strank ali njihovih izjav.

Čeprav je DK del slovenskega prava, je pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine tega primera zaključilo, da sta se pravdni stranki v okviru njune pogodbene avtonomije vsaj konkludentno dogovorili, da se v tem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka kot materialno pravo uporabijo določila OZ (in ZVPot), na katera sta se dosledno sklicevali. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izjave tožeče stranke na naroku dne 20. 6. 2019, s katero se je tožena stranka strinjala, zaradi pristavka "saj se obe nanj sklicujeta" ni mogoče razumeti drugače.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo 23.730,10 EUR s pripadki ter plačilo 2.662,29 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka). Presodilo je, da tožeča stranka zaradi nepravočasnega grajanja po prvem odstavku 39. člena Konvencije Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: Dunajska konvencija, DK)1 ni imela pravice razdreti pogodbe po 49. členu DK in zato tudi ne zahtevati vrnitve že plačanega po drugem odstavku 81. člena DK. Odločilo je tudi, da tožeči stranki ne pripada odškodnina za domnevno uničene stvari pod pergolo ali za stroške njene stranke za plačane rolete po 74. do 77. členu DK. Pojasnilo je, da slednje tožeči stranki ne pripada neodvisno od prepoznega grajanja, ker tožeča stranka kljub ugovoru ni navedla, konkretno katera „lastnina“ pod pergola naj bi bila uničena, tisto glede rolet pa med drugim zato ne, ker je to bodoča in kvečjemu potencialna škoda tožeče stranke.

2. Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Sodišču prve stopnje je očitala, da je v tem primeru zmotno uporabilo določila DK. Trdila je, da sta bili stranki sporazumni, da se v tem primeru za presojo razmerja uporabijo določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju. OZ)3 in Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot).4 Grajala je tudi presojo sodišča prve stopnje glede nepravočasnosti obvestila tožene stranke o napaki ter glede pojasnilne dolžnosti tožene stranke v zvezi s pripravo temeljev. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na pravilno uporabo materialnega prava mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (glej tretji odstavek 180. člena, drugi odstavek 350. člena in 371. člen ZPP). DK je mednarodna pogodba, ki je v Republiki Sloveniji neposredno uporabljiva (drugi odstavek 8. člena Ustave Republike Slovenije). Določila DK se uporabijo v primeru, ko gre za pogodbe o prodaji blaga sklenjene med strankami, ki imajo sedež v različnih državah pogodbenicah DK (1. člen DK). V tem gospodarskem sporu so, kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, izpolnjene vse predpostavke za uporabo določb DK, saj je bila predmet pogodbe med tožečo stranko, ki je imela sedež v Švici, in toženo stranko, ki je imela sedež v Republiki Sloveniji, prodaja blaga. Tako Švica kot Republika Slovenija sta pogodbenici DK.

6. Navkljub navedenemu pa po presoji pritožbenega sodišča drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje za presojo konkretnega primera zmotno uporabilo določila DK.

7. DK v 6. členu opredeljuje možnost, da stranki njeno uporabo izključita.5 Skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo se ne zahteva, da je izključitev uporabe DK izrecna.6 Zadostuje že tiha izključitev, pri čemer pa mora biti volja strank, da se DK izključi jasno razvidna iz ravnanja strank ali njihovih izjav.

8. V konkretnem primeru sta se obe pravdni stranki v vseh svojih vlogah dosledno sklicevali le na določila OZ (in ZVPot). Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravdni stranki že v 5. točki sklepa z dne 7. 11. 2018, s katerim je odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe (list. št. 54), ter nato še v okviru materialnega procesnega vodstva na pripravljalnem naroku dne 20. 6. 2019 (glej zapisnik na list. št. 148) opozorilo, da materialno pravo v tem primeru po njegovi oceni predstavljajo določila DK, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da sta se stranki v svojih vlogah sklicevali na OZ le zato, ker sta prezrli, da je njuno razmerje treba presojati po določilih DK.

9. Da sta se pravdni stranki vsaj konkludentno dogovorili za uporabo OZ izhaja tudi iz izjav pravdnih strank na prvem naroku za glavno obravnavno dne 20. 6. 2019. Na tem naroku je tožeča stranka dodatno poudarila, „da je bila med pravdnima strankama dogovorjena uporaba slovenskega prava, saj se obe nanj sklicujeta.“ Tožena stranka pa je dodala, „da na navedeno stališče tožeče stranke nima pripomb“(glej zapisnik naroka z dne 20. 6. 2019, list. št. 149). Njuna pogodbena volja za izključitev uporabe DK torej ni bila dvoumna.

10. Čeprav je DK del slovenskega prava, je pritožbeno sodišče upoštevajoč vse okoliščine tega primera zaključilo, da sta se pravdni stranki v okviru njune pogodbene avtonomije vsaj konkludentno dogovorili, da se v tem postopku za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka kot materialno pravo uporabijo določila OZ (in ZVPot), na katera sta se dosledno sklicevali. Po presoji pritožbenega sodišča namreč izjave tožeče stranke na naroku dne 20. 6. 2019, s katero se je tožena stranka strinjala, zaradi pristavka „saj se obe nanj sklicujeta“ ni mogoče razumeti drugače. Le na ta dva predpisa sta se namreč pravdni stranki ves čas postopka, ne glede na to, da ju je sodišče prve stopnje opozorilo, na določila DK, dosledno sklicevali. Takšna razlaga je tudi skladna z določili prvega in tretjega odstavka 8. člena DK, po katerih je treba izjave strank razlagati v skladu z njihovim namenom, pri čemer je pri ugotavljanju namena treba upoštevati vse relevantne okoliščine primera, vštevši poznejše ravnanje strank.

11. Dogovor pravdnih strank, da se za presojo njunega razmerja v tem postopku uporabijo določila OZ ni v nasprotju niti s pravili mednarodnega zasebnega prava (prvi in drugi odstavek 19. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku)7 in niti z določili DK (glej 6. člen).8 Zato ga je sodišče dolžno spoštovati.

12. Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je treba v tem primeru kot materialno pravo uporabiti določila DK, ni presojalo pravno odločilnih dejstev v zvezi z uveljavljanjem pravic iz naslova pogodbene garancije po določilih OZ, ki se od določil DK razlikujejo. Zato so ostala vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s pravočasnim obvestilom tožene stranke o napakah in obstojem predpostavk za uveljavljanje pravice do vračila kupnine zaradi razdrtja pogodbe po samem zakonu kot posledic uveljavljanja pogodbene garancije, neugotovljena.

13. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do pravno odločilnih dejstev v zvezi s pravočasnim uveljavljanjem zahtevkov na podlagi pogodbene garancije v skladu z določili OZ in niti do obstoja predpostavk za uveljavljanje pravice do vračila kupnine zaradi razdrtja pogodbe po samem zakonu kot posledice uveljavljanja pogodbene garancije ter do v zvezi s tem predloženih dokazov.

14. Tako bi šele pritožbeno sodišče prvič ugotavljalo dejansko stanje v zvezi s prej navedenimi pravno odločilnimi dejstvi, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Takšno postopanje pritožbenega sodišča pa bi lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja). Ob tehtanju strankine pravice do pritožbe s pravico stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pritožbeno sodišče ni odločilo v korist slednje po drugem odstavku 355. člena ZPP. Tožba je bila namreč vložena 21. 3. 2018, sodišče je tekoče vodilo postopek in je odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke 16. julija 2019. 15. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

16. Napotki za novo sojenje so navedeni v prejšnjih točkah te obrazložitve (tretji odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških je skladno s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 10/1-1984. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 4 Ur. l. RS, št. 20/1998 in naslednji. 5 Določilo 6. člena DK se glasi: „Strani lahko izključijo uporabo te konvencije ...“ 6 Glej: P. Schlechtriem in D. Možina, Pravo mednarodne prodaje, Konvencija Združenih narodov o mednarodni prodaji, Založba Uradni list RS, leto 2006, str. 14-15,VSL sodba I Cpg 1709/2014 z dne 11. 2. 2015 in VSM sodba I Cpg 352/2015 z dne 15. 7. 2015. 7 Ur. l. RS, št. 56/1999 in naslednji. 8 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 1709/2014 z dne 11. 2. 2015 in VSM sodba I Cpg 352/2015 z dne 15. 7. 2015, Vladimir Balažic: Dunajska konvencija in slovenska sodišča, v Podjetje in delo, leto 2005, št. 6-7, str. 1200-1202.