Jedro

V ponovljenem postopku bo sodišče I. stopnje moralo odpraviti pomanjkljivosti postopka in z neposrednim zaslišanjem predlagane priče ter tožeče stranke samo razčistiti dejansko stanje ter obstoj pravnorelevantnih dejstev za priznanje zahtevane pokojninske dobe, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo všteje zaposlitev pri firmi L. od 1.7.1925 do 15.1.1933 z utemeljitvijo, da je že tožena stranka v predhodnem upravnem postopku pravilno ugotovila, da v obravnavanem obdobju ni šlo za redno delovno razmerje pač pa za priložnostno delo, s katerim naj bi si tožeča stranka želela izboljšati takratne življenjske pogoje.

Zoper citirano sodbo je v zakonitem roku vložila pritožbo pooblaščenka tožeče stranke iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ne soglaša z oceno, sprejeto le na podlagi dokazov, izvedenih pred toženo stranko v predhodnem upravnem postopku. Poudarja, da so res nekatere priče že pokojne, vendar je v domu upokojencev v Kopru še živa priča A.S., ki ni mogla pristopiti k obravnavi na sodišču, vendar pa bi jo bilo mogoče zaslišati na kraju samem. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava. Po mnenju tožeče stranke je nevzdržno elemente delovnega razmerja iz tedanjega obdobja presojati po elementih popolnoma drugega družbenega reda. Ni sprejemljivo, da je tožena stranka pred 20 leti imela popolnoma drugačne kriterije za priznavanje delovnega razmerja na podlagi zaslišanja prič, saj lahko dokaže, da ima pri istem delodajalcu delovno dobo priznanih precej primorskih zavarovancev, ki so delali v popolnoma enakih pogojih.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba utemeljena, saj je prvostopno sodišče zagrešilo takšne absolutne bistvene kršitve procesnega prava, zaradi katerih je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti tudi po uradni dolžnosti. S tem ko je zavrnilne razloge iz dokončne odločbe toženca sprejelo kot svoje, je kršilo načelo neposrednega izvajanja dokazov (4. člen Zakona o pravdnem postopku), vsaj kar zadeva možnosti zaslišanja še živeče priče A.S. ter tožnika kot stranke v postopku. Hkrati ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj sploh ne vsebuje pravnih razlogov s tem pa tudi ne razlogov o odločilnih dejstvih za priznanje uveljavljene pokojninske dobe, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku.

Ker tožeča stranka zahteva priznanje pokojninske dobe za čas zatrjevane zaposlitve v obdobju od 1.7.1925 do 15.1.1933 je za razsojo zadeve glede na 202. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 5/94 in 7/96) potrebno uporabiti določbe temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964. V skladu s 125. členom navedenega zakona pa pokojninska doba po istem zakonu obsega čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe zakona (kot zavarovalna doba) in obdobja, prebita izven zavarovanja do začetka njegove uporabe, ki se vštevajo v pokojninsko dobo kot posebna doba. Po 126. členu istega zakona se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Glede na navedeno določbo je torej v primerih, ko ni podatkov o zavarovanju, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče všteti le čas zatrjevane zaposlitve, če je s pričami in drugimi dokazi nedvoumno na prepričljiv način dokazan obstoj pravnega razmerja, torej delovnega razmerja ali kakšnega drugega dela, na podlagi katerega je bila določena oseba v določenem obdobju tudi dejansko zavarovana. Zato pritožbeno sklicevanje na drugačno prakso pravnih predhodnikov toženca pred 20 leti v zvezi s priznavanjem pokojninske dobe na podlagi izjav prič ni utemeljeno in pri razsojanju sporne zadeve tudi ne more biti upoštevno, saj so za priznanje zahtevane pokojninske dobe lahko odločilnega pomena le pravno relevantna dejstva o dejanskem obstoju zatrjevanega delovnega razmerja pri firmi L., na podlagi katerega bi bila tedaj tožeča stranka dejansko tudi socialno zavarovana.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedene pomanjkljivosti postopka in z neposrednim zaslišanjem tožeče stranke ter predlagane priče samo razčistiti dejansko stanje, to je obstoj pravno relevantnih dejstev za priznanje zahtevane pokojninske dobe. Šele, ko bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in po potrebi izvedlo morebitne druge, pomembne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo lahko o tožbenem zahtevku tožeče stranke ponovno odločalo.