Jedro

Dogovorjeni odložni pogoj za plačilo del po aneksu šele po pridobitvi denarne subvencije od Eko sklada, je bil v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu (v točkah II in IV izreka) potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi VL 100311/2012 z dne 10. 7. 2012 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 9.069,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2012 dalje do plačila, v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 78,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2012 do plačila (II. točka izreka); da se isti sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavi za znesek 1.451,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2012 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka za znesek 12,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2000 dalje do plačila in se zahtevek v tem delu zavrne (III. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.455,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne tudi preostali tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženec s tožečo stranko sklenil Pogodbo za dobavo in montažo montažne hiše Trnovec po sistemu pasivne Žiher stene ter klet kot klasična gradnja št. 023/2010 z dne 16. 12. 2010 (v nadaljevanju: Pogodba), predvsem zaradi zagotavljanja tožeče stranke, da mu bo po zaključeni gradnji ustvarila pogoje za pridobitev subvencije Eko sklada. Ne vzdrži stališče sodišča, da je podani ugovor neizpolnjene pogodbe neutemeljen, ker navedeno ni bila glavna obveznost tožeče stranke. Ugovor neizpolnjene sinalagmatske pogodbe v sebi (tudi po stališču pravne teorije kot prakse) vsebuje tudi ugovor nepravilno izpolnjene sinalagmatske pogodbe in se lahko tudi zadrži plačilo le dela izpolnitve, če je takšna pogodba v določenem delu nepravilno izpolnjena. Tudi ni pravilno stališče, da je šlo v konkretnem primeru le za nagib za sklenitev pogodbe, navedena obveznost tožeče stranke je predstavljala bistveni pogodbeni pogoj z njene strani za sklenitev Pogodbe. Tako je prešla v podlago pogodbe in toženec, če bi vedel, da se pogoj ne bo uresničil, pogodbe ne bi sklenil. Sodišče je v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je verjelo enostranski izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da se niso nikoli zavezali, da bo toženka subvencijo dobila oziroma, da jamčijo za uspeh pridobitve subvencije. Pri tem ni upoštevalo dopisa zakonitega zastopnika z dne 1. 2. 2012, v katerem navaja „da naj tožena stranka priznanju dolga dopiše pristavek, da bo znesek poravnala, ko bo dobila sredstva Eko sklada.“ Tožeča stranka se je torej zavezala k obligaciji uspeha, saj drugače ne bi pričakovala plačila s strani toženca šele tedaj, ko bo ta pridobil sredstva iz Eko sklada. S tem je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju s ključnimi dokazi, materialna resnica pa ni bila ugotovljena do stopnje prepričanja. Tudi v primeru, če je tožeča stranka prevzela le sodelovalno dolžnost pri pridobivanju subvencije, bi bil ugovor zadržanja dela plačila utemeljen, saj je iz dokaznega postopka jasno razvidno, da je bila vloga na Eko sklad zavrnjena zaradi malomarnosti tožeče stranke. Ta namreč ni pravočasno dostavila PHPP izračunov. O tem bistvenem razlogu se sodišče ni izjasnilo in v tem delu sodba nima razlogov. S tem je tožencu povzročila škodo in je njegov zahtevek iz tega naslova nedvomno utemeljen. Uveljavljal je tudi pravico do zadržanja dela kupnine zaradi stvarnih napak na stvari, te napake je pravočasno in pravilno uveljavljal. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je bil o napakah pravočasno obveščen, sam jih je priznal ter zagotovil, da bo uredil odpravo napak tako, da „bo dodatno pritisnil na Denisa“. Iz dokaznega gradiva izhaja, da je toženec napake notificiral pravočasno, zanje pa je tožeča stranka tudi vedela in se zavezala, da jih odpravi. Sodišče je napačno razlagalo pojem neznatnih stvarnih napak. Napaka je bistvena, če je delo neuporabno ali če nasprotuje izrecnim pogodbenim pogojem ali načrtu. Tožeča stranka je odgovorna za napake zgradbe, saj so posledica načina izvedbe del. Predmet pogodbe je montažna stanovanjska hiša. Sodišče nima znanja, da lahko oceni, da ne verjame izpovedbi priče G. T., da ob močnem deževju zamaka v hišo. Za ugotovitev napak je predlagal tudi postavitev ustreznega izvedenca. Argumentacija sodišča, da je neprepričljivo, da nekdo, ki živi v hiši in je njen lastnik, ne bi sam odpravil takšne napake kot je zamakanje vode v hišo, ni pravno argumentacijsko prepričljiva. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do predlaganih dokazov, ki so bistveni za odločitev, njihovo izvedbo pa je brez utemeljenega razloga zavrnilo. Sodba v tem delu (glede zatrjevanih in dokazovanih stvarnih napak) tudi nima razlogov oziroma so njeni razlogi nepopolni.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Izpostavlja dvom v njeno pravočasnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na izražen dvom tožeče stranke v pravočasnost pritožbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pravočasna. Tožencu je bila sodba vročena 19. 11. 2014, tako da se je 15 dnevni rok za pritožbo iztekel z dnem 4. 12. 2014, tega dne pa je bila pritožba, poslana priporočeno po pošti, tudi vložena.

6. Nesporno med pravdnima strankama je, da sta dne 16. 12. 2010, tožeča stranka kot izvajalec in toženec kot naročnik, sklenili Pogodbo (priloga B2) in dne 10. 10. 2011 aneks k Pogodbi (priloga B4). Pogodba se nanaša na dobavo in montažo montažne hiše Trnovec (po sistemu pasivne Žiher stene ter klet kot klasična gradnja), aneks pa na dela in storitve v zvezi z notranjimi vrati, parketom in stopnicami. Tožeča stranka od toženca vtožuje (po umiku še) 10.520,64 EUR plačila iz naslova opravljenih del po aneksu. Toženec se plačilu upira: ker sta se pravdni stranki dogovorili za plačilo v višini 9.069,10 EUR; toženec bo plačilo izvršil šele po prejemu nakazila denarne subvencije iz Eko sklada, kar bi moral urediti tožnik, česar pa še ni storil (navedbe v ugovoru); zaradi obstoja napak v zvezi z gradnjo, ki jih tožeča stranka ni odpravila (vloga z dne 16. 6. 2014), uveljavlja „pridržek plačila do odprave napak“, zaradi česar mu je tudi nastala škoda v višini 5.000,00 EUR (navedbe na glavni obravnavi 27. 8. 2014); ker tožeča stranka ni pravočasno dopolnila vloge za pridobitev subvencije na Eko sklad, mu je nastala škoda v višini 9,200.00 EUR (vloga z dne 16. 6. 2014). Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi za znesek 9.069,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2012 (in za izvršilne stroške v znesku 78,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2012 dalje do plačila). Odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti, o odločilnih dejstvih pa ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

8. Tudi za tožečo stranko ni (več) sporno, da sta se pravdni stranki preko elektronske pošte dogovorili za plačilo opravljenih del po aneksu v višini 9.069,10 EUR. Iz elektronskih sporočil (prilogi B7 in B13) izhaja, da se je toženec zavezal plačilo izvršiti takoj, ko bo dobil denar od Eko sklada. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in česar pritožba ne izpodbija, da bi bil toženec do denarne subvencije iz tega sklada upravičen le v primeru, da bi imel v hiši vgrajeno toplotno črpalko. Ta v hišo ni bila vgrajena. Kljub temu je toženec preko tožeče stranke vložil na Eko sklad vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo gradnje ali nakupa nizkoenergijske in pasivne stanovanjske stavbe, z (lažno) navedbo o v hišo vgrajeni toplotni črpalki. Ker vloga ni bila pravočasno dopolnjena, je bila z odločbo tega sklada z dne 31. 8. 2012 (priloga B23) zavrnjena. Upoštevaje povedano je bil navedeni dogovorjeni odložni pogoj za plačilo del po aneksu šele po pridobitvi denarne subvencije od Eko sklada, v nasprotju s prisilnimi predpisi (toženec do subvencije ni bil upravičen), bil pa je tudi nemoralen (da do subvencije toženec ni upravičen, sta se zavedali obe pravdni stranki) in je zato ničen (60. člen OZ). Nanj se zato toženec ne more sklicevati in je šteti, kot da pogoja ni bilo. Terjatev je zato nedvomno že zapadla v obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in jo je toženec dolžan plačati (prvi odstavek 649. člena v zvezi z 9. členom OZ), ker je s plačilom v zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

9. V posledici povedanega tudi ni mogoče govoriti o tem, da je tožencu iz tega naslova nastala kakšna pravno priznana škoda, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V zvezi s tem pa toženec tudi sicer ni postavil nobenega zahtevka, ne v obliki pobotnega ugovora in ne v obliki nasprotne tožbe, da bi sodišče prve stopnje v zvezi z zatrjevano škodo sploh lahko odločalo.

10. Toženec je plačilu ugovarjal tudi iz razloga, ker je (naknadno) na hiši ugotovil (stvarne) napake, zaradi česar „je škode vsaj za 5.000,00 EUR“ (navedba na naroku 27. 8. 2014, list. št. 79). Spet v zvezi z (domnevno) škodo ni postavil zahtevka, ne v obliki pobotnega ugovora ne v obliki nasprotne tožbe, da bi sodišče prve stopnje o tem lahko odločalo. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženec poleg golih zatrjevanj o napakah, navedb ni konkretiziral v smeri, kdaj so bile napake odkrite, kdaj, komu in na kakšen način so bile grajane, kljub opozorilu sodišča na naroku dne 27. 8. 2014. Tako, da tudi če bi bilo njegova zatrjevanja razumeti v smeri pravice do znižanja plačila zaradi obstoja napak v smislu določbe drugega odstavka 635. člena OZ,(1) zaradi pomanjkljive trditvene podlage, s takšnim zahtevkom ne more uspeti. Toženec ne more uspeti tudi ne s sklicevanjem na določbo 101. člena OZ (pravilo sočasne izpolnitve), saj zaradi pomanjkljive trditvene in dokazne podlage ni uspel izkazati, da mu tožeča stranka sploh kaj dolguje.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene trditve ni odgovarjalo, saj ni šlo za trditve odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker navedbe v odgovoru na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča niso pripomogle, ne gre za stroške potrebne za postopek, zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, lahko tudi po izteku roka iz prvega odstavka 635. člena z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode.