Jedro

Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. 47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici vpisati v kadrovsko evidenco opravljanje dela v nazivu stotnik za dneve 5. 12. 2018, 4. 3. 2019 in 13. 6. 2019 (I.a točka izreka). Tožbeni zahtevek za vpis opravljanja dela v nazivu stotnik za druga obdobja je sodišče prve stopnje zavrnilo (I.b točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica pritožbo vlaga zoper zavrnilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Meni, da ugovor zastaranja ni utemeljen, saj je s tožbo zahtevala vpis dejstva, ki je nastalo šele na podlagi sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 288/2019 z dne 27. 12. 2021. Toženka je šele s to sodbo pripoznala, da tožnici za vtoževana obdobja pripada pravica, ki izvira iz njenega tedanjega dejanskega dela v nazivu stotnik, vendar pa obdobij tega dela v kadrovsko evidenco ni vpisala. S pripoznanjem tožbenega zahtevka je zastaranje pretrgano in začne teči znova. Tožnica do sodbe na podlagi pripoznave ni imela podlage zahtevati vpis takšnega dejstva v kadrovsko evidenco. Vpis tega dejstva je morala toženka izvesti na podlagi pravnomočne sodbe, a ga ni. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi tožnice ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi in toženki naloži povrnitev prvostopenjskih in pritožbenih stroškov tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka pritožbo vlaga zoper ugodilni del sodbe in odločitev, da sama krije svoje stroške postopka, zaradi pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo z zahtevkom za vpis v kadrovsko evidenco zavreči, saj sodišče glede na določbe ZDSS-1 in ZPP ni pristojno za odločanje o njem. Meni, da med spori, o katerih je na podlagi 5. člena ZDSS-1 pristojno odločati delovno sodišče, ni spora glede vpisa v kadrovsko evidenco zaposlenih. Tudi sodišče prve stopnje samo v obrazložitvi sodbe navaja, da tožnica ne vtožuje konkretne pravice, ampak zgolj zahteva, da se ji v kadrovski evidenci za posamezna obdobja oziroma dneve vpiše opravljanje dela v nazivu stotnik. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na 46. in 47. člen ZJU. ZJU v 47. členu govori izrecno le o opravljanju drugega dela v interesu delodajalca, ne pa o samem vpisu v kadrovsko evidenco. Tožnica ni vtoževala ugotovitve opravljanja drugega dela v interesu delodajalca, ampak je vtoževala vpis v kadrovsko evidenco. Izpodbijana sodba za toženko predstavlja sodbo presenečenja, saj tožnica v navedbah ni omenjala določbe, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Toženka je bila posledično prikrajšana v pravici do izjave in podajanju nasprotnih navedb v tej zvezi. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ne vtožuje konkretne pravice, ampak zahteva le vpis v kadrovsko evidenco. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo 56. člen ZSSloV, ki v tretjem odstavku med drugim določa, da delavec v primeru nadomeščanja prvih 30 dni ne pridobi pravice in plače, povezane s formacijsko dolžnostjo poveljnika. Med te pravice po mnenju toženke spada tudi pravica do vpisa v kadrovsko evidenco. Z vpisom naziva v kadrovsko evidenco nastanejo vse pravne posledice, ki gredo iz naziva stotnik, npr. višja plača, položajni dodatek in povišanje v činu. Priznanje stažiranja v nazivu stotnik oziroma vpis v kadrovsko evidenco predstavlja enega izmed pogojev za povišanje v čin stotnik ter s tem nastanek vseh pravic in obveznosti, ki izhajajo iz naziva stotnik. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek kot neutemeljen zavrniti, ker tožnica vtožuje manj kot 30 dni nadomeščanja poveljnika. Obrazložitev sodbe v 12. točki je sama s seboj v nasprotju. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica z zahtevkom uspela le glede treh dni od zahtevanega vpisa za 101 dan. Sodišču predlaga, naj pritožbo odstopi v reševanje pristojnemu višjemu sodišču, ki naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži povrnitev stroškov toženke, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke navaja, da ne drži, da obravnavani spor ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Tožnica je s tožbo zahtevala vpis dejstva, ki je nastalo šele na podlagi sodbe na podlagi pripoznave opr. št. Pd 288/2019. Tožnica s tožbo ne zahteva priznanja naziva stotnik, ne zahteva priznanja pravice. Zahtevan vpis v kadrovsko evidenco ima naravo vpisa dejstva, ki ima delovnopravne posledice za tožnico. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi toženke uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zlasti ne očitanega nasprotja v obrazložitvi. Obrazložitve sodbe o tem, zakaj tožbeni zahtevek ob upoštevanju 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) ni neutemeljen (v celoti), je jasna in v nobenem smislu protislovna. Zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki jo v tem delu sodišču prve stopnje (prav tako neutemeljeno - kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) očita toženka v pritožbi, pa še ne pomeni tudi nasprotja v obrazložitvi sodbe.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP (s čimer smiselno uveljavlja, da za reševanje spora ni pristojno sodišče), prav tako pa tudi navedba, da za odločanje o tem sporu ni pristojno delovno sodišče glede na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.),1 je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče. Sicer pa toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovora stvarne nepristojnosti niti ni uveljavljala (v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZPP ga lahko uveljavlja najkasneje v odgovoru na tožbo), zato je s pritožbenim ugovorom te bistvene kršitve tudi prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (katerega nepravilnosti oziroma nepopolnosti tožnica v pritožbi ne uveljavlja kljub sklicevanju na ta pritožbeni razlog) sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka.

11. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica v posameznih obdobjih oziroma dneh od leta 2014 do leta 2019 opravljala delo poveljnika čete in delo namestnika poveljnika čete. V zvezi z opravljanjem tega dela je tožnica vložila tožbo za plačilo razlike iz naslova položajnega dodatka, s katero je v celoti uspela, saj je toženka ta zahtevek pripoznala (sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 288/2019 z dne 27. 12. 2021). S sklepom v isti zadevi pa je prvostopenjsko sodišče tožbo zavrglo v delu, s katerim je tožnica zahtevala priznanje časa stažiranja v nazivu stotnik. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da ugotovitvena tožba za ugotovitev dejstva na podlagi prvega odstavka 181. člena ZPP ni dopustna.

12. Neutemeljen je pritožbeni ugovor toženke o zmotni uporabi 47. člena ZJU. Navedeni člen, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca (v 8. točki tako določa, da se v centralno kadrovsko evidenco med drugim vodi tudi podatek o opravljanju drugega dela v interesu delodajalca), daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi toženke, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja, ker se tožnica na določbe ZJU v svojih vlogah ni sklicevala. Stranka se na določbe zakonov in drugih splošnih pravnih aktov ni dolžna sklicevati, saj pravo pozna sodišče samo. Tožnica je v tem sporu navajala, da je nadomeščala poveljnika čete, ki je dolžnost opravljal v nazivu stotnik, in da zahteva, da se ji delo v nazivu stotnik vpiše v kadrovsko evidenco. Glede na takšne navedbe tožnice odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi relevantnih materialnopravnih predpisov preverilo utemeljenost tožbenega zahtevka, ne more predstavljati sodbe presenečenja za toženko. Sicer pa toženka tega pritožbenega ugovora natančneje ne konkretizira in v pritožbi tudi ne navede, zakaj naj bi bila posledično prikrajšana v pravici do izjave in podajanju nasprotnih navedb v tej zvezi, zato se do teh pritožbenih ugovorov niti ni mogoče opredeliti.

14. Toženka se neutemeljeno sklicuje še na določbo 56. člena ZSSloV, ki v tretjem odstavku (med drugim) določa, da ima v miru namestnik poveljnika med začasno odsotnostjo poveljnika v skladu z Zakonom o obrambi in s pravili službe za obdobje do treh mesecev vse pristojnosti poveljnika, vendar pa prvih 30 dni ne pridobi pravic in plače, povezane s formacijsko dolžnostjo poveljnika. Toženka navaja, da tožnica poveljnika ni nadomeščala dlje kot 30 dni, zato pravice do vpisa v kadrovsko evidenco glede na citirano določbo ni pridobila. S takšno razlago pritožbeno sodišče ne soglaša, saj tožnica v tem sporu uveljavlja lastno pravico do vpisa v centralno kadrovsko evidenco in ne pravic poveljnika. Ne drži, kar navaja toženka v pritožbi, da že s samim vpisom naziva v kadrovsko evidenco nastanejo vse pravne posledice, ki gredo iz naziva stotnik. Uveljavljanje pravic, ki so povezane s formacijsko dolžnostjo poveljnika, je ločeno in povsem neodvisno od uveljavljanja v tem sporu zahtevanega vpisa v kadrovsko evidenco. Tožnici morebitne pravice, povezane s formacijsko dolžnostjo poveljnika ob izpolnjevanju zakonskih pogojev pripadajo neodvisno od samega vpisa v centralno kadrovsko evidenco, torej tudi, če tega vpisa (za določeno obdobje) niti ne bi bilo.

15. Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na opravljanje dela pred 11. 4. 2018, zavrnilo zaradi zastaranja glede na določbo 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa petletni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je s tožbo v obravnavani zadevi zahtevala vpis dejstva, ki je nastalo šele s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 288/2019 z dne 27. 12. 2021. To ne drži. Tožnica je pravico zahtevati vpis opravljanja dela v nazivu stotnik, ki jo uveljavlja s tožbo v predmetni zadevi, pridobila že s potekom zakonskega roka osmih dni od opravljanja takšnega dela (prvi odstavek 49. člena ZJU) in ne šele z izdajo (ali pravnomočnostjo) sodbe na podlagi pripoznave. S to sodbo je bilo odločeno (le) o tožbenem zahtevku za plačilo položajnega dodatka, zato ne drži niti pritožbena navedba, da bi vpis toženka morala izvesti na podlagi te sodbe. Čeprav je bila tudi odločitev o tem zahtevku odvisna od tega, ali je tožnica delo v nazivu stotnik dejansko opravljala, pa je tožnica pridobila možnost zahtevati vpis tega dejstva že s potekom prej omenjenega zakonskega roka. Posledično je na podlagi prvega odstavka 336. člena OZ že naslednjega dne po poteku tega roka pričelo teči zastaranje. Utemeljena ni niti (nasprotujoča si) pritožbena navedba, da je s pripoznanjem tožbenega zahtevka v že omenjeni zadevi Pd 288/2019 prišlo do pretrganja zastaranja. Toženka s pripoznavo zahtevka za plačilo položajnega dodatka v drugem sodnem sporu ni pripoznala tudi obveznosti vpisa opravljanja dela v nazivu stotnik, saj tega zahtevka v pravnomočno končanem postopku ni uveljavljala. Do pretrganja zastaranja zaradi pripoznave dolga (prvi odstavek 364. člena OZ) posledično ni prišlo.

16. Končno ni utemeljen niti pritožbeni ugovor toženke glede stroškov postopka. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnica deloma zmagala v pravdi in da posebni stroški za toženko niso nastali (glavna obravnava ni bila opravljena), je sodišče prve stopnje glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP utemeljeno odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

17. Ker niso podani niti s pritožbami uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, njen odgovor na pritožbo toženke pa ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Te se uporabljajo tudi za delavce na obrambnem področju, saj Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) ne vsebuje posebnih določb glede kadrovske evidence z izjemo osmega odstavka 88. člena, ki določa le, da ministrstvo vodi skupno kadrovsko evidenco za delavce na obrambnem področju v skladu s splošnimi predpisi in tem zakonom.