Jedro

Starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok in na slab zaslužek, temveč se morajo potruditi, da toliko zaslužijo, da lahko preživljajo vse svoje otroke, saj je to njihova dolžnost, ki je določena v 54. členu Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se preživnina, ki je bila določena s sodno poravnavo IV P 276/2009 z dne 21. 9. 2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani v višini 100,00 EUR in nazadnje usklajena po obvestilu CSD Ljubljana - Vič z dne 1. 4. 2013 v višini 105,68 EUR zniža na znesek 20,00 EUR s 1. 6. 2013 (točka I). Prvo sodišče je tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške v višini 234,85 EUR (točka II).

2. Tožnik v laični pritožbi navaja, da niso pravilne ugotovitve prvega sodišča, da se od sporazumne določitve preživnine niso spremenile razmere, saj je imel tožnik ob določitvi sporazumne preživnine vozniško dovoljenje in možnost zaslužka, toženec pa je bil takrat še mladoleten. Prvo sodišče ugotavlja, da je toženec sedaj polnoleten in je tudi sam zmožen zaslužiti, za njegovo preživljanje pa prispeva občasno tudi oče tožnika. Tožnik prejema za svojo štiri člansko družino 500,00 EUR, pri preživljanju družine pa mu pomaga njegova mati. Tožnik ne najde zaposlitve, če pa jo dobi, za opravljeno delo ne dobi plačila. Tožnik je pripravljen delati, vendar dela ne dobi, zato bi lahko plačeval le preživnino v višini 20,00 EUR mesečno. Toženec kupuje draga oblačila, kar očitno kaže, da ima dodaten vir dohodka. Celotno nakazilo 250,00 EUR socialne pomoči je banka tožniku zarubila, z donatorstvom pa se mladoletnima otrokoma tožnika omogoča preživetje, zlasti sinu, ki ima zdravstvene težave in je potreben posebne oskrbe in prehrane. Tožnik je hvaležen svoji materi, da je njegovi družini omogočila uporabo avtomobila, ki ga družina nujno potrebuje za prevoze otrok v šolo.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo po pooblaščenki, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob pravilni uporabi materialnega prava v zvezi z določbo 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1), pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločanje o utemeljenosti zahtevka za znižanje preživnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo le spremenjene okoliščine, ki so nastale od zadnje določitve mesečne preživnine, ki je bila določena s sodno poravnavo P 276/2009-IV z dne 21. 9. 2010 in pravilno zaključilo, da tožnik spremenjenih razmer ni dokazal, ki pa so materialnopravna predpostavka za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine.

6. Tožnik v pritožbi opredeljeno ne pojasni, zakaj bi okoliščina, da sedaj nima več vozniškega dovoljenja, zmanjševala njegovo sposobnost pridobivanja zaslužka, saj je skozi vse postopke, v katerih se je določala njegova preživninska obveznost, zatrjeval, da ne opravlja dejavnosti taksista, v pritožbi pa tudi ne navaja drugih okoliščin, ki bi kazale, da so se njegove pridobitne zmožnosti iz navedenega razloga zmanjšale. Starši so dolžni preživljati otroke, zato občasni denarni prispevki tožnikovega očeta ne predstavljajo okoliščine, ki bi opravičevala znižanje preživninske obveznosti toženca, še posebej iz razloga, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da starša toženca zaradi skromnih finančnih razmer ne moreta pokriti mesečnih preživninskih potreb toženca, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 320,00 EUR mesečno, pri čemer je mesečne preživninske potrebe toženca ocenjevalo glede na finančne zmožnosti roditeljev in socialno pomoč, ki jo prejema.

7. Tožnik v pritožbi izpostavlja težko finančno stanje njegove družine, ki pa jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, saj se v ničemer niso spremenile okoliščine, ko so bile ugotovljene pri zadnji določitvi preživnine s sodno poravnavo. Tožnik opredeljeno ni navedel in dokazal dodatnih stroškov, ki bi nastali s preživljanjem otrok po sklenjeni sodni poravnavi, nespremenjene so tudi razmere, ki se nanašajo na zmožnost pridobivanja dohodka tožnikove sedanje partnerke, ki je še vedno nezaposlena, čeprav je za delo sposobna in bi lahko skupaj s tožencem pridobivala denarna sredstva za preživljanje družine in na ta način preživljanje družine ne bi bilo odvisno le od socialne pomoči. Tožnik v pritožbi znova izpostavlja, da zaradi številčne družine ni zmožen plačevati dogovorjene preživnine, na te navedbe pa mu je že odgovorilo prvo sodišče, ko je povzelo odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 454/99, ki poudarja, da starši z rojstvom novih otrok prevzamejo nase nove odgovornosti za njihovo preživetje, vzgojo in šolanje, zato se ne morejo izgovarjati na veliko število otrok in na slab zaslužek, temveč se morajo potruditi, da toliko zaslužijo, da lahko preživljajo vse svoje otroke, saj je to njihova dolžnost, ki je določena v 54. členu Ustave RS. Če se pri tem upošteva, da tožnik neredno plačuje preživninsko obveznost, da toženec še vedno živi pri materi, na kateri je bilo celotno breme varstva in vzgoje v času mladoletnosti toženca, saj tožnik stikov s tožencem ni imel, ni najti nobenega razloga, zaradi katerega bi bil predlog tožnika za znižanje preživnine utemeljen. Toženec je sedaj polnoleten, v času določanja sporazumne preživnine pa je bil mladoleten, zato je prvo sodišče v sodbi pravilno izpostavilo, da si mora tudi toženec prizadevati pridobiti denarna sredstva, zaradi skromnih finančnih razmer njegovih staršev in še posebej iz razloga, ker se pripravlja na končne izpite in le občasno hodi na predavanja, saj si le tako, tudi s pomočjo socialnih prispevkov, lahko zagotovi potrebna sredstva za mesečno preživljanje.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku(2)) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka, odgovor toženca pa je bil nepotreben in vsebinsko v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora toženec sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) V nadaljevanju ZZZDR.

(2) V nadaljevanju ZPP.