Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Trditvena podlaga tožbe je zajemala (le) odgovornost druge toženke kot delodajalca, ki je odredil delo v nevarnem delovnem okolju oziroma ni poskrbel za vse varnostne ukrepe pri delu, v pritožbi pa je tožnik odgovornost druge toženke utemeljeval na podlagi iz prvega odstavka 170. člena ZOR, ker druga toženka odgovarja za ravnanje svojega delavca, ki naj bi tožnika zavedel, da mu je delo odredil delodajalec. Pri tem ne gre le za spremembo pravne podlage, temveč tudi dejanske.
Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o premoženjski škodi v višini 3.755,63 EUR (prej 900.000 SIT), v ostalem delu pa se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženk zahteval plačilo 12.500.000 SIT odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi, tožniku pa naložilo, da toženkama povrne njune pravdne stroške.
Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je pravočasno vložil revizijo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil razporejen v skupino delavcev, ki so za T. opravljali čiščenje proizvodnih prostorov, občasno pa tudi druga dela kot na primer čiščenje gradbišč po končanih gradbenih delih. Ta dela so delavci druge toženke opravljali na podlagi pogodbe o delu, nekatere na podlagi dodatnih naročil, v nujnih primerih pa na podlagi neposrednih naročil pristojnih delavcev T., torej brez predhodne odobritve direktorja druge toženke. Zato se je tožnik brez zadržkov odzval na prošnjo sodelavca A. Tožniku ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, zlasti ker je bil tudi sam čistilec in ni kršil nobene delovne obveznosti. Do nezgode je prišlo med rednim delovnim časom, ko je bil zaprošen za pomoč, naročeno čiščenje pa je bilo očitno zelo nujno, ker ga je bilo treba opraviti takoj, v času, ko je izvajalec del še izvajal rušenje in strojna dela. Tožnika je za pomoč prosil njegov sodelavec in ga s tem zavedel, da mu je sledil na nevarno območje. Za škodo, ki jo je tam utrpel, je objektivno odgovorna druga toženka, in sicer na podlagi prvega odstavka 170. člena ZOR. Nepravilno sta sodišči zaključili, da ni podlage za objektivno odgovornost druge toženke, ker porušene stopnice med dvema prostoroma z višinsko razliko okoli 1,10 m same po sebi niso nevarna stvar. Obe sodišči sta očitno prezrli, da je do delovne nezgode prišlo v času, ko se je izvajalo rušenje z bagrom oziroma hidravličnim kladivom. Stavbno rušenje in hoja po ruševinah v prostoru in v času strojnega rušenja predstavlja delo s povečano nevarnostjo z visoko stopnjo tveganja delovnih nezgod s hudimi posledicami. Poleg objektivne je podana tudi krivdna odgovornost druge toženke, ker so tožniku in njegovemu sodelavcu A. dali naročilo za odstranjevanje ruševin in čiščenje v času, ko se je strojno rušenje na tem gradbenem območju neposredno izvajalo. Odgovorni delavci druge toženke so s tem naročilom kršili predpise o varstvu pri delu, ki določajo, da se delavci med rušenjem ne smejo zadrževati na nevarnem območju in v bližini delovnega stroja, s katerim se izvaja rušenje. Tožniku ni mogoče očitati nobene krivde za nastanek škode. Pri sestopanju so se ruševine premaknile tako, da je izgubil ravnotežje in padel ter se pri tem hudo telesno poškodoval. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija ni dovoljena zoper odločitev o premoženjski škodi, v ostalem delu pa ni utemeljena.
O nedovoljenosti revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi in zakon za njeno dovoljenost predpisuje določene pogoje. V premoženjskopravnih sporih, kakršen je tudi obravnavani, jo je mogoče vložiti zoper pravnomočne sodbe na drugi stopnji, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne odločbe presega 1.000.000 SIT oziroma 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej zahtevka z različno podlago. Za premoženjsko škodo tožnik zahteva 900.000 SIT oziroma 3.755,63 EUR in ker ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je vrhovno sodišče v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.
O neutemeljenosti revizije: Ker je revizija izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja, je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi z uveljavljanjem revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče doseči vsebinske presoje dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj je v takih primerih sklicevanje na sicer dopusten revizijski razlog le navidezno, stranka pa v resnici izpodbija dejansko stanje in dokazno oceno. Take so zlasti trditve revizije, da so odgovorni delavci tožniku odredili čiščenje visokega pritličja in iz njih izhajajoča sklepanja in zaključki o tem, da čiščenje v času izvajanja rušitvenih del in v bližini delovanja stroja predstavlja nevarno delo. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da druga toženka tožniku tega dela ni odredila, temveč je bil na dan škodnega dogodka tožnik razporejen na delovno mesto čiščenja in vzdrževanja v prostoru centralnega filtra, ki ga ne bi smel zapuščati.
Odločilna ugotovljena dejstva sodišča prve stopnje, ki so prestala pritožbeni preizkus in na katere je revizijsko sodišče vezano, so sicer v kratkem naslednja: * tožnik je bil delavec druge toženke, in sicer je bil razporejen na dela čistilca; * druga toženka je po pogodbi za T. opravljala čiščenje proizvodnih prostorov in pisarn, T. pa je občasno pri drugi toženki naročala tudi druga dela, med drugim tudi čiščenje gradbišč po končanih gradbenih delih. Ta dela je direktor druge toženke posebej odobril in zanje zadolžil svoje delavce. Izjema je veljala le za delavca A., kateremu so določena navodila lahko dajali tudi odgovorni delavci T.; * na dan škodnega dogodka je bil tožnik razporejen na delovno mesto čiščenja in vzdrževanja v prostoru centralnega filtra; * A. je, ko mu je bilo odrejeno čiščenje, za pomoč prosil tožnika, ki se je temu odzval in šel pogledat prostor. Edini možni način dostopa do prostora, v katerem naj bi se izvajalo čiščenje, je bilo po porušenih betonskih stopnicah, tožnik pa se je poškodoval pri sestopanju; * naročnik gradbenih del je bila T., ki je gradbišče tudi zavarovala in ustrezno označila; * druga toženka tožniku tega čiščenja ni odredila.
Ta dejanska podlaga ne omogoča drugačnih materialnopravnih zaključkov, kot sta jih predstavili sodišči prve in druge stopnje. Tožniku je bilo odrejeno drugo delo in na drugem delovnem mestu, ne pa tam, kjer je prišlo do nezgode. Sodišče druge stopnje mu je pravilno pojasnilo, da je trditvena podlaga tožbe zajemala (le) odgovornost druge toženke kot delodajalca, ki je odredil delo v nevarnem delovnem okolju oziroma ni poskrbel za vse varnostne ukrepe pri delu. To trditveno podlago je sodišče prve stopnje izčrpalo in odgovorilo, zakaj uveljavljanega tožbenega zahtevka ne utemeljuje. Šele v pritožbi, kar sedaj ponavlja tudi v reviziji, je tožnik odgovornost druge toženke utemeljeval na podlagi iz prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – 57/89), ker druga toženka odgovarja za ravnanje svojega delavca A.. Pri tem ne gre le za spremembo pravne podlage, temveč tudi dejanske. Tožnik je namreč nedopustno škodno ravnanje pripisoval neposredno drugi toženki, v primeru odgovornosti za drugega pa takšno ravnanje stori oseba, za katerega odgovorna oseba odgovarja – da je bilo to ravnanje delavca A., pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil. Druga toženka torej tožniku ni odredila čiščenja gradbišča ali kakršnihkoli del na gradbišču, pač pa povsem druga dela, ki se izvajajo na drugem mestu. V sfero odgovornosti druge toženke ne sodi zagotovitev varnosti na gradbišču, saj je po ugotovitvah nižjih sodišč bila za to zadolžena T. kot naročnik gradbenih del. Ob nadaljnji ugotovitvi, da je bilo gradbišče ustrezno označeno in zavarovano, pa so neutemeljene vse revizijske trditve tako v zvezi s pomanjkljivostmi gradbišča kot tudi v zvezi s povečano nevarnostjo izvajanja čiščenja v neposredni bližini obratovanja stroja in zato od revizijskega sodišča ne terjajo podrobnejšega odgovora.
Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.