Jedro

Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti pritožbene stroške v znesku 918,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz predloga, da se ugotovi neveljavnost Aneksa št. 9 h Kolektivni pogodbi za javni sektor (Uradni list RS, št. 21/2017 z dne 25. 4. 2017), ker določa manj pravic od določenih z zakoni ter se ta aneks odpravi. Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka v višini 915,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, svoje stroške pa nosi sam.

2. Predlagatelj se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi vztraja na svojih pravnih stališčih. Meni, da sodišče prve stopnje ne razlikuje pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju, ko so pripadniki SV (člani predlagatelja) pripravljeni v službi in izpolnjujejo naloge delodajalca po njegovih navodilih in drugimi javnimi uslužbenci v pripravljenosti, ko so doma in so doma pripravljeni, da pridejo na delovno mesto in pričnejo z delom. Vztraja s sklicevanjem na zadevo SEU C-742/19 ter sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, iz katere izhaja, da se ob uporabi Direktive 2003/88/ES šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem javni uslužbenec sicer dejansko ne dela, mora pa biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in biti na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam. Vztraja, da je treba v primerih, ko je delavec v pripravljenosti na delovnem mestu ali določenem kraju odrezan od družinskega in družabnega življenja ter izpolnjuje naloge po navodilih delodajalca (pa tudi če počiva), tak čas šteti v delovni čas in delavca plačati v višini 100 % urne postavke. Vrhovno sodišče je odločilo o plačilu v višini 100 % na podlagi določb ZDR-1 in zato KPJS oziroma Aneks ne more določati nižjega plačila za pripravljenost na delovnem mestu ali na določenem kraju (plačilo v višini 50 %), ker je to manj ugodno od določb ZDR-1, ki določajo plačilo za delovni čas. Ni pomembno, ali dejavnost, v okviru katere se opravlja pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju, predstavlja izjemo od Direktive 2003/88/ES ali ne, ker je glede plačila VSRS zavzelo stališče, da je čas pripravljenosti v službi delovni čas in ga je zato kot takšnega treba plačati, izključno na podlagi ZDR-1. Vztraja, da pritožbeno sodišče poda zahtevo za presojo ustavnosti 97.č in e člena ZObr, saj so le-te v nasprotju s pravnim redom EU. Z odpravo tega aneksa bi prvotno nespremenjeni 46. člen KPJS ostal v veljavi in plačilo javnih uslužbencev v višini 20 % in torej ne bi nastala pravna praznina, kot to nepravilno navaja sodišče. Priglaša pritožbene stroške.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi jasno in prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbena utemeljitev predstavlja le dobesedno povzemanje argumentov, ki jih je predlagatelj uveljavljal že v okviru sojenja na prvi stopnji. S takšnim razlogovanjem pritožbeno zato ne more biti uspešen, saj se je že sodišče prve stopnje do neutemeljenosti njegovih stališč ustrezno opredelilo. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo s pravilnimi in izčrpnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja, pa je tem razlogom glede na pritožbene trditve le še dodati:

6. Predlagatelj v pritožbi neutemeljeno vztraja s sklicevanjem na zadevo SEU C-742/19. SEU je v 95. točki obrazložitve sodbe C-742/19 resda pojasnilo, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, odrejeno vojaški osebi, ki pomeni njeno neprekinjeno prisotnost na delovnem mestu, kadar to delovno mesto ne sovpada z njenim prebivališčem, šteti za delovni čas v smislu 1. točke 2. člena Direktive 2003/88/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Vendar pa, kot to izhaja tudi iz drugih odločitev SEU, pri tem ni nezanemarljivo, kakšne zaveze ima delavec v času, ko mu je odrejena stalna pripravljenost na delovnem mestu. Zgolj če so v času razpoložljivosti (oziroma stalne pripravljenosti) zaveze tako intenzivne, da mu ne omogočajo, da prosto razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev, potem je takšen čas potrebno šteti v delovni čas. Enako velja, če se od delavca v času pripravljenosti ob izkazani potrebi pričakuje takojšnje aktiviranje, saj to po naravi stvari izključuje možnost proste razpolage s svojim časom. Iz sodbe SEU C-344/19 izhaja, da je treba obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut, v celoti šteti za delovni čas, saj je delavec v tem primeru praktično močno odvrnjen od načrtovanja kakršnihkoli kratkotrajnih, sprostitvenih dejavnosti. Prav tako iz citirane sodbe izhaja, da je v primeru, ko delavec nima možnosti, da bi po opravljenih delovnih urah zapustil odrejeni kraj in mora v času pripravljenosti še naprej spoštovati obveznost biti takoj na razpolago delodajalcu, potrebno ta čas opredeliti kot "delovni čas".1 Ali je potrebno določen način izvajanja pripravljenosti na delo všteti v delovni čas, je torej odvisno od okoliščin konkretnega primera, kar nenazadnje izhaja tudi iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS jasno zapisalo, da v ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera ni mogoče upoštevati določb naše zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr ter 46. člena KPJS).

7. Nedvomno so javni uslužbenci v času pripravljenosti za delo na odrejenem kraju odmaknjeni od svojega družbenega in družinskega okolja, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati specifike posameznih dejavnosti ter okoliščine, v katerih se pripravljenost na delo v tej dejavnosti izvaja oziroma s tem v zvezi zaveze, ki jih ima posamezen javni uslužbenec v tem času. Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS), ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit. 8. Seveda je potrebno upoštevati stališče, zavzeto v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, to je, da se javnemu uslužbencu čas pripravljenosti ob uporabi Direktive 2003/88/ES in že zavzetih stališč Sodišča EU šteje v delovni čas tudi, če v tem času dejansko ne dela, če mora biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam, ker se od njega ob izkazani potrebi pričakuje takojšnje aktiviranje oziroma so njegove zaveze v tem času tako intenzivne, da mu ne omogočajo, da prosto razpolaga s svojim časom in se posveti svojim interesom brez večjih omejitev. Ali so takšne okoliščine podane, pa je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem primeru. Iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS tako ne izhaja, kot to zmotno meni predlagatelj, da je čas pripravljenosti na delovnem mestu (oziroma odrejenem kraju) vedno potrebno šteti kot delovni čas in ga je zato kot takšnega treba plačati izključno na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v višini 100 % (kot plačilo osnovne plače) in ne v nižjem odstotku, kot izhaja iz 46. člena KPJS. Stališče predlagatelja, da je Aneks št. 9 h KPJS nezakonit in v nasprotju z določbami ZDR-1 iz razloga, ker časa pripravljenosti na delovnem mestu oziroma odrejenem kraju ne šteje za delovni čas, za katerega bi javnemu uslužbencu pripadalo plačilo kot za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače, je zmotno, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni sledilo predlogu po prekinitvi postopka in vložitvi zahteve za oceno ustavnosti 97.č in 97.e Zakona o obrambi (ZObr). Vsebina citiranih določb ZObr ni pravno relevantna za odločitev o zahtevku predlagatelja, ki se nanaša na zakonitost Aneksa št. 9 h KPJS.

10. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore na odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, nasprotnemu udeležencu pa je upoštevajoč 154. v povezavi s 165. členom ZPP ter določila Odvetniške tarife dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 918,00 EUR (nagrada za odgovor na pritožbo 1500 točk, 2 % materialni stroški).

1 Podobno tudi v zadevah SEU C-303/98, C-151/02, C-14/04, C-518/15.