Jedro

Zaradi neuporabe izgubi imetnik stanovanjske pravice, ki trajno neha uporabljati stanovanje, to stanovanjsko pravico po preteku šest mesecev. Tudi v takem primeru imajo uporabniki stanovanja pravice, kot da bi imetnik stanovanjske pravice umrl ob pogoju, da so najmanj dve leti živeli skupaj z imetnikom stanovanjske pravice, preden je nehal uporabljati stanovanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 19.9.1990, opr. št. VI P 89/90 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.1991, opr. št. II Cp 50/91 glede tožnice R.Z. nima pravnih učinkov in je zato nedopustna izvršba na podlagi te sodbe. Sodišče je zavrnilo tudi tožničin zahtevek na povrnitev stroškov ter hkrati odločilo, da mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške toženim strankam: Občinam Brezovica, Vodice, Ig, Škofljica in Medvode skupaj 20.801,00 SIT, občinama Dol in Velike Lašče skupaj 12.236,00 SIT, ter Mestni občini Ljubljana in Stanovanjskemu skladu skupaj 15.295,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka ter uveljavlja vse pritožbene razloge in I. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, ali pa naj podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnice, sodba pa se izčrpno ukvarja le z razlogi, zaradi katerih je v spornem stanovanju prenehala stanovanjska pravica M. Z., nič pa z razlogi, ki dokazujejo trditev tožnice, da je s prenehanjem uporabe stanovanja slednjega ona pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. V postopku pod opr. št. VI P 89/90 (zoper toženo stranko M. Z.) pa sodišče razen neplačevanja najemnine ni ugotavljalo drugih dejstev, kar tudi ni bilo dolžno. Ob takem stanju pa je sodišče prve stopnje prezrlo celo vrsto odločilnih dejstev, ki narekujejo drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. M. Z. se je iz stanovanja res izselil na začetku leta 1991, ko je iz stanovanja odnesel še tiste svoje stvari, ki jih ni odnesel že preje, ko se je že konec leta 1988 preselil k drugi ženski in dejansko za trajno prenehal uporabljati sporno stanovanje. Zaradi tega tudi ni plačeval najemnine, o vsem tem pa bi izpovedal, če bi ga sodišče zaslišalo. O teh okoliščinah pa bi izpovedala tudi tožničina hčerka, namreč da je M. Z. za trajno prenehal uporabljati sporno stanovanje že pred nastankom obravnavanega odpovednega razloga in je že tedaj skladno z določilom I. odstavka 19. člena ZSR izgubil stanovanjsko pravico na njem. Po členu 16 ZSR v zvezi s I. odstavkom 19. člena ZSR je tožnica pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, ki ga je M. Z. trajno prenehal uporabljati. Ker je tožnica že leta 1985 duševno zbolela in se je morala od takrat dalje bolj ali manj redno psihiatrično zdraviti, stanje pa se ji je v letu 1988 še poslabšalo, se zaradi bolezni ni zavedala, do kakšne mere so ogrožene njene pravice na spornem stanovanju. O tem bi lahko izpovedala dr. A.Z. Sodišče prve stopnje pa se je napačno oprlo na določilo 70. člena ZSR. V obravnavani zadevi tudi ne gre za izigravanje zakona. Če bi tožnica vedela za neodgovorno vedenje svojega moža pred pravnomočnostjo odpovedi njegovega stanovanjskega razmerja, bi namreč sama plačala dolg že davno prej, zahtevala pa bi tudi ugotovitev pristojnega organa, da je postala imetnica stanovanjske pravice.

Sodišče prve stopnje pa tožničinih navedb sploh ni preizkusilo, niti ni v tej smeri ugotavljalo dejanskega stanja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da so podani zatrjevani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno poudarilo v izpodbijani sodbi, da je treba sporno razmerje presojati po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR, Ur.l. SRS št. 35/82 in 14/84). Pri tem je svojo odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na določilo 70. člena ZSR, po katerem obveznosti imetnika stanovanjske pravice, da se mora izseliti iz stanovanja, velja tudi za druge stanovalce, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Pri tem je poudarilo, da tožnica ni mogla pridobiti stanovanjske pravice, sklicujoč se na 16. člen ZSR. Tako napačno stališče pa tožeča stranka utemeljeno graja v pritožbi. Tožnica je namreč že v tožbi navajala, da je z izselitvijo M. Z. pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju ter v tej smeri predlagala tudi številne dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Ob takem stanju pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravnoodločilnih okoliščin, ki bi utemeljevale tožničin tožbeni zahtevek. Izpodbijana sodba torej nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zaradi česar je sodišče druge stopnje ni moglo preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki II. odstavka 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti ter preveriti pritožbene trditve, da je z izselitvijo M. Z. iz spornega stanovanja, tožnica pridobila stanovanjsko pravico po sami zakonski normi in sicer v skladu z določilom 16. in 19. člena ZSR. V ta namen naj sodišče izvede vse dokaze, ki jih predlaga tožeča stranka. Šele potem, ko bo znova skrbno in kritično ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko sodišče pravilno odločilo o tožbenem zahtevku.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo ter v skladu z določilom člena 370/1 ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 166/3 ZPP.