Jedro

V predpisanem roku pa mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III. Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo.

Rok je torej potekel pred dnem vročitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in pred vložitvijo predmetne tožbe v upravnem sporu. Rok je torej potekel še preden je bila izdana začasna odredba v upravnem sporu, zato se ne more podaljšati v čas po končni odločitvi v zadevi skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III in je s tega vidika utemeljitev sodišča prve stopnje napačna. Razlogi za tako zamudo, ki so na strani tožene stranke, v predmetni zadevi niso razvidni.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča v Ljubljani I U 1131/2016-6 z dne9. 8. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-275/2015/22 (1313-09) z dne 21. 7. 2016 odpravi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s svojo sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) zavrnilo tožbo tožnika zoper sklep tožene stranke št. 2142-275/2015/22 (1313-09) z dne 21. 7. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev, v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predan Republiki Madžarski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje navedene prošnje. S svojim sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje s sklepom ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se začasno, do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, odloži izvršitev sklepa tožene stranke, izpodbijanega v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožbo zavrnilo, ker je Republika Madžarska postala odgovorna država članica na podlagi fikcije pristanka na vloženo zahtevo za ponovni sprejem, ki je nastopila s potekom roka iz sedmega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III. Prav tako je presodilo, da rok za predajo tožnika iz 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, saj se bo glede na procesno stanje te zadeve iztekel šele šest mesecev po prenehanju veljavnosti začasne odredbe, izdane v tem upravnem sporu, torej v roku šestih mesecev po pravnomočni odločitvi v tej zadevi. Ob tem je tudi presodilo, da v Republiki Madžarski ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je rok za predajo po 29. členu Uredbe Dublin III že potekel najkasneje v treh dneh po vročitvi izpodbijanega sklepa tožene stranke in da je zato za odločanje o prošnji tožnika za mednarodno zaščito postala odgovorna država Republika Slovenija. Ob tem tudi ponavlja navedbe, da v Republiki Madžarski obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki preprečujejo predajo po Uredbi Dublin III, zaključek sodišča v zvezi s tem pa je neobrazložen in vsebinsko nepravilen. Prav tako navaja, da se sodišče do vseh tožbenih argumentov ni opredelilo in da ni pravilno zavrnilo s strani tožnika predlaganih dokazov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, ter podrejeno, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je v konkretnem primeru Republika Slovenija s svojim dopisom z dne 27. 11. 2015 posredovala svojo prošnjo Republiki Madžarski za ponovni sprejem tožnika skladno s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Sprejetje odgovornosti s strani Republike Madžarske je bilo zaradi pridržanja prosilca zaprošeno kot nujni primer, zato je po prejetju prošnje s strani Republike Slovenije skladno s šestim odstavkom 22. člena Uredbe Dublin III začel teči enomesečni rok za odgovor, po izteku katerega dne 27. 12. 2015 je nastopila fikcija sprejetja zahteve (sedmi odstavek v povezavi s šestim odstavkom 22. člena Uredbe Dublin III), s tem pa tudi šest mesečni rok za predajo (29. člen Uredbe Dublin III). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da tožnik zmotno šteje dopis pristojnih organov Republike Madžarske z dne 27. 11. 2015 o potrditvi prejetja zahteve kot pritrditev sami odgovornosti Republike Madžarske. Izpodbijani sklep toženke, ki je bil izdan na podlagi sprejetja odgovornosti s strani Republike Madžarske, pa je bil izdan 21. 7. 2016 ter tožniku vročen 25. 7. 2016. Tožbo v upravnem sporu zoper navedeni sklep je tožnik vložil 2. 8. 2016, sodišče pa je s sodbo odločilo o tožbi in izdalo začasno odredbo dne 9. 8. 2016. 7. Vrhovno sodišče ob presoji navedene zadeve z vidika uporabe točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pritrjuje stališču, ki ga je v tožbi in pritožbi zastopal tožnik s tem, ko je uveljavljal, da je Republika Slovenija postala odgovorna za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito zaradi preteka šestmesečnega roka iz 29. člena te uredbe. V točki (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je namreč med pogoji za ponovni sprejem tudi upoštevanje pogoja iz prvega odstavka 29. člena uredbe, ki določa tudi, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. V tem roku pa mora biti ne le izdana odločitev pristojnega organa temveč mora biti predaja prosilca ali druge osebe tudi dejansko opravljena, kar jasno izhaja iz besedila drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III(1). Navedeni materialni rok pa je prekluziven in se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, torej na Republiko Slovenijo(2). Prav tako je vprašanje pravočasnosti iz navedene določbe uredbe mogoče uveljavljati s pravnim sredstvom, saj je povezano z vprašanjem pravilnosti uporabe navedene uredbe in kriterijev, ki so v njej navedeni (27. člen Uredbe Dublin III, v tem smislu tudi Sodišče Evropske unije v zadevi C-155/15 Kerim z dne 7. 6. 2016)(3). Glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi je Republika Madžarska postala odgovorna država članica na podlagi fikcije iz sedmega odstavka v povezavi s šestim odstavkom 22. člena Uredbe Dublin III dne 27. 12. 2015 (in ne 28. 1. 2016, kot to ob upoštevanju splošnega dvomesečnega roka navaja tožena stranka), zato je navedeni šestmesečni rok zaradi nujnosti zaprosila potekel 27. 6. 2016. Rok je torej potekel pred dnem vročitve izpodbijanega sklepa tožene stranke in pred vložitvijo predmetne tožbe v upravnem sporu. Rok je torej potekel še preden je bila izdana začasna odredba v upravnem sporu, zato se ne more podaljšati v čas po končni odločitvi v zadevi skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III in je s tega vidika utemeljitev sodišča prve stopnje napačna.(4) Razlogi za tako zamudo, ki so na strani tožene stranke, v predmetni zadevi niso razvidni.

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep nezakonit že v trenutku njegove izdaje dne 21. 7. 2016, saj ga zaradi poteka roka iz 29. člena Uredbe Dublin III tožena stranka ne bi smela izdati. Gre torej za napačno uporabo materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje.

9. Zato je treba iz tega razloga pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi (tretji odstavek 80. člena ZUS-1). Ker pa je glede na podano dejansko stanje zadeve rok iz 29. člena Uredbe Dublin III že pretekel, tožnik pa ni bil v tem roku dejansko predan pristojnim organom Republike Madžarske, tudi ni razloga, da bi se zadeva vračala v ponovno odločanje pristojnemu organu tožene stranke, saj glede na navedeno materialnopravno omejitev odločitve o predaji Republiki Madžarski na podlagi navedene fikcije sprejetja zahteve z dne 27. 12. 2015 ni mogoče več izvesti in je zato postopek odločanja na podlagi do sedaj podanih okoliščin končan.

(1) V tem smislu tudi stališče Sodišča Evropske unije v zadevi C-179/11 Cimade z dne 27. 9. 2012, točka 54 in 55 obrazložitve, ki se sklicuje na vsebinsko enako določbo 19. člena Uredbe št. 343/2003, ki jo je nadomestila Uredba Dublin III.

(2) Drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III določa: Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne. Izračun rokov ureja tudi člen 42 Uredbe.

(3) Vrhovno sodišče je seznanjeno s predhodnimi vprašanji v še nerešeni zadevi C-201/16 Shiri, ki jih je na Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) vložilo Vrhovno upravno sodišče Republike Avstrije 12. 4. 2016, vendar šteje, da gre za jasno oziroma razjasnjeno stvar ob upoštevanju že sprejetih stališč SEU, poleg v sodbi že citiranih odločitev tudi npr. v zadevi C-63/15 Ghelzebash. V tem smislu tudi praksa Zveznega upravnega sodišča ZRN, npr. sodba BVerwG 1 C 6.16 z dne 9. 8. 2016. (4) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016.