Jedro

ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja. Kot pravi ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje oziroma ustrezno sorazmerje med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti. Pri tem pa je treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve.

Ob upoštevanju tožnikove posebne ranljivosti zaradi že navedenih izjemnih in zelo specifičnih okoliščin (tožnik je namreč oseba brez državljanstva, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, je brezdomec, ki si je ustvaril svoje zasebno življenje v Sloveniji, kjer po ugotovitvah sodišča živi že 40 let, in sicer od izbrisa dalje pretežno nezakonito, vendar tolerirano, hkrati pa je star že 63 let), sodišče zaključuje, da tožnik ob upoštevanju določbe 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP izpolnjuje vse pogoje, določene v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. V sporu polne jurisdikcije je sodišče odločilo ob upoštevanju narave stvari, to je, da gre v tem primeru za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki določa tudi iz tega statusa izhajajoče pravice, o čemer bo, skladno z odločitvijo sodišča v predmetni zadevi, moral izdati odločbo pristojni upravni organ tako, da bo izvršil predmetno sodbo oziroma odločitev sodišča v tej zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-9287/2016-30 z dne 25. 4. 2017 odpravi.

II. Upravni enoti Ljubljana se naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe A.A., rojenemu ... 1955 v kraju B., Črna gora, brez državljanstva, izda dovoljenje za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) z veljavnostjo dveh let od izdaje tega dovoljenja.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov. V obrazložitvi med drugim navaja, da je tožnik tujec, ki že več kot 20 let živi v Republiki Sloveniji, je brez potnega lista, dne 8. 7. 2015 je pridobil potni list za apatride v Črni gori, z veljavnostjo do 8. 7. 2016, je brez sredstev za preživljanje in brezdomec. Upravni organ meni, da se po prvem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) ne more šteti kot utemeljen razlog tožnikovo dolgotrajno prebivanje v Republiki Sloveniji. Z upravno prakso se namreč ta razlog ni izoblikoval kot „drug utemeljen razlog“ po tej določbi. Poudarja pa tudi, da tožnik tekom postopka ni predložil dokazil, ki bi poleg osnovnega razloga opravičevala izdajo tega dovoljenja.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga sojenje v sporu polne jurisdikcije. Takšno odločanje je po njegovem mnenju nujno zaradi čimprejšnje rešitve starega primera ter zaradi narave pravice oziroma zaradi učinkovitega varstva ustavne pravice. Po tožnikovem mnenju je povsem nesprejemljivo in materialnopravno napačno stališče toženke, da je bila vsebina nedoločnega pravnega pojma „drugi utemeljeni razlogi“ že izoblikovana v dolgoletni upravni praksi in da zato med take razloge „dolgotrajno tolerirano bivanje“ kot razlog, utemeljen z 8. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ne spada. Prav tako je nesprejemljivo stališče, da 8. člen EKČP tujcu zagotavlja le spoštovanje pravice do družinskega življenja, ne pa tudi do zasebnega življenja tam, kjer si ga je tujec z dolgotrajnim bivanjem ustvaril, tudi če družine nima. Upravni organ tudi napačno razume razmerje med prvim in drugim odstavkom 51. člena ZTuj-2. Hkrati poudarja, da so tudi upravni organi držav članic, ne le sodišča, dolžni v takih primerih dati pravu EU prednost pred domačo zakonodajo.

3. Upravni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, ki jo dodatno utemeljuje.

4. Sodišče je 11. 7. 2018 opravilo pripravljalni narok (45. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1), na katerem je s strankama odprto razpravljalo o pravnih in dejanskih vidikih spora ter si prizadevalo, da bi prišlo do sklenitve sodne poravnave. Strankama je sodišče na pripravljalnem naroku tudi vročilo drugopis izpiska iz CRP z dne 5. 7. 2018, iz katerega izhaja, da naj bi bil tožnik državljan Srbije (priloga C3) ter drugopis dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 6. 7. 2018, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan v obdobju od 3. 1. 1979 do 16. 5. 1984, in sicer pri družbi C. d.d. - v stečaju ter da njegova skupna pokojninska doba na dan 6. 7. 2018 (priloga C4) oziroma 23. 7. 2018 (priloga C5) znaša 5 let, 4 mesece in 14 dni.

5. V pripravljalni vlogi z dne 6. 8. 2018 je tožnik postavil tožbeni zahtevek, in sicer, da sodišče (namesto upravnega organa - v sporu polne jurisdikcije) odloči, da se tožnikovi prošnji ugodi in da tožnik pridobi dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ter da se mu priznajo enake pravice, kot pripadajo dobitnikom enakega dovoljenja po drugem odstavku tega člena (zlasti pravica do iskanja zaposlitve in pravica do denarne socialne pomoči, če dela ne dobi ali če zanj ni sposoben). Glede enakih pravic, kot so izrecno predvidene v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, tožnik navaja, da naj sodišče presodi na podlagi smiselne, historične, sistemske in teleološke interpretacije 51. člena ZTuj-2 kot celote oziroma zakona kot celote. Po nobeni od navedenih metod namreč po mnenju tožnika ni mogoče najti razloga, ki bi narekoval oziroma utemeljeval ozko jezikovno razlago, da so pravice dobitnikov dovoljenja po prvem odstavku 51. člena tega zakona drugačne, kot po drugem odstavku te določbe. Če sodišče tej argumentaciji ne bo pritrdilo, pa tožnik podrejeno predlaga, da postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno, ali je tako razumljeni prvi odstavek 51. člena ZTuj-2 v skladu z Ustavo RS (zlasti z načeli pravne in socialne države ter z načeli enakosti pred zakonom ter nediskriminacije ter s človeškim dostojanstvom).V nadaljevanju tožnik, glede na pripravljalnem naroku predložen izpisek iz CRP, še poudarja, da ni državljan Srbije, torej je podatek iz CRP napačen. Bil je državljan Črne gore, vendar že dolgo (od 12. 9. 1996) ni več in je od takrat naprej apatrid. Dalje navaja razloge za izpolnjevanje splošnih pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ter podaja dodatno argumentacijo na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Poudarja, da živi v Sloveniji brez veljavne potne listine že več kot 20 let ter da se je znašel v krogu brez izhoda: pogoj za pridobitev potnega lista je zakonito prebivališče v državi (česar nima ne v Sloveniji in ne v Črni gori), za pridobitev dovoljenja za prebivanje pa zakon zahteva (med drugim) veljaven potni list. S tem v zvezi je tudi izpostavil, da je njegov pooblaščenec večkrat zahteval, naj mu, dokler ne bo dobil dovoljenja za prebivanje, izdajo kakršenkoli drug identifikacijski dokument, kot to nalaga 27. člen Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva. Zato meni, da je edini možen izhod izdaja dovoljenja za prebivanje po 51. členu ZTuj-2 in 8. členu EKČP, kar je predmet tega upravnega spora. V zvezi z zdravstvenim zavarovanjem v Sloveniji navaja, da mu je bilo s sodbo tega sodišča I U 531/2017 z dne 12. 7. 2018 dovoljeno zadrževanje v Sloveniji na podlagi 73. člena ZTuj-2, zato mu je v tem času zagotovljeno nujno zdravstveno zavarovanje.

6. V pripravljalni vlogi z dne 7. 8. 2018 tožnik citira sodno prakso ESČP, in sicer v zadevah: Hoti proti Hrvaški, Maslov proti Avstriji, Abuhmaid proti Ukrajini, Jeunesse proti Nizozemski ter Rodrigues da Silva in Hoogkamer proti Nizozemski.

7. Toženka v pripravljalni vlogi z dne 9. 8. 2018 poudarja, da je upravni organ pri odločitvi vezan na načelo zakonitosti. Pri svoji odločitvi zato ne more in ne sme uporabiti metod interpretacije, kot to lahko stori sodišče v okviru izvajanja sodne funkcije. Navaja, da se je organ pri svojem odločanju oprl na veljavne določbe ZTuj-2, ki so ob aplikaciji materialnega prava na ugotovljene okoliščine in dejstva pripeljale do sprejete odločitve, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Materialni zakon je bil namreč pravilno uporabljen, upoštevana so bila pravila postopka in pravilno ter popolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje.

8. Sodišče je 20. 8. 2018 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v predmetni upravni spis in v upravni spis v zadevi I U 531/2017, priloge v sodnem spisu (A1 do A15, B1 in B2 ter C1 do C5) ter zaslišalo tožnika. Hkrati je tožniku dalo rok za predložitev morebitnih dodatnih listin v zvezi z ureditvijo njegovega statusa, za katere šteje, da so pomembne za odločitev v konkretnem primeru.

9. V skladu z navedenim procesnim sklepom sodišča, sprejetim na glavni obravnavi 20. 8. 2018, je tožnik posredoval še pripravljalno vlogo z dne 27. 8. 2018, v kateri je izpostavil, da je zadostne podatke o tem, kakšne zahtevke za ureditev svojega statusa je vlagal in kako je bilo o njih odločeno, navedel že v prošnji za izdajo dovoljenja z dne 29. 7. 2016 (zlasti v točkah B.1 in B.3). Izrecno je namreč navedel, „da je po zavrnitvi vloge za državljanstvo po 40. členu z odločbo MNZ 22. 4. 1993 potem še trikrat (v letih 1996, 2001 in 2003) neuspešno skušal pridobiti državljanstvo na drugih podlagah, leta 1999 pa z dvema vlogama (16. in 22. decembra istega leta) tudi dovoljenje za stalno prebivanje, verjetno na podlagi takrat sprejetega ZUSDDD. Sklep o ustavitvi prvega od teh postopkov je postal dokončen 24. 8. 2007.“ Poudarja, da tem navedbam organ ne v upravnem in ne v sodnem postopku v tej zadevi ni ugovarjal. Zgolj v dodatno informacijo pa je tej pripravljalni vlogi priložil dopis UE Ljubljana z dne 25. 1. 2016 (o začetku postopka za pridobitev odškodnine po ZPŠOIRSP - priloga A14), v katerem upravni organ navaja natančne uradne podatke o vseh teh postopkih. Izpostavlja tudi, da se je postopek za priznanje odškodnine po ZPŠOIRSP končal z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8. 3. 2017 (priznanih 8.400 EUR odškodnine za obdobje 25. 7. 1993 do 24. 8. 2007, izplačljivo v petih letih po 1.680 EUR, doslej izplačana dva obroka - priloga A15).

10. Zaradi dopolnitve postopka (izvedbe dodatnih dokazov) je sodišče 28. 11. 2018 izdalo sklep I U 1195/2017-38, da se glavna obravnava začne znova. Tožnika je s pozivom I U 1195/2017-39 z dne 19. 12. 2018 pozvalo, da v roku 15 dni pojasni, ali je v Republiki Sloveniji ali v kakšni drugi državi v času od oprave naroka dne 20. 8. 2018 zaprosil za izdajo kakršnekoli potne listine, ki bi ustrezala kriterijem iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2. Toženko je s pozivom I U 1195/2017-40 z dne 19. 12. 2018 pozvalo, da v roku 15 dni pojasni, ali je Republika Slovenija že kdaj izdala kakršnokoli potno listino osebi brez državljanstva in/ali brez stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, torej v primerljivih položajih, kot je tožnikov, in še posebej na podlagi 5. alineje 5. člena Zakona o potnih listinah (ZPLD-1) ali 28. člena Konvencije o statusu oseb brez državljanstva v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZTuj-2, torej v smislu varstva oseb brez državljanstva v skladu s Konvencijo o statusu oseb brez državljanstva. Hkrati je s pozivom I U 1195/2017-41 z dne 19. 12. 2018 pozvalo tudi Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, da v roku 15 dni sporoči datume in višino izplačil, ki jih je tožnik prejel na podlagi sodbe tega sodišča I U 531/2017 z dne 12. 7. 2018 in dopolnilne sodbe I U 531/2017 z dne 29. 8. 2018. 11. Tožnik je v zvezi z navedenim pozivom sodišča v pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2019 navedel, da nikjer ni zaprosil za izdajo potne listine. Po 28. členu Konvencije o statusu oseb brez državljanstva mu namreč Slovenija potne listine ni dolžna izdati. Ker je Slovenija zavračala celo dovoljenja in dokumente, ki jih je bila tožniku dolžna izdati, je po mnenju tožnika nesmiselno pričakovati, da bi vlagal prošnjo za nekaj, česar mu Slovenija po navedeni konvenciji ni dolžna izdati. Sicer pa meni, da izdaja potnega lista za apatride, ob smiselni interpretaciji 33. člena ZTuj-2 in Konvencije o statusu oseb brez državljanstva, ni nikakršen upošteven pogoj za izdajo dovoljenja za prebivanje.

12. Toženka je v zvezi z navedenim pozivom sodišča v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2019 navedla, da je Upravna enota (UE) Ljubljana do sedaj že izdajala potne liste za tujce v različnih položajih, in sicer tujcem tretjih držav z urejenim statusom v Sloveniji na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti, ki si niso mogli preskrbeti veljavne potne listine matične države; tujcem tretjih držav z urejenim statusom v Sloveniji na podlagi ZTuj-2 ali Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, ki si niso mogli preskrbeti veljavne potne listine matične države; otrokom tujcev z urejenim statusom v Sloveniji, ki so se rodili v Sloveniji in še niso bili vpisani v rojstno knjigo v matični državi. Sodišče je tudi obvestila, da tožnik do tega dne pri pristojnem upravnem organu še ni podal vloge za izdajo potnega lista za tujce.

13. Na glavni obravnavi 29. 1. 2019 je sodišče v soglasju s strankama vpogledalo in prebralo zapisnika o pripravljalnem naroku z dne 11. 7. 2018 ter o glavni obravnavi z dne 20. 8. 2018 o do tedaj izvedenih dokazih (listine A1 do A15, B1 do B2 ter C1 do C5 ter o zaslišanju tožnika) ter vpogledalo še prilogi C6 in C7. 14. Tožba je utemeljena.

15. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 29. 7. 2016 pri UE Ljubljana vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2. V prošnji se je skliceval na 8. člen EKČP ter na sodno prakso ESČP, kot pravno podlago za izdajo tega dovoljenja. V tožbenem zahtevku, podanem v pripravljalni vlogi z dne 6. 8. 2018, s katerim sodišču predlaga sojenje v sporu polne jurisdikcije, je predlagal, da sodišče njegovi prošnji ugodi in mu podeli dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi prvega odstavka 51. člena ZTuj-2 ter da mu prizna enake pravice, kot pripadajo dobitnikom enakega dovoljenja po drugem odstavku tega člena. Na glavni obravnavi dne 29. 1. 2019 je pooblaščenka tožnika izrecno navedla, da tožnik predlaga sojenje v sporu polne jurisdikcije in ugoditev tožbenemu zahtevku po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2, podrejeno pa po drugem odstavku te določbe ZTuj-2. Pooblaščenka toženke je na isti glavni obravnavi navedla, da je tožnik, ob upoštevanju dopolnilne sodbe tega sodišča I U 531/2017 z dne 29. 8. 2018, že izpolnil pogoje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2. 16. Glede na to, da sodišče ni vezano na materialnopravno podlago, ki jo stranka navede v svoji vlogi ter ob upoštevanju navedb obeh strank na glavni obravnavi 29. 1. 2019, je sodišče presojalo, ali tožnik izpolnjuje zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki velja v času sojenja, saj je na glavni obravnavi samo ugotavljalo dejansko stanje.

17. Drugi odstavek 51. člena ZTuj-2 med drugim določa, da tujcu, kateremu je bilo v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje za čas najmanj 24 mesecev in njegova odstranitev iz države še vedno ni možna in pri njem obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, in katerega istovetnost ni sporna, lahko pristojni organ izda dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. Prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje mora tujec pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji vložiti pred potekom roka, do katerega mu je dovoljeno zadrževanje. Dovoljenje pa se lahko izda, če so izpolnjeni pogoji, določeni v tem odstavku za izdajo dovoljenja za prebivanje in če pri tujcu ne obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali ne obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj.

18. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bilo tožniku s pravnomočno sodbo tega sodišča I U 531/2017 z dne 12. 7. 2018, v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 29. 8. 2018 dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji od 21. 12. 2016 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu I U 1195/2017. Iz tega sledi, da je tožniku do dneva glavne obravnave oziroma do odločitve v tej zadevi zadrževanje v Republiki Sloveniji dovoljeno že več kot 24 mesecev. Pri čemer je bila prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje vložena pri UE Ljubljana 29. 7. 2016 (po prvem odstavku 51. člena ZTuj-2), po drugem odstavku te določbe pa sodišče šteje, da je bila prošnja podana najkasneje na glavni obravnavi 29. 1. 2019, torej vsekakor pred potekom roka, do katerega mu je v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje. Tožnikova istovetnost med strankama ni sporna.

19. V nadaljevanju je tako sodišče presojalo, ali pri tožniku obstajajo drugi utemeljeni razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji ter ali njegova odstranitev iz države še vedno ni možna.

20. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik brez državljanstva. Upravni organ sam namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe1 ugotavlja, da je tožnik brez potnega lista ter da je 8. 7. 2015 v Črni gori pridobil potni list za apatride, veljaven do 8. 7. 2016. Tudi na naroku za glavno obravnavo 20. 8. 2018 je tožnik izpovedal, da je dobil odpust iz črnogorskega državljanstva, za katerega je zaprosil po ustnem nasvetu takratnega Varuha človekovih pravic Ivana Bizjaka. Po tožnikovi izpovedbi mu je bilo namreč zagotovljeno, da bo po odpustu iz črnogorskega državljanstva dobil slovensko državljanstvo. Na glavni obravnavi 20. 8. 2018 je še izpovedal, da je imel od 22. 7. 1996 do 31. 7. 1998 slovenski potni list za tujce (kopija: priloga A7). Hkrati tudi ni sporno, da je tožnik brezdomec, kar prav tako izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločbe2, navedeno pa je tožnik tudi izpovedal, ko je bil 20. 8. 2018 zaslišan na sodišču. Iz dopisa Varuha človekovih pravic z dne 3. 10. 2016, ki se nahaja v upravnem spisu k zadevi I U 531/2017, pa izhaja, da je tožnik pri tem organu uvrščen na seznam oseb z dolgotrajnim toleriranim nezakonitim bivanjem. Nadalje iz upravnega spisa zadeve, iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 20. 8. 2018 ter iz v sodnem postopku predloženih listin (prilogi A14 in A15) izhaja, da je bil tožnik 25. 7. 1993 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Sam pa je na naroku 20. 8. 2018 izpovedal, da je imel pred izbrisom v Sloveniji urejeno stalno prebivanje. Vse navedeno med strankama ni sporno, saj upravni organ oziroma toženka tem dejstvom v postopku ni nasprotoval. 21. Kot že navedeno se tožnik ves čas postopka sklicuje na 8. člen EKČP, po prvem odstavku katerega ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja. Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek tega člena EKČP).

22. Nedotakljivost posameznikove zasebnosti, torej zasebnega in družinskega življenja, pa zagotavlja tudi Ustava RS (35. člen). Tudi ta predvideva, da se nekatere človekove pravice medsebojno omejujejo, ko v tretjem odstavku 15. člena določa, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave RS). Človekove pravice so torej lahko omejene s pravicami drugih, kar pomeni tudi zaradi javnega interesa. Pri presoji, koliko je ta omejitev dopustna, pa je treba uporabiti načelo sorazmernosti.

23. EKČP torej v 8. členu zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, v katero javna oblast ne sme posegati, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi iz v drugem odstavku 8. člena EKČP navedenih razlogov. V zvezi s tem obstaja več odločitev ESČP, ki obravnavajo pravico tujcev, to je posameznikov, ki živijo na območju države, katere državljanstva nimajo, do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. ESČP sicer poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in odvisno od svojih pogodbenih obveznosti upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, kljub temu pa lahko odločitve držav na področju imigracije v določenih primerih privedejo do posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi3. 24. Pri tem ESČP poudarja, da varovanje pravice do zasebnega in družinskega življenja ne pomeni le zaščite posameznika pred posegom oblasti v njegovo zasebno oziroma družinsko življenje, ampak vključuje tudi (pozitivno) obvezo države, da zagotavlja učinkovito varstvo posameznikovega zasebnega življenja4. Kot pravi ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnotežje oziroma ustrezno sorazmerje med interesi posameznika in skupnosti kot celote. Uporabiti je torej treba načelo sorazmernosti. Pri tem pa je treba izhajati iz dejanskih okoliščin konkretne zadeve.

25. Ob upoštevanju v točki 20 te sodbe navedenih dejanskih okoliščin sodišče zaključuje, da je bil tožnik 25. 7. 1993 nezakonito izbrisan iz registra prebivalstva Slovenije, pred izbrisom pa je imel v Sloveniji stalno prebivališče, da je brez državljanstva, da je brezdomec ter da gre za osebo z dolgotrajnim toleriranim nezakonitim bivanjem v Sloveniji. Hkrati pa je iz podatkov spisa mogoče zaključiti, da je tožnik svoj status v Sloveniji večkrat poskušal urediti, vendar neuspešno. Tako je za državljanstvo Republike Slovenije zaprosil: - z vlogo z dne 10. 4. 1996 na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu RS, ki je bila zavrnjena in je postala pravnomočna 4. 4. 2002; - z vlogo z dne 4. 4. 2001 na podlagi 13. člena, ki je bila zavržena s sklepom, ki je postal pravnomočen 26. 6. 2001; - z vlogo z dne 25. 7. 2003 na podlagi 19. člena, ki je bila zavržena s sklepom, ki je postal pravnomočen 24. 12. 2004, kar izhaja iz dopisa UE Ljubljana št. 492-801/2015-7 z dne 25. 1. 2016 (priloga A14), tožnik pa je v predmetni prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z dne 29. 7. 2016 še navedel, da je za državljanstvo zaprosil tudi „po 40. členu, ki je bila zavrnjena z odločbo MNZ 22. 4. 1993“. Za stalno prebivanje pa je zaprosil: - z vlogo z dne 22. 12. 199_, postopek je bil ustavljen, sklep je postal dokončen 8. 6. 2006; - z vlogo z dne 16. 12. 1999, postopek je bil prav tako ustavljen, sklep pa je postal dokončen 24. 8. 20075, kar prav tako izhaja iz dopisa UE Ljubljana št. 492-801/2015-7 z dne 25. 1. 2016 (priloga A14). Toženka trdi, da je za ne ureditev njegovega statusa kriva njegova neaktivnost, tožnik pa temu oporeka. Ob tem sodišče dodaja, da je tožnik, ki je rojen... 1955, star 63 let. 26. Tožnik je na glavni obravnavi 20. 8. 2018 izpovedal, da je bil rojen v Črni gori, v Sloveniji pa prebiva že 40 let. Prišel je, ko je končal šolo in odslužil vojaški rok. V bivši Jugoslaviji se je vedelo, da je v Sloveniji delo in blagostanje, zato je prišel iskati delo. Prve tri mesece ni imel dela, nato pa je priložnostno delal na poljih v Avstriji. Od 3. januarja 1979 do okoli junija 1985 je delal za družbo C. na različnih lokacijah v Sloveniji in v Iraku. Ker je odšel na dopust v Črno goro in se poškodoval, je prejel nezakonito odpoved delovnega razmerja. Potem je delal v ...in ...kot raznašalec časopisov. Nato si je kupil avto in začel voziti taksi, ki ga je vozil približno od junija 1988 do 11. 3. 1993, ko mu je policist D.D. odvzel vse njegove dokumente in mu odredil, da se naslednjega dne zglasi na Policijski postaji na Trdinovi. Takrat so napisali zahtevo sodniku za prekrške za izgon tujca iz države. Izpovedal je tudi, da je živel v najemu v Ljubljani, in sicer nekaj časa v ..., nato pa na ... . Od izbrisa iz registra stalnega prebivalstva brez dveh prič, ki sta potrdili njegovo identiteto, ni mogel v banki dvigniti denarja, niti ni mogel voziti avtomobila, zato je avto prodal. Od svojih prihrankov je živel nekje do leta 2000. Okoli leta 1994 so ga policisti odpeljali v Prehodni dom za tujce na Celovški cesti, od tam v Vidonce pri Murski Soboti, od tam pa na karavlo na Prosenjakovcih. V teh domovih je bival približno dve leti in pol. Od leta 2000 oziroma ko so se meje odprle do okoli leta 2015 je živel v Ljubljani pri privatnikih, prijateljih, vsepovsod. Spomladi in jeseni oziroma v sezoni je hodil na delo. Delal je na črno v Italiji, Avstriji, Nemčiji. Pobiral je sadje in čistil stavbe. V Sloveniji je bolj slabo delal. Pozimi, ko je nekaj prihranil, je bil v Ljubljani. V času sezone, ko je hodil na delo, je živel tam, kjer je delal. Zdaj že skoraj dve leti živi na ... . Prav tako približno dve leti že prodaja Kralje ulice. Izpovedal je tudi, da ima v Sloveniji precej prijateljev, ki so mu pomagali. V Črni gori ima polbrata in polsestro, s katerima ima slabe stike. Polbrat je prihajal k njemu na obisk za par dni, ni pa tu živel. Oče in mama sta mu umrla. V Črni gori nima nobenega premoženja, je pa član „Društva pisateljev Črne gore v domovini in tujini“, s katerimi ima stike. Sodišču je predložil na vpogled člansko izkaznico (kopija: priloga A6). Leta 2007 je izdal pesniško zbirko, ki jo je sodišču predložil na vpogled (kopija naslovnice in prvih dveh strani: priloga A13). Kot je izpovedal, drugih stikov v Črni gori nima. V Nemčiji pa ima polsestro, ki je poročena z Nemcem in s katero se sliši na pol leta. Na izrecno vprašanje sodišča, kje se čuti doma, je izpovedal, da ima v Sloveniji največ prijateljev in da največ časa živi tu ter da upa, da je prišel čas, ko se bo zanj situacija rešila.

27. Sodišče tako na podlagi tožnikove izpovedbe, v katere verodostojnost ne dvomi, zaključuje, da tožnik od prihoda v Slovenijo pred 40 leti pretežno živi v Ljubljani. V obdobju od približno leta 2000 do leta 2015 je opravljal sezonska dela v Italiji, Avstriji in Nemčiji. Vendar kljub njegovemu sezonskemu delu v tujini po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da središče njegovega življenja v vsem tem času ni bilo v Sloveniji, saj se je tudi v tem obdobju po vsakem sezonskem delu vračal v Slovenijo in tu v vmesnem času (med sezonskimi deli) bival. Poleg tega ima tu tudi največ prijateljev, torej socialnih vezi. S sorodniki v Črni gori (polbrat in polsestra) in Nemčiji (polsestra) ima redke stike. V Črni gori ima stik samo s člani „Društva pisateljev Črne gore v domovini in tujini“, katerega član je. Tako sodišče zaključuje, da tožnik večinski del svojega življenja, ki ga tvori paleta osebnih odnosov, uresničuje v Sloveniji. Dalje sodišče ugotavlja, da je v Sloveniji večino časa živel nezakonito. Dve leti in pol je živel v domovih za tujce, sicer pa pri privatnikih oziroma pri prijateljih v Ljubljani. Dve leti je imel slovenski potni list za tujce (od 22. 6. 1996 do 31. 7. 1998 - priloga A7). Slovenske oblasti so tožnika ves čas po izbrisu (25. 7. 1993), čeprav je bilo njegovo bivanje nezakonito, tolerirale.

28. Glede na opisano dejansko stanje sodišče ne dvomi o obstoju tožnikovega dolgoletnega (40 let) zasebnega življenja v Sloveniji, trenutno pa pri starosti 63 let nima tesnejših povezav z nobeno drugo državo ali krajem bivanja. Stike s sorodniki ima le bežne. Tako po presoji sodišča ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi si tožnik lahko svoj status uredil v kakšni drugi državi. Ob tem sodišče poudarja, da upravni organ oziroma toženka tožnikovim navedbam glede njegovega zasebnega življenja v Sloveniji v postopku ni oporekala. Zasebno življenje pa je, ne glede na obstoj ali neobstoj družinskega življenja, varovano s 35. členom Ustave RS in 8. členom EKČP6. 29. Vse navedene dejanske okoliščine skupaj kažejo na tožnikovo posebno ranljivost ter so po presoji sodišča izjemne in zelo specifične, zato je potrebno ta primer tako tudi obravnavati in šteti, da so v obravnavanem primeru, ob upoštevanju določbe 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja), relevantne sodne prakse ESČP, na kar se tožnik ves čas postopka izrecno sklicuje, pa tudi Konvencije o pravnem položaju oseb brez državljanstva, podani utemeljeni razlogi ter da so zgoraj navedene tožnikove osebne okoliščine tako posebne in specifične, da utemeljujejo njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji, kot to določa citirana določba drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. 30. Hkrati pa bi po presoji sodišča, ob upoštevanju zgoraj navedenega, v sodnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in torej vseh navedenih posebnih in zelo specifičnih okoliščin pri tožniku, njegova odstranitev iz države Slovenije predstavljala poseg v njegovo zasebno življenje, s tem pa kršitev 8. člena EKČP in torej ni možna.

31. Sodišče pa dalje ugotavlja, da pri tožniku tudi ne obstajajo razlogi za sum, da utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali ne obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj. Iz navedb toženke v postopku namreč ne izhajajo kakršnikoli razlogi za tovrsten sum. Niti iz navedb toženke ni razvidno, da bi bili na tožnikovi strani podani kakšni nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnika.

32. Tako ob upoštevanju tožnikove posebne ranljivosti zaradi že zgoraj navedenih izjemnih in zelo specifičnih okoliščin (tožnik je namreč oseba brez državljanstva, ki je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS, je brezdomec, ki si je ustvaril svoje zasebno življenje v Sloveniji, kjer po ugotovitvah sodišča živi že 40 let, in sicer od izbrisa dalje pretežno nezakonito, vendar tolerirano, hkrati pa je star že 63 let), sodišče zaključuje, da tožnik ob upoštevanju določbe 35. člena Ustave RS in 8. člena EKČP izpolnjuje vse pogoje, določene v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo dveh let. 33. Ob tem sodišče dodaja, da med strankama dejanske okoliščine, relevantne za izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, niti niso sporne, kar izhaja iz navedb obeh strank na naroku za glavno obravnavo dne 29. 1. 20197. 34. Ker je po vsem povedanem upravni organ materialno pravo (ZTuj-2) napačno uporabil oziroma relevantnih predpisov (Konvencija o pravnem položaju oseb brez državljanstva in EKČP) ni uporabil, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo (I. točka izreka te sodbe).

35. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 pa sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

36. Sodišče v obravnavani zadevi šteje, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je izvedlo predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem tožnika, torej po dopolnitvi dejanskega stanja v delu, v katerem v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

37. Glede na zgoraj navedene izjemne okoliščine tega primera in glede na posebno ranljivost tožnika zaradi starosti in dolgotrajnosti njegovega neurejenega statusa, je sodišče sledilo tožbenemu zahtevku za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Vendar je v sporu polne jurisdikcije odločilo ob upoštevanju narave stvari, to je, da gre v tem primeru za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, ki določa tudi iz tega statusa izhajajoče pravice, o čemer bo, skladno z odločitvijo sodišča v predmetni zadevi, moral izdati odločbo pristojni upravni organ tako, da bo izvršil predmetno sodbo oziroma odločitev sodišča v tej zadevi. Izdaja upravne odločbe, ki jo je sodišče s to sodbo prepustilo pristojnemu upravnemu organu, je namreč v tem primeru v določenem delu tudi tehnične narave (vsebuje med drugim tudi izdajo ustrezne izkaznice), za kar pa sodišče, ki ne opravlja upravne, temveč sodno funkcijo, niti ni usposobljeno. Zato je sodišče, tudi ob upoštevanju načela delitve oblasti - ohraniti je namreč treba mejo med izvršilno in sodno vejo oblasti, v tej zadevi v sporu polne jurisdikcije odločilo na način, da je upravnemu organu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožniku - A.A., rojenemu ... 1955 v kraju B., Črna gora, brez državljanstva, izda dovoljenje za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) z veljavnostjo dveh let od izdaje tega dovoljenja (II. točka izreka te sodbe). Rok 30 dni od pravnomočnosti te sodbe je po presoji sodišča primeren glede na to, da je dejansko in pravno stanje, pomembno za odločitev, v celoti ugotovilo sodišče. Upravni organ je pri izdaji odločbe v tem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kot tudi na v sodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

38. V zvezi s priznanjem pripadajočih pravic po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da je tožnik brezdomec in brez lastnih sredstev za preživljanje, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe8 in tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 20. 8. 2018, da prodaja Kralje ulice. V postopku pred sodiščem pa je bilo ugotovljeno tudi, da je tožnik upravičen do odškodnine iz naslova škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 25. 7. 1993 do 24. 8. 2007 v skupni višini 8.400 EUR, ki se izplača v petih letnih obrokih, pri čemer se prvi obrok v višini 1.680 EUR izplača v 30 dneh po pravnomočnosti te odločbe (odločba UE Ljubljana št. 492-801/2015-42 z dne 8. 3. 2017 - priloga A15) ter da je na podlagi sodbe tega sodišča I U 531/2017 z dne 12. 7. 2018 in dopolnilne sodbe v navedeni zadevi z dne 29. 8. 2018 v letu 2018 prejel skupaj 7.843,74 EUR (priloga C6), pri čemer navedeni znesek predstavljajo izplačila denarne pomoči skladno s prvim odstavkom 75. člena ZTuj-2 za čas, ko mu je po navedeni sodbi tega sodišča dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji.

1 Glej drugi odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe. 2 Prav tam. 3 Glej npr. odločitev ESČP Kurić in ostali proti Republiki Sloveniji z dne 13. 7. 2010. 4 Glej npr. odločitev v zadevi Osman proti Danski in Butt proti Norveški. 5 Navedeni postopki v zvezi z urejanjem tožnikovega statusa v Sloveniji so razvidni iz dopisa UE Ljubljana št. 492-801/2015-7 z dne 25. 1. 2016 (priloga A14). 6 Glej npr. odločitev ESČP Maslov proti Avstriji. 7 Glej: navedbe tožeče in tožene stranke na 2. strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 1. 2019. 8 Glej drugi odstavek na 5. strani obrazložitve izpodbijane odločbe.