Jedro

Tožeča stranka ne more uspešno zahtevati dopustitev poplačila svoje terjatve s sodno prodajo zastavljenih nepremičnin le na podlagi pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice, če ta zastavna pravica ni vknjižena v zemljiški knjigi. Da bi bila uspešna, bi morala najprej doseči, da tožena stranka izposluje vpis svoje lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini v zemljiški knjigi ter nato izposlovati vpis svoje zastavne pravice na tej nepremičnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna dopustiti poplačilo terjatve tožeče stranke v znesku 429.696,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.5.1995 dalje do plačila s sodno prodajo zastavljenih nepremičnin - trosobnega stanovanja v 12. nadstropju št. 93 v izmeri 77,70 m2 v stanovanjski hiši in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 101.700,00 SIT z zakoniti zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15. dni, pod izvršbo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tudi zato, ker ni bil podan pogoj za obstoj hipoteke, določen v 1. odstavku 64. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), to je vpis v javno knjigo. Etažna lastnina za predmetno stanovanje še ni vzpostavljena, pa tudi tožena stranka ni imela interesa doseči njen vpis. Tožeča stranka je bila onemogočena zaradi pasivnosti tožene stranke, katere interes je bil, da ne pride do vknjižbe zastavne pravice. Ker sam zakon ob uveljavitvi ni obsegal določil za primere, ko nepremičnina ni vknjižena v zemljiško knjigo, ko torej ni vzpostavljena etažna lastnina na stanovanjih, je potrebno glede nepremičnin, ki niso vknjižene v zemljiško knjigo, to je stanovanj, upoštevati in priznavati že voljo strank, ter na podlagi obligacijske zaveze priznati zastavno pravico. Poudarja, da iz same zastave dovolj jasno izhaja volja tožene stranke, da v primeru neplačila dovoljuje poplačilo terjatev tožeče stranke iz vrednosti njej lastnega stanovanja, za kar je tožeči stranki izročila tudi overjeno pogodbo.

Zato zavrnitev zahtevka iz tega razloga ni upravičena. Oporeka pa tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da terjatev tožeče stranke ni bila v ničemer dokazana. Specifikacija, kateri računi naj bi se nanašali na pogodbo o skladiščenju izdelkov št. 15, po mnenju tožeče stranke ni potrebna, saj se na računih nikoli ni navajalo, na podlagi katere pogodbe so izstavljeni. Dolžniku je bilo nesporno izdobavljeno blago, ki ga ni plačal, kar je tožena stranka celo priznala. Glede utemeljenosti terjatev je tožeča stranka predložila vse listine, ki takšne terjatve dokazujejo, tožena stranka pa za zatrjevanje nasprotnega ni naredila prav ničesar, čeprav je bila na to pozvana s strani sodišča. Tožeča stranka tudi opozarja, da tožba ni odvisna od priznanja in morebitnega poplačila terjatve iz stečajnega postopka, kar naj bi bilo tudi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker zastavna pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo.

Zastavna pravica na nepremičnini je stvarna pravica na tuji stvari, s katero je zavarovana terjatev upnika. Za pridobitev zastavne pravice sta potrebna, kot to velja za pridobitev vseh stvarnih pravic, pravni naslov in pridobitni način. 1. odstavek 64. člena ZTLR namreč jasno določa, da se pridobi hipoteka na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način. Za pridobitev hipoteke, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta tako potrebna obligacijsko-pravni in stvarno-pravni element in zato ni možno priznati le v pogodbi uveljavljano voljo strank in le na podlagi tega priznati zastavno pravico. Pravni posel je le predpostavka, ki omogoči, da se z vpisom v zemljiško knjigo pridobi hipoteka in ne zadostuje za pridobitev hipoteke. Z vpisom v zemljiško knjigo hipoteka dejansko postane realno zavarovanje upnikovih terjatev. Vpis v javno knjigo ni le pridobitni način hipoteke, ampak ima tudi publicitetno funkcijo. Tako se lahko vsak bodoči upnik seznani z že obstoječo hipoteko. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je utemeljitev sodišča prve stopnje, da je za pridobitev zastavne pravice na nepremičnini potreben vpis v zemljiško knjigo in da sama izjava tožene stranke ni dovolj za nastanek hipoteke, pravilna. Tožeča stranka bi bila morala pridobiti s strani tožene stranke zavezo, da bo izposlovala vpis lastninske pravice na stanovanju bodisi kot etažne lastnine ali kot solastninskega deleža na celotni stavbi, šele nato pa bi s tožbo lahko uspešno uveljavljala izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se lahko vpisala zastavna pravica tožnika oz. bi se obremenila toženkina etažna lastnina oziroma solastninski delež s hipoteko, kar bi šele omogočilo tožeči stranki, da bi lahko uspešno uveljavljala zahtevek, kot ga uveljavlja v sedanji pravdi. Ker se vse to ni zgodilo, tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom ne more biti uspešna. Ne glede na to pa, čeprav ni več pomembno, pritožbeno sodišče tudi soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi svojih terjatev po pogodbi o skladiščenju tekstilnih izdelkov številka 15, za katere je tožena stranka z izjavo z dne 20.9.1994 zastavila stanovanje, ni dokazala. Zastavna pravica je po svojem temelju akcesorna, ki nastane zaradi zavarovanja plačila določene terjatve. Obstoj terjatve je pogoj za obstoj zastavne pravice. Terjatev mora biti določna in dospela. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati višino terjatve iz zastavne izjave. Iz priloženih listin namreč tudi za sodišče druge stopnje ni moč ugotoviti, kateri od predloženih računov se nanašajo na terjatev po pogodbi o skladiščenju tekstilnih proizvodov št. 15, kar bi morala natančno pojasniti tožeča stranka in to tudi dokazati. Ker tega ni uspela, sodišče druge stopnje zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi iz tega razloga pravilna. Tožeča stranka je res predložila listine za terjatve, vendar pa iz njih ni razvidno, katere terjatve se nananašjo na pogodbo o skladiščenju izdelkov in katere na pogodbo o prodaji blaga.

Na strani tožeče stranke je, da dokaže podlago in višino svoje terjatve, kar pa ji v konkretnem primeru ni uspelo. Prav pa ima tožeča stranka, da uspeh njene pravde ne more biti odvisen od priznanja in morebitnega poplačila terjatve iz stečajnega postopka, saj se to še ni zgodilo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da to stališče sodišča prve stopnje ni bilo razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, kar izhaja iz same vsebine sodbe, zato ne vpliva na pravilnost odločitve.

Ker uveljavljana pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana, prav tako pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo oziroma citirane določbe 64. člena ZTLR in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev po 2. odstavku 354. člena ZPP/77, je skladno z določilom 368. člena ZPP/77 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izopdbijano sodbo potrdilo.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS št.26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92.