Jedro

Pritožnice, ki je gospodarska družba, katera nastopa v pravnem prometu, v okviru katerega sklepa tudi posle velikih vrednosti (kar je tudi obravnavani primer), najprej niti ni mogoče obravnavati kot nevedne stranke, za katero bi veljala opozorilna dolžnost sodišča iz 12. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (skladno s katero opozori sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi).

Izrek

Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) prvotoženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 377.232,65 EUR (prej 90.400.031,66 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je navedena v tej točki, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 7.538,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (za plačilo zakonskih zamudnih obresti po specifikaciji, ki je tam navedena), v celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko; 3.) tožeči stranki naložilo, da mora drugotoženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 4.873,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je v njenem ugodilnem delu prvotožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev v tem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da je od vsega začetka prerekala utemeljenost tožbenih navedb ter ugovarjala, da je bilo delo tožeče stranke izvedeno v nasprotju s projektom, zaradi česar je prvotožena stranka v tem postopku tudi uveljavljala plačilo škode, ki ji je z ravnanjem tožeče stranke nastala, o tem pa ni bilo odločeno. Ker je tožeča stranka izvajala dela mimo projekta, je prišlo do povečanja dodatnih del, ki sicer niso bila potrebna, zato pa je tudi prišlo do zamude pri gradnji. Ker teh ugovorov izpodbijana sodba ni upoštevala, je podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Priča I.K. je sicer izpovedal, da je gradbena knjiga isto kot knjiga obračunskih izmer, pri čemer pa kot nadzorni organ ni potrdil, da bi gradbena dela bila v skladu s projektom. Zato je napačna obrazložitev sodbe, da v kolikor gradbena dela ne bi bila v skladu s projektom, K. ne bi potrdil gradbene knjige. Zgolj potrditev gradbene knjige še ne pomeni, da so bila dela dejansko izvedena v skladu s projektom, zlasti glede na navedbe prvotožene stranke o tem, da situacij ni podpisovala odgovorna oseba, kar da misliti na to, da se prvotožena stranka s svojim nadzornim organom očitno ne strinja v celoti. Četudi so bili ugovori tožene stranke glede škode, ki ji je nastala s strani tožeče stranke preveč pavšalni, bi moralo sodišče glede na ustavno odločbo in glede na načelo pomoči prava neuki stranki, prvotoženo stranko pozvati, naj svoj pobotni ugovor specificira in ga opredeli ter predloži dokaze. Ker se to ni zgodilo, so kršena določila postopka. Ni se mogoče strinjati z izpodbijano sodbo, da prvotožena stranka ni nasprotovala višini same glavnice, saj je bilo od vsega začetka jasno, da nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti tako po temelju kot tudi po višini. Ker pa je nastopala brez pooblaščenca, bi bilo treba njeno zavračanje zahtevka jemati kot nasprotovanje vtoževani terjatvi tudi po višini. Ne drži niti ugotovitev, da so s strani Krambergerja potrjene situacije nesporne, saj če bi to držalo, ne bi tekel ta postopek. Sodišče pa tudi ni ugotavljalo, ali so dela, ki jih je izvedla tožeča stranka za prvotoženo stranko dejansko v skladu s projekti in pogodbo. To bi lahko ugotovil kvečjemu izvedenec gradbene stroke, ki pa v tem postopku ni bil imenovan. Tudi v tem primeru je neutemeljeno izostala opozorilna dolžnost sodišča prava neuki stranki.

Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje v tej pravdi plačilo zneskov po situacijah, ki jih je izstavila prvotoženi stranki in ki so bile s strani slednje potrjene po njenem pooblaščencu in nadzornem organu I.K. Da je pri tej osebi šlo za pooblaščenega zastopnika prvotožene stranke, je razvidno iz 14. čl. pogodbe št. 1 z dne 12.12.2003. Glede na to se pokaže, da niso utemeljene pritožbene trditve, češ da spornih situacij ni podpisala odgovorna oseba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvotožena stranka zahtevku iz naslova situacij nasprotovala iz razloga, ker da se na njih ne nahaja podpis osebe, ki bi bila pri njej pooblaščena za takšen podpis. Da ta razlog ne drži, je navedeno že zgoraj; nasprotovala pa je zahtevku tudi zato, ker da naj bi ji tožeča stranka z izvajanjem del z zamudo in v nasprotju s projektom povzročila škodo. Vendar pa ni v zvezi s tem v obravnavanem postopku uveljavljala ničesar. Glede na to so brezpredmetne pritožbene trditve, češ da je prvotožena stranka ves čas nasprotovala zahtevku in da nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje ne držijo.

Trditve prvotožene stranke, da tožeča stranka ni izvajala del v skladu s projekti in pogodbo ter da jih je izvajala z zamudo, za obravnavano zadevo niso relevantne, saj od tožeče stranke iz tega naslova ni uveljavljala nobenega zahtevka. V zvezi s tem ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje prvotoženo stranko kot prava neuko stranko, ki v tedanji fazi postopka ni imela pooblaščenca, pozvati k natančni opredelitvi navedb, k predlaganju dokazov, ter k specifikaciji pobotnega ugovora. Gre za to, da pritožnice, ki je gospodarska družba, katera nastopa v pravnem prometu, v okviru katerega sklepa tudi posle velikih vrednosti (kar je tudi obravnavani primer), najprej niti ni mogoče obravnavati kot nevedne stranke, za katero bi veljala opozorilna dolžnost sodišča iz 12. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP (skladno s katero opozori sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, katera pravdna dejanja lahko opravi). Poleg tega pa se je tudi prvotožena stranka zavedala procesnih možnosti, ki jih ima na razpolago v primeru, kakršen je obravnavani, ko trdi, da naj bi ji zaradi izvedbe del v nasprotju s projekti ter zaradi zamude pri gradnji nastala škoda, saj je navajala, da tožbe zoper tožečo stranko iz tega naslova ni vložila zgolj iz razloga, ker da ni razpolagala še z vsemi potrebnimi podatki.

Ker je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zatrjevanje kršitve določb pravdnega postopka in niti takšne, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).