Jedro

Na cesti stoječe vozilo udeleženca, ki je pred tem vzvratno zapeljal s parkirišča na cesto, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori, ne predstavlja ovire, ki bi jo toženec moral pričakovati. Gre za samostojen vzrok, ki izključuje vzročno zvezo med alkoholiziranostjo toženca ter nastalo škodo, zaradi česar toženec ni izgubil zavarovalnih pravic.

Vzročna zveza ni hipotetična predpostavka ampak mora biti za njen obstoj podan niz medsebojno logično povezanih resničnih dejstev, ki so privedli do nastanka škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov v skupni višini 4.556,58 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 2.153,90 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je dokazala, da je toženec tistega dne vozil pod vplivom alkohola, na toženčevi strani pa je bilo dokazno breme, da je prišlo do prometne nesreče izključno iz vzroka, ki je bil neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do nastanka škode. Sodba vsebuje obširne razloge, zakaj tožencu ni mogoče očitati neprilagojene hitrosti vožnje, nobenega razloga pa v sodbi ni o tem, v čem naj bi bilo ravnanje D. E. tisti samostojen vzrok, ki je izključil vzročno zvezo med alkoholiziranostjo toženca in nastalo posledico. Prvo sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem D. E. kot nepotrebnega, češ da je ustreznost hitrosti toženca ugotavljalo s pomočjo izvedenca, ki je edini usposobljen za ugotavljanje tega. Sodišče je pri tem spregledalo, da je potrebno presojati toženčevo hitrost vožnje tudi z vidika D. E., saj je toženčeva hitrost vožnje glede na nepregleden ovinek lahko povzročila, da ga je D. E. prepozno zagledal in zato ni pravočasno reagiral. D. E. se je nekako moral vključiti iz parkirišča na prednostno cesto. Zaključek sodišča, da nastanek škode ni v vzročni zvezi s toženčevo alkoholiziranostjo, izhaja tudi iz napačne ocene, da toženec ni bil dolžan računati s tem, da se bo na njegovem voznem pasu nahajalo stoječe vozilo ter da od njega ni mogoče zahtevati, da vozi na tistem cestnem odseku z nižjo hitrostjo od predpisane. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni mogoče slediti izpovedbi priče P. M., da bi moral toženec pričakovati oviro na cesti, v danem primeru stoječe vozilo D. E., saj je P. M. povedal, da je na obravnavanem odseku ceste vedno veliko ljudi. To je tudi splošno znano dejstvo, saj gre za znano turistično lokacijo (most in cerkev tik ob B. j.). Upoštevati je treba tudi, da je do prometne nezgode prišlo v turistični sezoni, ko je pešcev še posebno veliko. Za pričakovano oviro v smislu 1. odst. 27. čl. ZVCP ni mogoče šteti le na voznem pasu stoječega vozila D. E. temveč vsako oviro, tudi pešce. Toženec bi zato moral voziti s tako hitrostjo, da bi lahko ustavil pred pričakovano oviro, ta ovira pa bi lahko bila tudi pešec. Tudi če je toženec vozil z nižjo hitrostjo od predpisane omejitve v naselju, je bilo to še vedno prehitro za obravnavani odsek ceste, saj po ugotovitvah izvedenca toženec pri hitrosti 48 km/h ni mogel ustaviti vozila pred stoječim D. E. vozilom. Ne vzdrži argument sodišča, da je na spornem odseku predpisana hitrost 50 km/h in ne manj, kar bi zagotovo bilo, če bi morali udeleženci v prometu računati s situacijo, kot se je pripetila tožencu. Ni mogoče za vsak ovinek in del ceste, kjer je potrebno prilagoditi hitrost vožnje, postaviti poseben prometni znak za omejitev hitrosti, zato pa ZVCP določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Napačen je pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni pojasnilo, v čem je bilo ravnanje D. E. samostojen (in neodvisen zunanji) vzrok, ki je izključil vzročno zvezo med toženčevo alkoholiziranostjo in nastalo posledico (prometno nesrečo s škodo). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je na toženčevem prometnem pasu pred trčenjem nahajalo stoječe vozilo D. E., ki je predhodno vzvratno zapeljal s parkirišča na cesto tako, da je bil z vozilom na toženčevem prometnem pasu obrnjen v nasprotno smer (v smeri vožnje proti tožencu). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da toženec ni mogel pričakovati stoječega vozila na svojem prometnem pasu kot oviro v smislu 1. odst. 27. čl. ZVCP. D. E. vključevanje v promet na opisan način je bilo v nasprotju z določili 1. odst. 23. čl. ZVCP, s takšnim nevarnim manevrom drugega udeleženca v cestnem prometu pa toženec v tistih okoliščinah ni mogel in ni bil dolžan računati (1. odst. 2. čl. in 2. odst. 20. čl. ZVCP). Zato toženec tudi ni bil dolžan vnaprej prilagajati vožnje temu, da bo udeleženec v cestnem prometu ravnal tako kot D. E. v obravnavanem dogodku. Ob ugotovitvah prvega sodišča, da je toženec glede na takratne razmere vozil s prilagojeno hitrostjo (hitrost je bila omejena na 50 km/h, toženec je vozil s hitrostjo 48 km/h, vidljivost je bila dobra, vozišče iz hrapavega asfalta in suho, vreme oblačno, kar kaže, da te razmere tožencu niso narekovale še počasnejše vožnje) in da je toženec takoj, ko je pripeljal iz ovinka in tedaj tudi opazil vozilo D. E. na svojem prometnem pasu, začel zavirati, kar pomeni, da je reagiral enako kot povprečno skrben in trezen voznik, je prvo sodišče zavzelo pravilno stališče, da toženčeva alkoholiziranost ni bila vzrok prometne nesreče in nastale škode. Iz konteksta tega dela obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno tudi na konkludenten način izraženo stališče prvega sodišča, da je do prometne nesreče in škode prišlo zaradi D. E. vozila, stoječega na toženčevem prometnem pasu, kot samostojnega in neodvisnega zunanjega vzroka.

6. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče D. E. kot nepotreben in se pritožbeno sodišče strinja z njegovo utemeljitvijo zavrnitve tega dokaza. Ob ugotovitvi izvedenca, da je toženec vozil z nižjo hitrostjo od največje dovoljene, in nadaljnji pravilni ugotovitvi prvega sodišča, da vozilo D. E. za toženca ni moglo predstavljati pričakovane ovire v pomenu 1. odst. 27. čl. ZVCP, je brez pomena pritožbena navedba, da bi hitrost toženčeve vožnje lahko povzročila, da je D. E. toženca prepozno zagledal in zato nepravočasno odreagiral (razen tega gre za nedovoljeno pritožbeno novoto po 1. odst. 337. čl. ZPP). Odločilno za nastanek prometne nesreče je bilo, da je D. E. izvajal vključevanje v promet s parkirišča v nasprotju z določili 1. odst. 23. čl. ZVCP.

7. Ali bi moral toženec pričakovati oviro na svojem prometnem pasu (stoječe vozilo D. E.) je vprašanje pravne narave, na katerega mora odgovoriti sodišče, ne pa priča. V tem pogledu je zato izpoved priče P. M. o pričakovani oviri brez pomena. Tožnica je v svoji trditveni podlagi pravočasno zatrjevala (z vidika njenega procesnega dokaznega bremena) glede toženčeve neprilagojene hitrosti (toženec je uspešno dokazoval, da je vozil s prilagojeno hitrostjo), da je toženec pripeljal iz nepreglednega ovinka s preveliko hitrostjo in zato ni mogel ustaviti vozila pred D. E., ki je takrat vzvratno speljal s parkirnega prostora, da toženec zaradi alkoholiziranosti ni mogel pravilno in pravočasno reagirati ter ustaviti vozila pred D. E. vozilom, kar bi trezen lahko storil, da je toženec vozil z neprilagojeno hitrostjo, ker sledovi zaviranja kažejo, da je vozil s hitrostjo vsaj 60 km/h in da je do prometne nesreče prišlo v naselju, kjer je že splošna hitrost omejena na 50 km/h in tudi v bližini hiš, zaradi česar bi toženec moral in mogel pravočasno ustaviti vozilo. Omenjeno je že bilo, da je toženec po ugotovitvah prvega sodišča vozil v okviru dovoljene in prilagojene hitrosti, da D. E. vozilo ni bilo pričakovana ovira in da je toženec kljub alkoholiziranosti reagiral tako kot povprečen trezen voznik. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča in listin v spisu izhaja, da je do prometne nesreče prišlo izven strnjenega naselja, kjer v bližini ni hiš (v bližini kraja prometne nesreče tudi ni prehoda za pešce). Pritožbene trditve, da bi moralo prvo sodišče upoštevati tudi izpoved priče P. M. (da je na tem odseku ceste vedno veliko ljudi), da gre za splošno znano dejstvo (znana turistična lokacija) in da je do prometne nesreče prišlo v turistični sezoni, ko je pešcev še posebno veliko, so nedovoljene pritožbene novote (1. odst.337. čl. ZPP) in zato neupoštevne že iz tega razloga, pomanjkljive trditve podlage pa tudi ni mogoče dopolnjevati z izvedenimi dokazi. Trditev pritožbe, da bi moral toženec kot oviro pričakovati tudi morebitne pešce in zato hitrost vožnje prilagoditi tudi tej možni oviri, je neutemeljena tudi zato, ker vzročna zveza ni hipotetična predpostavka ampak mora biti za njen obstoj podan niz medsebojno logično povezanih resničnih dejstev, ki so privedli do nastanka škode. V obravnavani prometni nesreči pešci niso bili udeleženi.

8. Neupoštevna je tudi trditev, da je bila prevelika (in zato neprilagojena) tudi toženčeva hitrost 48 km/h, ker zaradi nje ni mogel ustaviti svojega vozila pred D. E. Odločilno je namreč bilo, da je le D. E. ustvaril nevarno situacijo v cestnem prometu, saj bi moral pričakovati promet (tudi) iz toženčeve smeri in si ne bi smel privoščiti takšnega neprevidnega vključevanja v promet (vzvratne vožnje s parkirišča na cesto, ne da bi se prepričal, ali je to varno). Glede na doslej povedano je pravno nepomemben dodaten argument prvega sodišča, da bi bila na tem delu ceste gotovo predpisana nižja hitrost od 50 km/h, če bi morali udeleženci v prometu računati s situacijo, v kateri se je znašel toženec, saj D. E. vozilo za toženca ni predstavljalo pričakovane ovire. Ker alkoholiziranost ni vplivala na nastanek in obseg škode, toženec ni izgubil zavarovalnih pravic.

9. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).