Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo, s katero je toženka zavrnila tožnikovo drugo1 prošnjo za mednarodno zaščito, in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek.
2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je med drugim navedlo, da toženkina dokazna ocena tožnikove neverodostojnosti glede njegove istospolne usmerjenosti temelji na napačnih izhodiščih. Ker mednarodna zaščita ni "pravna dobrota", ampak iztožljiva človekova pravica iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, v zvezi s katero države članice nimajo diskrecijske pravice, je toženka po presoji sodišča prve stopnje napačno uporabila prvi in drugi odstavek 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Napačno naj bi uporabila tudi tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena in 22. člen ZMZ-1, ker ni upoštevala svoje dolžnosti, da v sodelovanju s prosilcem obravnavati ustrezne elemente prošnje. Informacij o izvorni državi ne bi bila dolžna pridobiti le v primeru, če bi imel tožnik zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen, sicer ji to obveznost nalaga že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Dokazna ocena toženke glede tožnikove (ne)verodostojnosti je v nasprotju s stališči Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi A B C,2 da na prosilčevo neverodostojnost ni mogoče sklepati samo zato, ker svoje spolne usmerjenosti zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov svojega življenja ni zatrjeval že ob prvi priložnosti.
3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in kršitve pravil upravnega spora. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da samo zaradi uporabe splošnega pravnega termina "pravna dobrota" še ni napačno uporabila prvega in drugega odstavka 21. člena ZMZ-1. Meni, da je tožnika ustrezno informirala in z njim sodelovala. Sodišče prve stopnje ji v zvezi s tem pavšalno očita "sistemsko napako" in se sklicuje na sodbe SEU, konkretno pa ne pojasni, kakšno napako naj bi naredila oziroma kako naj jo odpravi. Poudarja, da ker tožniku ni verjela, da je istospolno usmerjen, ji tudi ni bilo treba pridobivati s tem povezanih informacij o stanju v izvorni državi. Tožnikove neverodostojnosti tudi ni ugotovila, ker ob prvi priložnosti ni spregovoril o svoji istospolni usmerjenosti, ampak ker, čeprav je imel za to veliko priložnosti, tega ni storil ne v prvem postopku v Sloveniji in ne kasneje v Nemčiji, hkrati pa je brez posebnega razloga lagal tudi o drugih stvareh. Ne glede na navedeno sodišče prve stopnje, ki ni opravilo niti glavne obravnave, nekritično verjame vsem njegovim navedbam. Glavna obravnava bi po presoji pritožnice morala biti opravljena, ker je dejansko stanje sporno. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 in na drugi odstavek 71. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in opisuje svoje videnje dosedanjega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno.
5. Pritožba je utemeljena.
6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje za utemeljitev stališča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper obravnavano sodbo, navaja v bistvenem enake razloge kot npr. v zadevah I U 443/2023, I U 688/2023, I U 1195/2023 in I U 1739/2022. Do teh se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (obe 9. do 15. točka obrazložitve) in I Up 241/2023 z dne 8. 11. 2023 (7. do 16. točka obrazložitve) ter jih zavrnilo kot napačne. Vrhovno sodišče se zato v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje na razloge v svojih predhodnih zadevah, saj tudi vsebina tožnikovega odgovora na pritožbo ne zahteva nadaljnjega opredeljevanja do navedenega vprašanja.3
7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da naj bi pritožnica svojo dolžnost iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena in 22. člen ZMZ-14 (da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje) kršila, ker ni pridobila informacij o izvorni državi glede tega, kakšen odnos imajo tam do istospolno usmerjenih oseb. Pritožbene navedbe v delu, ki se nanaša na neobrazloženost izpodbijane sodbe, so torej neutemeljene. Je pa na mestu pritožničin ugovor, da je bilo v obravnavanem primeru pridobivanje informacij o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih nepotrebno, saj za odločitev o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ni pomembno, kako v Maroku ravnajo s pripadniki te družbene skupine, v katero tožnik ne spada. Kot pravilno opozarja, je Vrhovno sodišče v zvezi s tem že zavzelo stališče, da se takšne informacije pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.5
8. Vrhovno sodišče se strinja s pritožničino navedbo, da prvega in drugega odstavka 21. člena ZMZ, ki določata, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek) in predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (drugi odstavek), ni napačno razlagala že zato, ker je v izpodbijanem upravnem aktu uporabila splošni pravni pojem "pravna dobrota". O zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito namreč ni odločila po prostem preudarku, ampak je svojo odločitev oprla zlasti na ugotovitev okoliščine, da pritožnik ni istospolno usmerjen.
9. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je sodišče odločilo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Kot razlog navaja, da je odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnave upoštevajoč tožbeni predlog, prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, drugi odstavek 71. člena ZMZ-1 in neposredni učinek Direktive 2013/326 (ter s tem povezano sodno prakso SEU).
10. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedeno direktivo s sklicevanjem na sodbo SEU v zadevi C-248/2016 že poudarilo, da je treba določbe te direktive razumeti kot minimalne procesne standarde in ne kot oviro za določitev višjih standardov v okviru nacionalne procesne avtonomije. Enako izhaja tudi iz sodbe v zadevi C-348/16, ki se sicer nanaša na vprašanje skladnosti nacionalne ureditve, po kateri sodišču v določenih okoliščinah ni treba zaslišati prosilca, z določbami Direktive 2013/32. Nanje in na z njo povezano prakso SEU se je torej mogoče opreti glede vprašanja, ali so nacionalni procesni standardi dovolj visoki oziroma ali dosegajo standarde iz Direktive 2013/32, ni pa mogoče z njimi utemeljiti nižanja morebitnih višjih nacionalnih standardov na raven standardov navedene direktive. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave torej najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka.7
11. Navedeno je brez dvoma pomembno za tožnika v upravnem sporu (to je prosilca za azil), ki zahteva sodno varstvo zoper zanj neugodno odločitev države (oziroma njenega organa). Vendar je treba upoštevati, da v postopku pred sodiščem ni stranka samo tožnik, ampak tudi država kot toženka (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Tako ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
12. Dolžnost sodišča na prvi stopnji, da odloči po opravljeni glavni obravnavi, izhaja iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1. V prvem odstavku 59. člena ZUS-1 je dopuščena izjema, in sicer lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena).
13. Sodna praksa Vrhovnega sodišča glede pravice do glavne obravnave8 v povezavi s presojo tožbenega razloga nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je ustaljena9 - na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Da sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, sicer izhaja tudi iz 16. točke obrazložitve v pritožbi izpostavljenega sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 in 60. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar sodi na seji, odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.
14. S tem v zvezi pritožnica utemeljeno navaja, da je bilo v obravnavanem primeru sporno dejansko stanje. Navedeno izhaja iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče odpravilo sklep toženke tudi iz razloga po 2. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1,10 in v kateri so obširni razlogi, v katerih se sodišče ukvarja z ocenjevanjem tožnikovega dosedanjega ravnanja in njegovih pojasnil, danih v upravnem postopku v zvezi z izražanjem razloga preganjanja, in na tej podlagi izraženo presojo sodišča, ki se ne strinja s toženko glede tožnikove neverodostojnosti. Tako je razvidno, da je sodišče prve stopnje večji del ožje obrazložitve porabilo za predstavitev različnih razlogov, zakaj naj bi bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi nepravilno in nepopolno ugotovljeno (zlasti glede okoliščine, ali je tožnik istospolno usmerjen in ali je to v prvih stikih z državnimi organi zamolčal iz sprejemljivih razlogov), pri čemer se ni omejilo le na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, temveč je ugotavljalo pravilnost dokazne ocene toženke. Pri tem je izčrpno vpogledovalo v listine upravnega spisa - v zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 (98., 100., 103., 104., 105. točka točka obrazložitve), zapisnik o prošnji z dne 24. 8. 2020 (102. točka obrazložitve) in zapisnik o policijskem zaslišanju z dne 10. 8. 2020 (108. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje se je torej sklicevalo na dokaze in na njihovo vsebino, ne da bi jih izvedlo na glavni obravnavi. Na njihovi podlagi je nato npr. ugotovilo: da tožnikove navedbe glede sramu niso že na prvi pogled neverodostojne (104. točka obrazložitve); da ni neverjetno tožnikovo pojasnilo, da mu je brat svetoval, naj govori resnico (105. točka obrazložitve); da vsebina zapisnika o policijskem zaslišanju lahko kaže na to, da je imel tožnik zadržke policistu razkriti razlog preganjanja (108. točka obrazložitve), in podobno. Res se je pri tem sklicevalo na določbe ZMZ-1, direktiv in obrazložitve sodb SEU, a to ne spremeni, da je ugotavljalo tožnikovo verodostojnost v zvezi z zatrjevano istospolno usmerjenostjo, kar je vprašanje dejanskega stanja.
15. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju brez glavne obravnave oprlo na določbo prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, na podlagi katere lahko sodišče ne glede na določbo prejšnjega odstavka odloči brez glavne obravnave tudi, kadar je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
16. Netočna je pritožbena navedba, da je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 22/2020 že odločilo, da je drugi odstavek 59. člena ZUS-1 neustaven in da se zato sodišče prve stopnje nanj ne bi smelo sklicevati. Vrhovno sodišče je namreč v navedenem sklepu z dne 26. 8. 2020 razložilo le drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in zanjo presodilo, da pomeni nedopustno izjemo od glavne obravnave, zato sodišče te možnosti ne sme uporabiti.11 Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče verjelo vsem tožnikovim navedbam, kljub temu da ni opravilo glavne obravnave in tožnika ni sámo zaslišalo. V takem primeru tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilno sklicevanje na izjemo od izjeme iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 17. Kot izhaja iz zakona, gre za tožbo, ki je očitno utemeljena že na podlagi v njej vsebovanih navedb, ki jih v konkretnem primeru potrjujeta tudi vsebina izpodbijanega akta in upravnega spisa. Taka (očitno utemeljena) pa je tožba lahko samo, če za navedeno presojo ni treba izvajati dokazov in s tem v zvezi strankam zagotoviti možnosti, da se izjavijo - da se opredelijo do uspeha dokazovanja, predlagajo nasprotne dokaze in sodelujejo pri njihovi izvedbi.12 Za take (izjemne) primere očitno utemeljene tožbe gre torej le, če tožnik v tožbi poleg zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja uveljavlja tudi kršitve materialnega prava (ki očitno izhajajo iz izpodbijanega akta) ali/in v sodnem postopku neodpravljive kršitve pravil upravnega postopka (ki prav tako očitno izhajajo iz izpodbijanega akta oziroma upravnih spisov), torej ko je spor o ugotovljenem dejanskem stanju le posledica navedenih pravnih kršitev.13 V takih primerih, ko je torej postopek pred toženo stranko očitno treba ponoviti (na podlagi odprave akta iz prvega odstavka 64. člena ZUS-1), je izvedba glavne obravnave nepotrebna in jo je mogoče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 opustiti - vendar le, če s tem ni poseženo v položaj stranskega udeleženca, ki je sodeloval v upravnem sporu, kot to določa zakon.
18. Končno ima zožujoča razlaga podlago tudi v že navedeni določbi 60. člena ZUS-1, da odločanje senata na seji (po učinkih pa tudi odločanje po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, kot v obravnavanem primeru) pomeni, da je sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Upravno sodišče torej, če ne izvede glavne obravnave, ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.14 Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da gre v tej zadevi za primer iz prvega odstavka 279.a člena ZPP, ko lahko sodišče s soglasjem strank v sporu odloči na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranki obravnavi pisno odpovesta.
19. V tej zadevi uporabljene postopkovne določbe torej ni mogoče razumeti tako široko, kot izhaja iz sodbe, to je na način, da sme sodišče izven glavne obravnave presojati pravilnost v upravnem postopku ugotovljenega materialnopravno relevantnega dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi opustilo izvedbo glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče je že iz tega razloga pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1), v katerem mora za razjasnitev spornega dejanskega stanja izvesti glavno obravnavo, na podlagi izvedenih dokazov pa svojo morebitno drugačno dokazno oceno glede tožnikove verodostojnosti tudi obrazložiti. Do pritožbenih navedb, ki napadajo dokazno oceno iz razveljavljene sodbe, se Vrhovno sodišče zato ne opredeljuje. Pripominja le, da se v tem pogledu kot pomembno kaže vprašanje, ali je obravnavano situacijo glede na okoliščine in kontekst konkretnega primera res mogoče primerjati s situacijo v zadevi A B C - pritožnica namreč tožniku ne očita, da o svoji istospolni usmerjenosti ni spregovoril ob prvi priložnosti, ampak da je dolgo (več let) odlašal z navajanjem sedaj zatrjevanega razloga preganjanja (med drugim o tem ni izpovedal niti v Nemčiji).
1 Postopek s prvo prošnjo je bil ustavljen zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma. 2 Sodba z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah od C-148/13 do C-150/13. 3 Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 129/2024 (7. točka obrazložitve). 4 Tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 sicer določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom, 22. člen pa se nanaša preverjanje informacij o izvorni državi s strani pristojnega organa. 5 Tako npr. sodba I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa). 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 7 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 210/2022 z dne 19. 9. 2022 (10. in 11. točka obrazložitve). Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča I Up 158/2023 z dne 14. 6. 2023 (11. točka obrazložitve) in I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024 (7. točka obrazložitve) ter sklep I Up 301/2023 z dne 23. 10. 2023 (8. točka obrazložitve). 8 Tako Vrhovno, kot tudi Ustavno sodišče stojita na stališču, da gre za samostojno človekovo pravico, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave in v katero je mogoče posegati le iz utemeljenih razlogov in na podlagi zakonsko določenih izjem. Te je treba razlagati ustavnoskladno in restriktivno. 9 Npr. sodba Vrhovnega sodišča I Up 38/2024 z dne 20. 2. 2024, sklep I Up 301/2023 z dne 17. 1. 2024, sklep X Ips 60/2021 z dne 10. 11. 2021 in sklep X Ips 58/2020 z dne 19. 4. 2023. 10 Ta se glasi: "Sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, če spozna, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, zato ker so bili zmotno presojeni dokazi, ker so ugotovljena dejstva v nasprotju s podatki spisa, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena ali ker je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku." 11 Ob tem je izrecno izpostavilo, da je odločanje na seji po navedeni določbi le procesna možnost in ne obveznost Upravnega sodišča, zato tudi ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti te določbe pred Ustavnim sodiščem. 12 Iz besedila prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 izhaja tudi, da v to presojo ni vključen odgovor na tožbo tožene stranke. 13 Tako je tudi v pravni teoriji zaslediti stališče, da je malo možnosti za uporabo te določbe ZUS-1, če je treba upravni akt odpraviti zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, saj bo sodišče v tem primeru na novo ocenjevalo dokaze, ugotavljalo njihovo morebitno protispisnost ali naredilo drugačen sklep iz dejstev, ugotovljenih v upravnem postopku. Glej R. Pirnat, Primerjava ustne obravnave v upravnem postopku in glavne obravnave v upravnem sporu v: Glavna obravnava pred upravnim sodnikom, ur. Bruna Žuber, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2020, 51. stran. 14 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017 in sklep X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020.