Jedro

Služnostna pravica omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine in je lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugega.

Načela sorazmernosti ni mogoče razlagati tako, da naj služnost v celoti preneha, če je potrebna le še za del gospodujočega zemljišča (33. in 67. člen URS ter 50. člen in drugi odstavek 58. člena ZTLR).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se služnostno pravico vožnje preko parcele št. 886, vl. št. 207 k.o..., v lasti I. M., kot služečega zemljišča v korist parcele št. 1079/1, vl. št. 157 k.o..., kot gospodujočega zemljišča, v uporabi toženke, ukine, ter da je tožena stranka dolžna izstaviti tožniku listino, ki bo primerna za njen izbris. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je služnost vožnje še vedno gospodarsko potrebna za izkoriščanje gozda na spodnjem delu parcele št. 1079/1 (pod gozdno cesto).

Zoper sodbo sodišča druge stopnje, v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje, je Državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju državni tožilec) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva). Državni tožilec izpodbija sodbi v celoti in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 387. člena ZPP, ker sta sodišči nepravilno uporabili določbo drugega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj je nista uporabili v povezavi z določbo prvega odstavka 50. člena ZTLR in v povezavi z določbami tretjega odstavka 15. člena, 33. člena in prvega odstavka 67. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Državni tožilec vlaga zahtevo zaradi opredelitve pravnega standarda nepotrebnosti stvarne služnosti za uporabo gospodujoče stvari po drugem odstavku 58. člena ZTLR. V zahtevi trdi, da je toženka sporno služnost priposestovala, da pa je potem prišlo do bistvenih sprememb, ki vplivajo na današnjo oceno gospodarske potrebnosti sporne služnosti. Tožena stranka je leta 1979 ali 1980 obnovila gozdno cesto, ki omogoča spravilo lesa po njej. Izvedenec gozdarske stroke je ugotovil, da je spravilo lesa s spodnjega dela parcele št. 1079/1 teoretično možno tudi navzgor do omenjene gozdne ceste, vendar je omejeno z nerentabilnostjo, saj bi bili stroški spravila skoraj višji od cene lesa na panju, zlasti če bi šlo za les slabše kvalitete. Zaradi tega bi bilo treba del lesa spraviti s traktorjem po sporni služni poti. Po oceni izvedenca je pod gozdno cesto slaba desetina parcele št. 1079/1, ni pa bilo razjasnjeno kakšne kvalitete je les na tem gozdnem predelu in kolikšen del lesne mase bi dejansko ostal neizkoriščen, ker se ga zaradi nerentabilnosti ne bi splačalo spravljati navzgor do omenjene gozdne ceste. Po mnenju državnega tožilca iz izvedenskega mnenja izhaja, da bi v primeru ukinitve sporne služnosti ostal skrajni spodnji del parcele št. 1079/1 neizkoriščen, ker bi bilo spravilo lesa iz tega dela gozda nerentabilno, ne pa, kot sta ugotovili sodišči, da bi ostal ta del gozda neizkoriščen zaradi nedostopnosti. Tako obstaja nasprotje o odločilnem dejstvu, zaradi katerega sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z odločitvijo, da je sporna služnost še vedno gospodarsko potrebna, sta sodišči, po mnenju državnega tožilca, tudi nepravilno uporabili materialno pravo. Drugi odstavek 58. člena ZTLR bi morali uporabiti v povezavi s tretjim odstavkom 15. člena, 33. členom in prvim odstavkom 67. člena URS. Obe pravdni stranki imata ustavno varovano pravico do lastnine, katero imata pravico uživati tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Lastninska pravica ene stranke je lahko omejena samo z lastninsko pravico druge stranke, kar pomeni, da je treba tudi v obravnavanem primeru, skladno z načelom sorazmernosti, tehtati, ali je omejitev lastninske pravice, ki jo ima tožnik na služeči parceli št. 886, ob ugotovljenem dejanskem stanju in ob spremenjenih odločilnih okoliščinah (ureditev gozdne ceste), še potrebna za dosego cilja, to je za izkoriščanje tistega dela gospodujoče gozdne parcele št. 1079/1 pod gozdno cesto, ki bi ostal zaradi nerentabilnega spravila lesa neizkoriščen. Po ustaljeni sodni praksi mora obstajati sorazmerje med težo posega v lastninsko pravico tožnika na služečem zemljišču, ki je v naravi stanovanjska hiša z dvoriščem in travnikom, in hipotetičnimi gospodarskimi koristmi, ki jih toženi stranki prinaša sporni del gozda, ki znaša le slabo desetino gospodujoče gozdne parcele. Omenjena ustavna načela o varovanju in omejevanju pravic so konkretizirana tudi v prvem odstavku 50. člena ZTLR, po katerem je treba stvarno služnost izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Tudi te določbe sodišči nista uporabili, kar je prav tako pogojevalo nepravilno uporabo drugega odstavka 58. člena ZTLR. Ugotovljeno dejansko stanje ne more opravičevati materialnopravne presoje obeh sodišč, da je sporna služnost še vedno gospodarsko potrebna. Zato državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in obe izpodbijani sodbi po prvem odstavku 379. in drugem odstavku 380. člena ZPP razveljavi, in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Zahteva je bila vročena pravdnima strankama. Tožena stranka nanjo ni odgovorila, odgovor pa je vložila tožeča stranka (2. odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 375. členom ZPP). Tožeča stranka smiselno predlaga ugoditev zahtevi.

Zahteva ni utemeljena.

Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobenega nasprotja ni med ugotovitvami izvedenca in razlogi o teh ugotovitvah v sodbi sodišča prve oziroma druge stopnje. Izvedenec je govoril o dveh načinih spravila lesa iz sporne parcele. V prvem odstavku svoje izpovedbe na 209. strani pravdnega spisa (na katero se sklicuje tudi državni tožilec), je posebej poudaril, da je del lesa možno spraviti s traktorjem navzdol po sporni (služni) poti do glavne ceste Litija - Zagorje, del pa s pomočjo gozdnega vitla direktno na gozdno cesto. Vprašanje rentabilnosti se je postavilo le v zvezi s spravilom lesa z vitlom, ne pa v zvezi s spravilom lesa s traktorjem navzdol po sporni poti (peti odstavek navedene izpovedbe izvedenca). Sodišče prve stopnje je tako glede uporabe služne poti, pravilno povzelo njegovo izpoved. Izvedenec je izrecno izjavil, da bi v primeru ukinitve služne poti del lesne mase v gozdu pod gozdno cesto ostal neizkoriščen zaradi tega, ker bi bil toženi stranki nedostopen (četrti odstavek navedene izpovedbe). To izvedenčevo mnenje je pravilno povzelo tudi drugostopenjsko sodišče, ko je ugotovilo, da je sporna pot še vedno potrebna, ker lesa s tega dela gozda ne bi bilo mogoče spraviti na gozdno cesto z vitlom.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije nadalje ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno uporabili materialno pravo (drugi odstavek 58. člena ZTLR v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZTLR, tretjim odstavkom 15. člena URS, 33. členom URS in prvim odstavkom 67. člena URS.

Državni tožilec se pri opredelitvi pravnega standarda (ne)potrebnosti stvarne služnosti zmotno sklicuje na tretji odstavek 15. člena URS, ko trdi, da je lastninska pravica ene stranke lahko omejena samo z lastninsko pravico druge stranke. Lastninska pravica je lahko omejena tudi z drugimi pravicami. V 67. členu URS je določeno, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija.

Služnostna pravica omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine in je lahko vzrok za različne omejitve lastninske pravice drugega. Urejena je v ZTLR, ki določa njeno vsebino v 49. členu. Če naj ta pravica preneha na zahtevo lastnika služne stvari, morajo biti izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Tudi ti so urejeni v ZTLR. Čeprav je bil ZTLR sprejet pred URS, je načelo sorazmernosti že bilo vgrajeno vanj. Prav ima državni tožilec, ko vidi konkretizacijo tega načela v prvem odstavku 50. člena ZTLR (načelo restrikcije). Zmotno pa si razlaga, da bi sodišči v obravnavanem primeru s pravilno uporabo tega določila, morali tožbenemu zahtevku ugoditi.

Prvi odstavek 50. člena ZTLR sicer omogoča širšo razlago drugega odstavka 58. člena ZTLR. Za odgovor na vprašanje, ali je neka služnost, ki je bila pridobljena s priposestvovanjem, še gospodarsko potrebna ali ne, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so po nastanku služnosti nastale spremenjene razmere. Če teh ni bilo, stvarne služnosti po tem določilu praviloma ni mogoče ukiniti.

Spremenjene okoliščine so, če uporabimo načelo restrikcije iz prvega odstavka 50. člena ZTLR, podane tudi tedaj, ko lastnik služne nepremičnine omogoči lastniku gospodujoče stvari pravno in dejansko izvrševanje služnosti drugje. Tožnik je sicer za sporni del parcele zatrjeval drugačne možnosti dostopa do spornega dela parcele, vendar ni dokazal obstoja pravice tožene stranke, da te možnosti tudi lahko legalno uporablja. Glede spornega dela parcele torej niso bile ugotovljene spremenjene razmere. Načela sorazmernosti (restrikcije) pa ni dopustno tolmačiti tako, da bi bilo mogoče zahtevati, naj služnost v celoti preneha, če je potrebna le še za del gospodujočega zemljišča. Posebej ne v obravnavanem primeru, ko je predmet spora, prav zaradi spremenjenih razmer (gozdne ceste), le še spravljanje lesa po služni poti s spornega dela parcele pod gozdno cesto. Nobenih trditev ali dokazov v spisu ni, da tožena stranka izvršuje služnost v večjem obsegu.

Stvarna služnost, ki je nastala s priposestvovanjem, tudi ne more prenehati samo zato, ker ni nujno potrebna. Po drugem odstavku 58. člena ZTLR je treba ugotoviti, ali je postala gospodarsko nepotrebna. Gospodarsko nepotrebnost mora dokazati tožeča stranka. Kot je bilo že navedeno, je bilo v obravnavanem primeru ugotovljeno, da bi ostal del lesne mase iz dela parcele 1079/1 pod gozdno cesto neizkoriščen zaradi tega, ker ga ne bi bilo mogoče spraviti drugače, kot po služni poti. Ker torej ne gre za vprašanje izbire med morebitnim nerentabilnim spravilom lesa po gozdni cesti in spravilom po služni poti, pravnega standarda gospodarske nepotrebnosti ni mogoče uporabiti. Zato tudi ni pomembno, kakšno vrednost bi pomenila neizkoriščena lesna masa iz tega dela gospodujočega zemljišča in kolikšna je površina tega zemljišča. Pomembno je le, da lahko tožena stranka služnost izvršuje le v korist tistega dela gozda, ki drugače ni dostopen.

Vrhovno sodišče končno še ugotavlja, da se glede na trditveno in dejansko podlago spora ter ugovore državnega tožilca v zahtevi, na katere je po 391. členu ZPP vezano, ni ukvarjalo z morebitno utesnitvijo služnosti za le sporni del parcele in morebitnim prenehanjem služnosti po drugih določbah ZTLR. Prav tako ni smelo upoštevati novot v odgovoru tožnika na zahtevo.

Zaradi vsega navedenega zahteva ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 391. člena ZPP v povezavi s 378. členom ZPP).

O stroških odgovora na zahtevo Vrhovno sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).