Jedro

Civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.

Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0865 Ig 515/2007 z dne 22.10.2007 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka izpodbijane sodbe), toženi stranki naložilo plačilo zneska 1.106,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu (3. točka izreka) ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke (4. točka izreka).

Zoper 3. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ker je obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na vtoževana računa številka 1RA 0113086-0007195 in številka 1 RA 0113662-0007195 predstavljajo grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, v nobenem primeru pa ne zgoraj navedenih pritožbenih razlogov, ki jih dovoljujejo določbe postopka v sporih majhne vrednosti. Ugotovitve o tem, ali je na spornih dobavnicah navedeno isto blago kot na računih, kakšna je povezava med njimi ter kdo je dobavnici podpisal, so dejanske narave. V sporih majhne vrednosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbe ni (prvi odstavek 458. člena ZPP); teh vprašanj s pritožbo torej ni mogoče znova načenjati in ne morejo biti predmet pritožbenega obravnavanja.

Civilni pravdni postopek, kot je urejen v ZPP, ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam, kot to pravilno opozarja pritožnik. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. V posledici navedenega je zgrešeno stališče izpodbijane sodbe, da lahko stranka izročitev blaga dokazuje le s predložitvijo dobavnic ter, da v kolikor terjatev izvira iz računa, izdanega na podlagi nepodpisane ali neobstoječe dobavnice, takšna dobava ob zanikanju naročila in prejetja blaga velja za neobstoječo. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.

Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede prič 236. člen ZPP med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča. Ni namreč naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo morebiti ugodne dokaze o dejstvih, ki so ali pa tudi niso pravno pomembna. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov (prim. II Ips 519/2005). Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji kljub izrecnem ugovoru tožene stranke, da je vsak prejem blaga potrdila s podpisom na dobavnici, spornih dveh dobavnic ni predložila, niti ni pojasnila, kako so dobave v konkretnih dveh primerih potekale ter zakaj dobavnic ne more predložiti. Po (ponovnem) izrecnem ugovoru tožene stranke, da blaga po teh dobavnicah ni prejela, je tožeča stranka sodišču 19.8.2009 sporočila le imeni prič – delavcev, ki sta odpremila blago oziroma opravila prevoz spornega blaga, njuno zaslišanje pa je predlagala v drugi pripravljalni vlogi, torej tudi sicer prepozno (prim. 451. do 453. člen ZPP). Zaradi tega je neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo zadoščeno zahtevi iz 236. člena ZPP in da bi sodišče prve stopnje - če je menilo, da dokazni predlog ni ustrezen - moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev oziroma izjasnitev po 285. členu ZPP.

Dejstvo, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti ni razlog, da sodišče svoje obveznosti iz 285. člena ZPP ne bi izpolnilo kot to pravilno opozarja pritožnik. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, pa je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem (prim. II Ips 96/2006). Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga (torej, da bi sodišče tožečo stranko moralo pozvati, da pojasni, kaj s predlaganim dokazom dokazuje), presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga (določna navedba, ugotovitvi katerega dejstva dokaz služi in v čem je pravna relevantnost tega dejstva), je namreč del dokaznega bremena stranke. Nepravilno materialno procesno vodstvo tudi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to navaja pritožnik, pač pa bi lahko preraslo kvečjemu v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena. V kolikor pa je tožeča stranka menila, da je podana navedena kršitev, bi le-to morala v skladu z določbo 286.b člena ZPP uveljavljati takoj, ko je to mogoče, torej na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje njene dokazne predloge zavrnilo.

Višje sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnih izhodišč, v posledici tega pa se tudi ne strinja z njegovo dokazno oceno. Slednje sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, kar velja tudi za pritožbene očitke o odsotnosti dokazne ocene. Le-ti po vsebini namreč prav tako pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno glede posameznih dejstev ter z razlogi, s katerimi je ta dokazna ocena obrazložena, kar pa po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP ni pritožbeni razlog. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama nosi pritožbene stroške.