Jedro

Priči J. O. in B. Š. pri dogovoru o ceni 552.000,00 SIT, glede na izpovedbo direktorja tožene stranke, nista bili prisotni (list. št. 18). Njuni izpovedbi v okviru celotnega dokaznega postopka sta tako le posreden dokaz, enako velja za dejstva, na katera se sklicuje pritožnik.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 49.031,40 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju, opr.št. Plg ... z dne ... ostane v veljavi za 1.261.500,00 SIT s pripadki in stroške plačilnega naloga. V preostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da je tožeči stranki dolžna povrniti stroške v višini 186.022,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz razloga napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Navedla je, da sta se stranki, ki sta bili v prijateljskih odnosih, dogovorili, da se bo tožena stranka prijavila na razpis Občine za prevoz šoloobveznih otrok. Če bi posel dobila, bi tožeči stranki odstopila prevoze v Kranjsko goro. Jedro problema je v vprašanju, za kakšno plačilo sta se stranki dogovorili. Tožena stranka zatrjuje, da je bil dogovor 400.000,00 SIT mesečno. Znesek, naveden v ponudbi, ki jo je pripravila za Občino pa je bil logično višji (580.000,00 SIT), saj je bila nosilec posla. Tožena stranka je želela pomagati tožeči stranki, zato se je odločila, da bo v začetku plačevala več, kot je bilo dogovorjeno, kar dokazuje izpoved tožnikove žene, ki je dopustila možnost, da sta bili pisani dve ponudbi. Poleg tega je žena tožene stranke mesečno spraševala, kaj naj napiše na fakturo. Devet mesecev je tožena stranka tožeči plačevala znesek 552.000,00 SIT in s tem ustvarila preplačila, ki bi se poravnala z vožnjami za G.. Za G. je tožeča stranka vozila od aprila do junija 1996, račun pa je izstavila šele, ko je prišlo do spora, ki se je začel zaradi sodelovanja na razpisu v letu 1996/97, na katerem je tožeča stranka sodelovala brez vednosti tožene.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo obširno odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v pritožbi ponovno opozorila, da je med strankama sporna višina plačila, ki je bilo dogovorjeno za prevoze, ki jih je opravila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bila med strankama za prevoze osnovnošolskih otrok v Občini za leto 1995/96 dogovorjena cena 552.000,00 SIT in ne 400.000,00 SIT. V zvezi z dogovorom o ceni prevozov je direktor tožene stranke izpovedal, da je bilo, preden je bila dana ponudba Občini, dogovorjeno "mesečno plačilo 400.000,00 SIT" (list. št. 17). Po tem, ko je tožena stranka posel dobila, pa sta se v izogib finančnim težavam s S. O. (tožečo stranko) dogovorila "za ceno 552.000,00 SIT" (list. št. 18). Tako že izpovedba direktorja tožene stranke daje zanesljivo podlago sklepu, da sta se stranki dogovorili za ceno prevozov v višini 552.000,00 SIT in s tem (očitno) spremenili prvotni dogovor o plačilu 400.000,00 SIT. Navedenega ne omajejo niti pritožbene navedbe, oprte na dele izpovedb zaslišanih prič J. O. in B. Š.. Navedeni priči namreč pri dogovoru o ceni 552.000,00 SIT, upoštevaje izpovedbo direktorja tožene stranke, nista bili prisotni (list. št. 18). Njuni izpovedbi v okviru celotnega dokaznega postopka sta tako le posreden dokaz, enako velja za dejstva, na katera se sklicuje pritožnik. Na podlagi teh dejstev bi se šele dalo sklepati o vsebini ustnega dogovora.

Glede na to, da je bila za prevoze šoloobveznih otrok v Občini dogovorjena cena 552.00,00 SIT, do preplačil, ki jih zatrjuje tožena stranka, ni prišlo. Tožena stranka nasproti tožeči stranki tako nima odprte terjatve iz naslova preplačil in se zato terjatev tožeče stranka iz naslova prevozov za G. na podlagi zatrjevane kompenzacije ni mogla prenehati. Iz obrazloženega sledi, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka za opravljene prevoze dolžna tožeči stranki plačati znesek 709.500,00 SIT.

Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane odločbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodbo sodišča prve stopnje je preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP/77).

Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka (2. odst. 354. člena ZPP/77) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo na podlagi 368. člena ZPP/77 potrdilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na to, da tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo (prim. 1. odst. 154. člen ZPP/77). V skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju - O.T.) je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo kot potrebne naslednje stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk (tar. št. 16/1 O.T.), kar ob upoštevanju vrednosti točke 87,40 SIT, znaša 43.700,00 SIT in za obvestilo stranki 50 točk (tar. št. 33/3 O.T.), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT znaša 4.370,00 SIT. Glede na to, da dejanske višine pisarniških stroškov tožeča stranka ni izkazala, ji je sodišče druge stopnje od priglašenih 1.000,00 SIT priznalo stroške le v višini 2 % od skupne cene storitev, kar znaša 961,40 SIT (2. odst. 15. člena O.T.). Skupni znesek priznanih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pa je razviden iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99).