Jedro

Toženka bi morala ugotoviti in obrazložiti, ali lahko tožnica glede na konkretne okoliščine primera opira svoj interes za udeležbo v postopku (ki je predmet izpodbijanega sklepa) na tiste določbe OPN, katerih namen ni zgolj varovanje javnega ampak tudi zasebnega interesa lastnikov tistih zemljišč, katerih uživanje lastninske pravice bi bilo v konkretnem primeru z gradnjo lahko utemeljeno prizadeto.

Izrek

I. Postopek se v delu, ki se nanaša na odpravo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica in sprememb tega odloka, ustavi.

II. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-7 (301) z dne 4. 12. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnice za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarske javne infrastrukture za gospodarsko cono .... V obrazložitvi navaja, da je tožnica 25. 11. 2018 zahtevala vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja z vlogo, ki obsega 213 strani. Vloga se v pretežnem delu nanaša na prostorski akt, saj tožnica nasprotuje celotni umestitvi gospodarske cone v neposredno bližino njenih nepremičnin. Pri odločitvi se je oprl na določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Ugotavlja, da tožnica na zemljiščih, ki so predmet izdaje tega gradbenega dovoljenja, nima nobenih pravic. Prav tako gradnja ne more vplivati na njene nepremičnine, ker iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. PR-R7/2017 (v nadaljevanju PGD) izhaja, da se predvidena gradnja gospodarske javne infrastrukture nahaja znotraj precej velike bodoče gospodarske cone .... Tožničina stanovanjska hiša je od najbližjega voda gospodarske javne infrastrukture oziroma ceste oddaljena cca 70 m in več. Tudi iz okoljevarstvenega soglasja ARSO št. 35402-4172017 z dne 2. 10. 2018 izhaja, da območje vpliva nameravanega posega ne posega na parc. št. 843/4 k.o. .... Glede na to zaključuje, da tožnica pravnega interesa ni dokazala, saj vplivi predvidene gradnje ne bodo posegali na njeno nepremičnino.

2. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil. Navaja, da tožnica svojo zahtevo za vstop v postopek utemeljuje z zelo obsežnimi navedbami, ki se nanašajo na zakonitost prostorskega akta, kar pa ni v pristojnosti toženke. Nadalje se njene navedbe nanašajo na dejavnost investitorja, kar sodi v pristojnost inšpekcije. Poleg tega le na splošno nasprotuje bodoči gospodarski coni. Prvostopenjski organ pravilno ugotavlja, da tožnica glede na oddaljenost njene stanovanjske hiše, ki znaša vsaj 70 m, ob dejstvu da gre za gradnjo gospodarske infrastrukture, sicer izkazuje dejanski interes, ki pa za sodelovanje v tujem upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne zadostuje. Poudarja, da mora oseba, ki se želi udeleževati postopka kot stranski udeleženec, skladno z določbami 43. člena in 142. člena ZUP izkazati svoj pravni interes tako, da izkaže v čem je njen pravni položaj konkretno prizadet. Odločanje o krogu oseb s statusom stranskih udeležencev se nanaša na pričakovane vplive objekta v vsakem konkretnem primeru. V tem pogledu je bistvena ugotovitev, ali je pri konkretnem objektu vpliv sploh pričakovan. Zemljišča predlagane gradnje ne mejijo na tožničine glede na specifičnost same gradnje in njeno oddaljenost od tožničinih nepremičnin, pa vplivov gradnje ni pričakovati. Zato je ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za sodelovanje v postopku pravilna.

3. Tožnica je 16. 3. 2019 vložila tožbo, v kateri je zahtevala, naj sodišče ugotovi, da postopek priprave in sprejema Odloka o prvih spremembah in dopolnitvah Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančne Gorica (Uradni list RS, št. 81/16 in 25/17-popr., v nadaljevanju Odlok o spremembah OPN Ivančna Gorica) in njegovega čistopisa v delu, ki se nanaša na gospodarsko cono Škrjanče in Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ivančna Gorica (Uradni list št. 73/13; v nadaljevanju Odlok o OPN Ivančna Gorica) ni bil skladen z zakoni in Ustavo RS in da naj se na podlagi 58. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) Odlok o spremembah OPN Ivančna Gorica odpravi v delu, ki se nanaša na gospodarsko cono Škrjanče in širitev namenske rabe CDo v naselju Škrjanče, Odlok o OPN Ivančna Gorica pa naj se razveljavi v tekstualnem in grafičnem delu, ki se nanaša na to namensko rabo CDo. Podrejeno je uveljavljala, da naj sodišče tožbi ugodi in sklep Upravne enote Grosuplje št. 351-576/2018-7 (301) z dne 4. 12. 2018, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za vstop v postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarske javne infrastrukture za gospodarsko cono Škrjanče, odpravi in odloči, da se tožnici prizna položaj stranske udeleženke oziroma podrejeno, da se sklep odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Uveljavljala je tudi povračilo stroškov postopka.

4. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je sodišču predlagala, da (začasno) zadrži izvajanje Odloka o spremembah OPN Ivančna Gorica oziroma njegov čistopis v delu, ki se nanaša na gospodarsko cono Škrjanče. Nadalje je predlagala, da sodišče zadrži izvajanje izpodbijanega sklepa ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje tako, da se do končne odločitve Upravnega sodišča tožnici omogoči sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja št. 351-576/2018, ki ga vodi Upravna enota Grosuplje.

5. Ker je tožnica s tožbo uveljavljala več tožbenih zahtevkov, ki niso temeljili na isti dejanski in pravni podlagi, po 35. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni bilo pogojev, da bi jih sodišče obravnavalo v eni tožbi. Zato jo je v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča1opozorilo na to pomanjkljivost. Pozvalo jo je, da pomanjkljivost odpravi tako, da bodisi izjavi, da gre za dve samostojni zadevi, ki naj jih sodišče razdruži in ločeno obravnava, bodisi izjavi, katerega od dveh zahtevkov (in z njim povezane začasne odredbe) ne uveljavlja (več), sicer njena tožba ne bo sposobna za obravnavanje in jo bo sodišče zavrglo (31. člen ZUS-1).

6. Tožnica je v vlogi z dne 24. 2. 2019 pojasnila, da v nadaljevanju postopka neustavnost in nezakonitost prostorskega akta uveljavlja kot enega od razlogov, zaradi katerega bi bila izdaja gradbenega dovoljenja nezakonita, pomanjkljivost pa odpravlja tako, da umika zahtevke, ki se nanašajo odpravo oziroma razveljavitev Odloka o spremembah OPN Ivančna Gorica oziroma Odloka o OPN Ivančna Gorica na podlagi 58. člena ZUreP-2. Podrejeni zahtevek za odpravo izpodbijanega sklepa je postavila kot glavni zahtevek. Zato je sodišče pod točko I. izreka postopek v delu, ki se nanaša na umaknjeni del tožbe, ustavilo (drugi odstavek 34. člena ZUS -1).

7. Glede na navedeno je predmet tega upravnega spora tožba zoper upravni akt tj. zoper sklep, s katerim je bila tožnici zavrnjena udeležba v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo gospodarske javne infrastrukture za gospodarsko cono ... ter s tem v zvezi predlagana začasna odredba. Tožnica v obširni, 75 strani dolgi tožbi, prepiše številne določbe predpisov, opisuje postopek sprejemanja prostorskega akta in uveljavlja nezakonitost postopka njegovega sprejemanja, njegovo neskladnost s strateškim načrtom, prostorskim razvojem in drugimi usmeritvami, opozarja ne neupoštevanje omilitvenih ukrepov in podaja številne druge navedbe, ki niso v zvezi s tem upravnim sporom, katerega predmet je odprava izpodbijanega sklepa o zavrnitvi položaja stranskega udeleženca. Glede na to bo sodišče povzelo zgolj tiste dele tožbe, ki so za ta spor pravno relevantni.

8. Tožnica v tožbi opozarja, da je poleg 43., 142. in 143. člena ZUP za določanje statusa stranske udeležbe relevanten Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ), ki v 36. in 54. členu določa, kdo lahko vstopi v postopek. Toženka je napačno uporabila 43. in 143. člen ZUP, saj je zavrnitev stranske udeležbe oprla zgolj na oddaljenost gradnje in neobstoj v zemljiški knjigi vpisanih pravic, ZUP in GZ pa ne omejujeta pravice do udeležbe v postopku z oddaljenostjo gradnje in vpisanih pravic v zemljiški knjigi. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 zavzelo stališče, da taksativna opredelitev stranskih udeležencev, ki izhaja iz formalnih in na videz objektivnih, vendar umetnih pravil, nedopustno izključuje nekatere osebe iz sodelovanja iz upravnega postopka. Nadalje je toženka, poleg tega, da je napačno uporabila ZUP, napačno uporabila oziroma sploh ni uporabila 36. člena GZ, ki je specialni predpis in ima več pravnih podlag, po katerih se stranski udeleženci vključujejo v postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Prav tako so stranski udeleženci opredeljeni v prvem odstavku 54. člena GZ. GZ ne določa pravnega interesa glede na razdaljo do posega, zato je materialno pravo napačno uporabljeno. Meni, da njene navedbe niso pavšalne, saj jih je v zadostni meri precizirala in pojasnila, da bo poseg vplival na njeno nepremično premoženje in zdravje. Toženka ni upoštevala ustaljene prakse (npr. sodba I U 58/2016 z dne 5. 1. 2017), ki določa, da pri priglasitvi stranske udeležbe zadostuje, da stranka poseg zatrjuje, okoliščina, da je do posega v pravno varovano korist prišlo, pa je predmet presoje v postopku o glavni stvari, saj se s procesnim sklepom o priznanju statusa stranskega udeleženca ne sme odločati o vsebinskih vprašanjih. Prav tako pa toženka ni upoštevala ustaljene sodne prakse, da lahko stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja varuje svoj pravni položaj tudi z ugovori, ki se nanašajo na prostorski akt (tako tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-7/13-26, Up 29/13-27 z dne 5. 11. 2015).

9. Nadalje ugovarja, da ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da odgovori na vlogo investitorja, ki je njeni udeležbi oporekal s tem, da znaša oddaljenost od infrastrukture in tožničine nepremičnine 128 m. Toženka je štela to dejstvo za dokazano, čeprav ni izvajala nobenih dokazil. Dejansko je njena parcela od najbližjega voda gospodarske javne infrastrukture oddaljena 6,89 m in 5 m od območja dejavnosti, stanovanjska hiša pa 42,01 m. Pri tem pa investitor za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil, medtem ko tožničina vloga obsega 213 strani, od česar je 90 strani utemeljevanja in 123 strani dokazil. Tožnica je obrazloženo zatrjevala pravno relevantna vprašanja v zvezi z vplivi gradnje nameravanega posega in izčrpno naštela svoje pravice, ki bodo prizadete. Stanovanjska hiša in okolica sta zaradi izvajanja dejavnosti polni izpušnih plinov in prahu. Njeno nepremičnino resno motijo tudi intenziven hrup, močni tresljaji in onesnažen zrak. Podjetnik ima 5 metrov od njene hiše bencinsko črpalko za gorivo, kar ogroža njeno varnost. Glavni cestni dostop do GC ... je širok zgolj 5 metrov in onemogoča dvosmerni promet tovornih vozil ter ne zadošča niti zahtevam za lokalno cesto, kar zmanjšuje varnost na cestah. Območje leži na področju vodnega telesa, zaradi česar je pričakovati poplavno ogroženost. Zaradi nameravanega posega in širitve bodo nastali novi viri emisij, negativni vplivi na njeno lastnino in zdravje, krajevno neobičajni vplivi za podeželsko naselje, izpolnjeni pa so pogoji za uporabo določb prostorsko izvedbenih pogojev, ki določajo preselitev in prepoved širitve moteče dejavnosti in drugo. Eden od ključnih razlogov za pravni interes je namreč določba v prostorsko izvedbenih pogojih, ki jih vsebujeta Odlok o OPN in Odlok o spremembah OPN Ivančna Gorica, ki za enoto urejanja prostora EUP ŠKR-1 (Škrjanče) določajo: " … Ob potrebi po večji širitvi, kot jo dopušča območje in pogoji za enoto CDo, se celotna dejavnost preseli v eno od gospodarskih con". Namen te določbe je gotovo v tem, da se zaradi dodatnih posegov ne smejo poslabšati bivalne razmere v že obstoječih naseljih. Zato ni mogoče trditi, da navedene določbe OPN Ivančna Gorica poleg javnega interesa ne varujejo tudi pravnih interesov oseb, katerih uživanje lastninske pravice bi bilo zaradi gradnje lahko prizadeto. Tožničina zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca obsega še vrsto navedb in dokazov, katerim investitor ni oporekal, tožnica pa jih ne navaja ponovno, kajti sodišče naj upošteva vso v vlogi navedeno argumentacijo in dokazila iz priglasitve, ki so podrobno obrazložene v poglavju 11. njene priglasitve z dne 25. 11. 2018. Ker pa investitor dejstev ni prerekal, se štejejo za priznana. Tožnica je pred izdajo sklepa zahtevala ustno obravnavo, toženka pa je ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 142. člena ZUP, ker je ni opravila, saj gre za stranke z nasprotnim interesom, organ pa mora razpisati obravnavo, če jo ena od strank zahteva. S tem tožnici ni omogočila, da bi se pred izdajo odločbe izjavila. Kršitev pravil o obligatornosti glavne obravnave predstavlja kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP o kršitvi načela zaslišanja stranke. Sicer pa je izpodbijan sklep tudi pavšalno obrazložen in ne zadošča standardom iz 213. in 214. člena ZUP in tako njegov preizkus ni mogoč ter onemogoča učinkovito varstvo pravico strank v postopku in pravico do pritožbe. Ker so ji bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, zahteva varstvo tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 (stran 31. tožbe, točka XII.).

10. Toženka na tožbo in predlog za zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

11. Stranka z interesom tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe nasprotuje. Navaja, da se ne bo izjasnila o zatrjevanju kršitev splošnih aktov, Ustave in zakonov, ker tožnica prepisuje in prilagaja tekst pozitivnih predpisov, ki jih sodišče pozna. Zato stranka z interesom vse navedbe in citate predpisov prereka. Splošni akt je bil sprejet pred uveljavitvijo ZUreP-2, zato določbe šestega odstavka 58. člena tega zakona ne pridejo v poštev. Toženka je tožnici dala možnost, da se izjavi o vseh navedbah, pa tega ni storila. Tožnica niza celo vrsto odločitev, pri čemer se niti ena od njih ne nanaša na dejansko stanje obravnavanega primera. Zato stranka z interesom te trditve zgolj prereka. Neresnična je tudi trditev, da investitor ni predložil vseh dokazil. Vse navedbe je podkrepil z dokumentacijo, ki verodostojno izkazuje dejstvo, da tožnica ne more biti stranka v postopku. Tožničina nepremičnina je izven območja urejanja, njen interes pa je dejansko zgolj nagajati investitorju. Sklep je mogoče preizkusiti in je tudi sicer pravno pravilen. Dejstvo je, da se tožnica z njim ne strinja. Stranka z interesom še opozarja, da so zahtevki po tožbi in po zahtevi za izdajo začasne odredbe nesklepčni. Predlagana začasna odredba je identična s tožbenim zahtevkom. Na ta način želi tožnica z začasno odredbo doseči namen tožbenega zahtevka, kar je pravno nedopustno. Prav tako z začasno odredbo ni mogoče poseči v splošni akt, tj. odlok, saj niso izpolnjene procesne predpostavke. Stranka z interesom v celoti prereka tožničine tabelarične prikaze, saj gre zgolj za pavšalno navajanje. Premoženjska škoda je zgolj zatrjevana in v ničemer argumentirana. Prepoved gradnje ne sodi v domeno upravnega sodišča in upravnih organov, ampak je za to pristojna inšpekcija. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen. Predlaga, da sodišče vse zahtevke po vrsti zavrže oziroma zavrne.

12. Tožba je utemeljena.

13. Kar se tiče tožničinega predloga, da naj sodišče v tem upravnem sporu upošteva (tudi) vso argumentacijo iz 11. poglavja njene priglasitve z dne 25. 11. 2018, mora sodišče uvodoma pojasniti, da je tožba samostojna vloga, s katero se začne upravni spor in mora sama jasno vsebovati vse predpisane sestavne dele in vsebinske utemeljitve, ki jih tožnik naslavlja na sodišče. Zato zgolj sklicevanje na to, da je vloga v upravnem postopku sestavni del tožbe, vzpostavlja vsebinsko nejasnost same tožbe, sodišču prve stopnje pa v upravnem sporu na pritožbene navedbe, naslovljene na upravni organ druge stopnje, ni treba (ponovno) odgovarjati.2

14. Glede očitkov, da bi morala toženka pred odločitvijo razpisati obravnavo, pa sodišče opozarja, da po določbi tretjega odstavka 142. člena ZUP uradna oseba lahko razpiše posebno obravnavo, na kateri se obravnava zahteva za vstop v postopek. Iz citiranega določila torej izhaja, da obravnava v tem primeru ni obligatorna. Ker je toženka odločila brez nje, ne gre za kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

15. V obravnavani zadevi je investitor vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja dne 19. 10. 2018, torej v času veljavnosti GZ. Zato je za presojo, ali ima neka oseba položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, relevanten predvsem ta predpis. Tožnica upravičeno opozarja, da toženka ni presojala, ali obstajajo okoliščine, na podlagi katerih ima tožnica položaj stranskega udeleženca po tej zakonski določbi. Svojo odločitev je utemeljevala izključno na podlagi 43. člena ZUP. Vendar je Ustavno sodišče že v odločbi U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 sprejelo stališče, da je za postopek izdaje gradbenega dovoljenja v prvem in drugem drugem odstavku tedaj veljavnega 62. člena ZGO-1, drugače kot v splošni ureditvi ZUP, specialno določeno, kdo so lahko stranski udeleženci v tem postopku. Zakonodajalec je tako predpisal način uresničevanja pravice iz 22. člena Ustave, ki je že po naravi takšna, da zahteva podrobnejšo ureditev v zakonu (točka 19). Po presoji Ustavnega sodišča gre torej za specialen predpis, ki ima zato prednost pred uporabo 43. člena ZUP oziroma se lahko določba 43. člena ZUP uporablja kvečjemu kot dopolnilno, ne pa kot primarno merilo za presojo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranskega udeleženca v postopku. Pri tem je potrebno tožnici pojasniti, da v odločbi št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 Ustavno sodišče ni štelo, da razdalja od nameravane gradnje sploh ni pomembna v zvezi z dokazovanjem obstoja pravnega interesa stranskega udeleženca. Štelo je, da razmerja morebitnih stranskih udeležencev do načrtovane gradnje ni mogoče določiti taksativno tj. z vnaprej določenim matematičnim modelom za določitev območja, ampak je potrebno njihov morebitni pravno priznani položaj presojati upoštevaje okoliščine konkretnega primera.

16. Glede na navedeno je toženka s tem, ko ni presojala, ali je tožnica stranska udeleženka po 36. členu GZ, napačno uporabila predpis. Tožnica se sklicuje še na 54. člen GZ, ki pa se v obravnavanem primeru ne uporablja, saj ureja, kdo so stranski udeleženci v integralnem postopku gradbenega dovoljenja in postopku presoje vplivov na okolje, kadar sta postopka združena, kar pa v tem primeru nista.

17. Po drugem odstavku 36. člena GZ so lahko stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja: - lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja; - lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva; - druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca, in - druge osebe, če tako določa zakon.

18. Sodišče se strinja s tožnico, da obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ni zadostna. Toženka namreč ni decidirano pojasnila, na kakšen način je ugotovila, da je tožničin objekt od javne infrastrukture oddaljen cca 70 m in več in iz katerih razlogov šteje, da ne držijo tožničine trditve, da ima nameravana gradnja vpliv na njeno hišo, ki naj bi stala 5 metrov od območja z dejavnostjo (zatrjevano na strani 26. in 64. zahteve za vstop v postopek). Toženka se tudi ni izrekla o vseh trditvah tožnice, na katere opira svojo zahtevo za vstop v postopek. To velja predvsem za tiste njene trditve, s katerimi svoj interes utemeljuje na določbah Odloka o spremembah OPN Ivančna Gorica, po katerih se, če se izkaže potreba po večji širitvi, kot jo dopušča območje za enoto CDo, celotna dejavnost preseli v eno od gospodarskih con (stran 34. in 71. zahteve za vstop v postopek). Trdi namreč, da iz te odločbe izhaja, da se ji bivalne razmere ne smejo poslabšati, opisuje pa, kako se ji bodo poslabšale. Ustavno sodišče je v zadevi Up 741/12-21 z dne 2. 7. 2015 zavzelo stališče, da lahko stranski udeleženec utemelji svoj pravni interes na posamezni normi prostorskega akta in s tem pravico do udeležbe v postopku (v katerem se posega v ta interes), če je norma prostorskega akta namenjena ne zgolj zaščiti javnega, ampak tudi zasebnega interesa in ga torej kot takega pravo varuje tudi kot upravičenje nasproti državi. Toženka bi tako morala ugotoviti in obrazložiti, ali lahko tožnica glede na konkretne okoliščine primera opira svoj interes za udeležbo v postopku (ki je predmet izpodbijanega sklepa) na tiste določbe OPN, katerih namen ni zgolj varovanje javnega ampak tudi zasebnega interesa lastnikov tistih zemljišč, katerih uživanje lastninske pravice bi bilo v konkretnem primeru z gradnjo lahko utemeljeno prizadeto. Seveda je tožnica dolžna konkretno in razločno pojasniti, katera določba prostorskega akta naj bi varovala njen pravni interes in v čem se to kaže. Pri tem je odločilna jasnost trditev in ne njihov obseg.

19. Kar se tiče pravnega interesa za uveljavljanje nezakonitosti Odloka o OPN Ivančna Gorica kot splošnega akta, sodišče ugotavlja, da Ustavno sodišče tožnice in A.A. ni napotilo, da lahko kaj takšnega uveljavljata v upravnem postopku. Navedlo je zgolj to, da bosta lahko, pod pogojem, da bosta najprej izkazala svoj pravni interes, sodelovala kot stranska udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V tem postopku bosta lahko svoje ugovore o protiustavnosti oziroma nezakonitosti spornih odločb naslovila na sodišča. Ta imajo pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma protiustavne podzakonske predpise (U-I-177/17 z dne 15. 12. 2017, U-I-228/16-4 z dne 16. 2. 2017). Dne 1. 6. 2018 se je sicer pričel uporabljati Zakon o urejanju prostora, ki v 58. členu predvideva, da sodišče odloča o zakonitosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov, vendar le, če je tožba vložena v roku treh mesecev od dneva, ko stopi akt v veljavo. Tudi v tem primeru pa se tožba lahko vloži zaradi varstva pravic in pravnih koristi tožnika, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če oseba izkaže, da ima izpodbijani prostorski akt v tem delu zanjo bistvene posledice (prva alineja tretjega odstavka).

20. Glede na to so navajanja tožnice, ki se tičejo tistih določil Odloka o OPN Ivančna Gorica, ki ne morejo posegati v njen položaj, odveč in pomenijo nepotrebno obremenjevanje spisa. Tožba, ki obsežno in nestrukturirano povzema navedbe predpisov, vlog iz drugih postopkov, ipd., ne da bi se osredotočala na predstavitev relevantnih ugovorov, ki so upoštevni v konkretnem postopku, v ničemer ne prispeva k možnosti strankinega uspeha v upravnem sporu. Po drugi strani taka tožba nepotrebno časovno obremenjuje sodišče. Za tako ravnanje lahko sodišče stranko denarno kaznuje (11. člen Zakona o pravdnem postopku).

21. Glede na navedeno je sodišče, upoštevaje 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Pravice stranke z interesom z opustitvijo glavne obravnave niso bile kršene, saj bo lahko relevantno dejansko stanje dokazovala in se izjavila o trditvah in dokazih nasprotne stranke v ponovljenem upravnem postopku.

22. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal odvetnik, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnica glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) pravnomočno odpravilo izpodbijani sklep, torej tožnica nima več pravnega interesa za začasno odredbo, s katero naj se zadrži njegovo izvrševanje (pri čemer se ta sklep ne izvršuje) oziroma začasno uredi sporno razmerje.

1 I Up 189/2012 z dne 10. 5. 2012, I Up 706/2007 z dne 6. 5. 2009, I Up 607/2007 z dne 17. 10. 2007 in druge 2 Glej X Ips 141/2017 z dne 25. 4. 2018