Jedro

Ker tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, gre za nedopusten pritožbeni razlog v smislu 5. odstavka 72. člena ZUS, ker je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.3.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti enotnemu gradbenemu dovoljenju za gradnjo, s katerim je bila S.S. dovoljena gradnja stanovanjske hiše z gospodarskim poslopjem na zemljišču parc. št...., pod tam navedenimi pogoji.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla za svojo odločitev. V odločbi je bila navedena pravilna dejanska in pravna podlaga, ki utemeljuje zakonitost izdaje spornega dovoljenja za gradnjo. Vse ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa so oprti na v času izdaje gradbenega dovoljenja veljavne odločbe ZGO. Tožnik v bistvu ne izpodbija dejanskega stanja glede predpisanih pogojev in tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da upravno dovoljenje ne bi bilo v skladu s predpisanimi pogoji (razen ugovora, ki zadeva višinski gabarit objekta) in soglasij, niti pa ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo po izgradnji predvidenih objektov (stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja) kršene kakšne njegove pravice ali pravne koristi, ki bi jih bilo treba upoštevati v postopku izdaje spornega upravnega dovoljenja. V postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi posega v prostor, lahko stranski udeleženci oziroma lastniki sosednjih zemljišč varujejo le svoje pravne koristit (43. člen ZUP), ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. To posledično pomeni, da tožnik v spornem primeru ne more vplivati na odločitev o dovolitvi gradnje spornih objektov z ugovori, ki ne zadevajo njegove pravice in pravne koristi, temveč utegnejo izvajati zgolj njegov dejanski interes v smislu, da se bi s predvideno gradnjo okolje bistveno spremenilo. Med take ugovore je v obravnavanem primeru nedvomno šteti tudi ugovore, ki se nanašajo na način in vrstni red gradnje (nasutje terena in zasip gradbene jame), kot tudi ugovor, ki zadeva razmerje med pozidanim in nepozidanim zemljiščem in izračun površin gradbenih parcel za oba objekta zaradi plačila komunalnega prispevka. V upravnem sporu se presoja zgolj zakonitost izdanega upravnega dovoljenja, ne pa tudi kaj in v kakšnem obsegu je investitorica gradila, niti ne tega, ali je gradila v skladu z urbanistično dokumentacijo in izdanim dovoljenjem ali ne. Dejstvo je, da je bila pred ponovno odločitvijo toženca opravljena ustna obravnava, povezana z ogledom na kraju samem, ugotovitve organa prve stopnje pa so zapisane v zapisniku z dne 11.2.2004. To je javna listina, kar pomeni, da vsebine, ki jo taka listna vsebuje, ni mogoče odvreči zgolj s pavšalno navedbo in s priloženo fotografijo, za katero se ne ve, kdaj je nastala, saj je bilo stanje na terenu (glede gradbene jame nasutja) lahko spremenjeno v naslednjih dneh po opravljenem ogledu s strani upravnega organa. Vse te okoliščine ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Iz upravnega dovoljenja z dne 6.6.2000 je razvidno, da je bila investitorici dovoljena gradnja stanovanjskega objekta v vertikalnem gabaritu, klet, pritličje in neizkoriščeno podstrešje (torej dve etaži z neizkoriščenim podstrešjem), kar je tudi v skladu z lokacijsko dokumentacijo. Brez dokazov pa je tudi sicer irelevantna za ta postopek okoliščina, ki jo tožnik navaja v tožbi, da je investitorica že uredila stanovanje. Če investitorka gradi v nasprotju z izdanim dovoljenjem, katerega pravilnost in zakonitost se presoja v tem upravnem sporu, to ni predmet tega postopka in spada v pristojnost inšpekcijskih organov. Tudi ugovori glede izračuna upravnega organa v zvezi z intenzivnostjo izrabe zemljišča ne morejo biti upoštevni, ta izračun pa tudi ni v nobeni zvezi s plačilom komunalnega prispevka.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Že v tožbi je navajal, da odmiki od mejnih parcel niso zapisani ne v enotnem dovoljenju in ne v odločbah. Odmik novozgrajenega objekta mora biti vsaj 4 m od meje soseda. Ker pa so ti odmiki manjši, bi bilo potrebno v lokacijski dokumentaciji izdati utemeljitev dejanskega posega, investitorka pa bi morala imeti njegovo soglasje za gradnjo. Zgolj mnenje organov, da so odmiki pravilni in v skladu z Odlokom o sprejemu v prostorsko ureditvenih pogojev (Odlok), ne zadostuje. Zato je gradnja v nasprotju z Odlokom, tožnik pa je zaradi premajhnih odmikov prizadet. Napačna je obrazložitev sodišča v zvezi s pozidanostjo in velikostjo gradbene parcele ter s tem povezanim plačilom komunalnega prispevka. Intenzivnost izrabe zemljišča je napačno izračunana. V skladu z Odlokom o spremembah in dopolnitvah odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za Krajevne skupnosti I., je gradbena parcela lahko pozidana največ 40 %. Ker pa je pozidanost prevelika, dovoljenja ni mogoče izdati, dokler ne bodo izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določajo materialni predpisi. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča, da izračun izrabe zemljišča ni bil v nikakršni zvezi s plačilom komunalnega prispevka. Višina tega prispevka je odvisna od velikosti gradbene parcele, kar je določeno v odloku o plačilu komunalnega prispevka v občini I. Zato ima pravico na podlagi veljavnega odloka utemeljeno zahtevati, za kar ima pravni in ekonomski interes, da enotno dovoljenje in lokacijska dokumentacija vsebujeta velikost parcele, ki je v skladu z zgoraj navedenim veljavnim odlokom.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v pritožbi ni navedel v čem je podana bistvena kršitev postopka. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru uradno upoštevnih bistvenih kršitev postopka. Preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje v zvezi z izdano sodbo ni storilo nobene kršitve postopka.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na seji, na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Presodilo je vse relevantne tožbene navedbe, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje. Glede na tako omejeno možnost izpodbijanega dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša in sklicuje na napačno ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo. Trditev, da je odmik predvidene gradnje manjši od štirih metrov, pa je v smisli 1. odstavka 71. člena ZUS nedovoljena pritožbena novota, saj je tožnik v tožbi navajal le, da odmiki niso jasno napisani v dovoljenju in odločbah, ne pa da so manjši od dovoljenih. Zato te trditve pritožbeno sodišče ni presojalo.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na ugotovljeno dejansko stanje temelji izpodbijana sodba na pravilni pravni podlagi, in sicer na ob času izdaje gradbenega dovoljenja veljavnih določbah ZGO, ZUN ter PUP ter je sodišče prve stopnje svoje stališče glede materialnopravne podlage v sodbi prepričljivo in pravilno obrazložilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS)