Jedro

Če odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na posredno izvedenih dokazih, ampak na neposredno izvedenih, in ne na listinah, potem pritožbeno sodišče ne more brez obravnave spremeniti odločitve sodišča prve stopnje, zaradi drugačne presoje dokazov.

Pogodbe o zaposlitvi delavcev s posebnimi pooblastili so glede urejanja plač in drugih prejemkov obligacijske narave, zato se za presojo njihove veljavnosti ustrezno uporabljajo določbe obligacijskega prava. Za te delavce ne veljajo ustrezne določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.

Izrek

Revizijam se ugodi, odločbi sodišča druge in prve stopnje se v delu, ki se nanašata na njih razveljavita in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji se ugodi in prvi odstavek izreka odločbe sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Ljubljani je z odločbo S razveljavilo 2. odstavek 17. člena pogodbe o zaposlitvi sklenjene med podjetjem in toženci in drugo točko sporazumov sklenjenih med navedenimi toženci in direktorjem z dne 16.6.1992, ter ugodilo zahtevku ..., da mu podjetje plača 12 neto plač v višini 1,105.616,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1992 dalje do plačila, v presežku pa njegov zahtevek zavrnilo. Sodišče navaja, da direktor podjetja, ki je sicer pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ni predložil v obravnavanje in soglasje pogodbe pristojnemu organu podjetja, kot to določa statut podjetja sprejet 18.12.1989. Razen tega pa direktor ni imel osnove v splošnem aktu za tisti del pogodbe o zaposlitvi, ki določa odpravnino v primeru sporazumne razveljavitve pogodbe, ki ima za posledico prenehanje delovnega razmerja. Razen tega pa je bil direktor že 15.6.1992 razrešen s funkcije, aneksi k pogodbam pa so z dne 16.6.1992, ko več ni imel pravice spreminjati pogodb. Direktor je bil razrešen zaradi odstopa pod pritiskom, zato mu pripada odškodnina v višini 12. njegovih plač zadnjega meseca dela, to je maj 1992. Sodišče ugotavlja, da direktorju ne pripadata še dve plači zaradi konkurenčne klavzule, ker je taka pogodbena klavzula v nasprotju s 7. členom zakona o delovnih razmerjih.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče, ob reševanju pritožb tožeče in toženih strank, z odločbo Pdp ugodilo pritožbama družbenega pravobranilca in ... in prvostopno odločbo tako spremenilo, da je zavrnilo zahtevek ... na plačilo 12. neto plač v višini 1,105.616,40 SIT. Pritožbi pa delno ugodilo ter ... naložilo, da mu plača 184.269,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1992 dalje do plačila. V preostalem je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje. Sodišče navaja, da je odločilno to, da določba o odpravnini nima podlage v zakonu oziroma kolektivni pogodbi, saj za primer sporazumnega prenehanja delovnega razmerja ni predvidena odpravnina. Ta odpravnina pa ni opredeljena kot morebitna odmena glede konkurenčne klavzule. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da ... ni bil izsiljeno oziroma nezakonito razrešen, saj niti ni sprožil sodnega varstva, razen tega pa zakon ne določa, da bi v primeru nezakonite razrešitve pripadala pavšalna odškodnina, ampak je treba dejansko škodo ugotoviti. ... pa pripada plačilo v višini dveh mesečnih plač zaradi konkurenčne klavzule. Ustrezna določba v pogodbi (4. člen) ima zakonsko podlago v 4. odstavku 7. člena zakona o delovnih razmerjih. Zoper odločbo sodišča druge stopnje so ... pravočasno vložili revizije.

... v reviziji uveljavljajo oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navajajo, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo ter listinami v spisu. Nerazumljivo je, da je delno ugodeno pritožbi glede 4. točke izreka, priznan pa mu je nižji znesek, kot mu ga je priznalo sodišče prve stopnje. ... je bilo fizično onemogočeno opravljanje njegovega dela, zato je samovoljna ugotovitev sodišča, da ne gre za izsiljeno razrešitev. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je bila stavka v ..., ki je prerasla tudi v nasilje, organizirana v skladu s pravili. Odpravnina pripada na podlagi pogodbe, na podlagi katere je postal direktor in prejemal plačo, zato je pogodba veljavna, saj ni bila razveljavljena. Ugotovitev sodišča, da odpravnina ni predvidena, ne zadostuje za raveljavitev ustreznega pogodbenega določila. Sporne pogodbe je podpisal direktor, in takšna pogodba zavezuje obe stranki, zato se ne more razveljaviti posameznih členov, posebej ne v konkretnem primeru, ko se razveljavlja člen, ki je breme za enega od pogodbenikov.

... prav tako v reviziji uveljavljata oba revizijska razloga. Navajata, da bi drugostopno sodišče moralo odločiti s sodbo in ne z odločbo, saj je bila odločba izdana 22.2.1995, ko je že veljal zakon o delovnih in socialnih sodiščih. Zmotno je stališče sodišča, da pogodbena določba o odpravnini ni pravno veljavna, ker ni v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo. Osnovno načelo v pravu je, da je vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba takšnega dogovora na prepovedujeta. V odpravnini je dejansko vsebovana odškodnina za izgubo vseh pravic ob prenehanju delovnega razmerja zaradi dogovorjene konkurenčne klavzule. Odločba sodišča druge stopnje je sama s seboj v nasprotju, ko direktorju priznava pravico do odškodnine dveh plač zaradi konkurenčne klavzule, ostalim pa to pravico zavrača. Tako so delavcem s posebnimi pooblastili ostale le obveznosti iz konkurenčne klavzule, ker teh obveznosti niso razrešeni, za to pa ne dobijo nobenega nadomestila. Revidenti predlagajo, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje ali pa odločbo spremeni in ugodi njihovim zahtevkom. Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizije so utemeljene.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP, da bi naj bil izrek izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša nanj, nerazumljiv, ni podan. Iz izpodbijane drugostopne odločbe jasno izhaja, da je drugostopno sodišče odločbo sodišča prve stopnje glede ... tako spremenilo, da je zavrnilo njegov zahtevek za izplačilo 12. neto plač v višini 1,105.616.40 SIT, ki bi mu naj pripadal po 2. odstavku 11. točke pogodbe o zaposlitvi (kar mu je sodišče prve stopnje priznalo), ugodilo pa je njegovemu zahtevku v znesku 184.269,40 SIT, ki ga je uveljavljal na podlagi 4. odstavka 11. točke pogodbe o zaposlitvi (kar je sodišče prve stopnje zavrnilo). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je v postopku pred sodiščem druge stopnje podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena, ki se tudi smiselno uveljavlja. Sodišče druge stopnje ni imelo podlage iz 373. člena ZPP za spremembo odločbe sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, v katerem je to ugodilo zahtevku .... To svojo odločitev drugostopno sodišče utemeljuje z zmotno uporabo materialnega prava. ... je bil direktor in zanj Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo iz leta 1990, ki je v spornem času veljala, v delu, kjer so urejene plače, dodatki, nadomestila plače in drugi osebni prejemki, to so določbe od 29. do 40. člena, ni veljala. Sodišče zato svoje odločitve ne more utemeljevati s pomanjkanjem ustreznih določb v kolektivni pogodbi. Rezen tega odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na posredno izvedenih dokazih in ne na listinah, zato drugostopno sodišče ni moglo ugotoviti, da ... ni bil izsiljeno razrešen. Če drugostopno sodišče meni, da ni dovolj dokazov, da je bil ... izsiljeno razrešen, bi moralo odločitev v tem delu razveljaviti.

Nižji sodišči sta kot nezakonita razveljavili 2. odstavek 17. člena pogodb o zaposlitvi, ki naj bi določal, da se v primeru sporazumne razveljavitve pogodbe, ki ima za posledico prenehanje delovnega razmerja, stranki dogovorita za višino odpravnine, ki ne more biti nižja od 12 plač, ki jo prejme delavec v zadnjem mesecu zaposlitve pri podjetju in ne višja od 18. plač, in 2. točko sporazuma z dne 16.6.1992, s katero naj bi bila dogovorjena odpravnina v višini 18. plač. Glede na tako odločitev sta sodišči tudi zavrnili zahtevke revidentov za plačilo odpravnine.

Navedeni revidenti v reviziji uveljavljajo, kot je že navedeno, oba revizijska razlog. Ne navajajo pa, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 385. člena ZPP bi naj bila podana. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP), zato revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 254. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zaradi tega je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 395. čl. ZPP). Nižji sodišči sta imeli napačen pristop pri presoji veljavnosti oziroma ničnosti sporne določbe v pogodbah o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Temeljna podlaga (kavza) pogodbe o zaposlitvi je opravljanje določenega dela za plačilo. Ekonomski interes delavca je eden od bistvenih, če ne temeljnih, motivov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Za sklenitev pogodbe o zaposlitvi velja avtonomija strank, kolikor ni ta omejena s predpisi (vključno kolektivne pogodbe). Delovnopravna zakonodaja ne določa, kdaj je pogodba o zaposlitvi nična, zato je za presojo tega vprašanja treba uporabiti ustrezne določbe obligacijskega prava, ki se uporabljajo za dvostranske odplačne pogodbe. Pogodba o zaposlitvi bi bila nična kot druge pogodbe, če bi bila kavza pravno ali moralno nedopustna. Pravno nedopustna je zaradi prepovedi v zakonu. Za presojo so zlasti pomembne določbe 47. člena, 52. člena, 104. člena in 105. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89). Vse to še posebej velja za revidente, ki so bili delavci s posebnimi pooblastili in za katere Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v delu kot je že obrazloženo pri bivšem direktorju ni veljala. Pogodbe o zaposlitvi delavcev s posebnimi pooblastili so zato glede urejanja plač obligacijsko pravne narave. Enako velja za prekoračitev pooblastila, ki bi ga naj prekoračil direktor podjetja pri sklepanju pogodb o zaposlitvi. Vprašanje odgovornosti podjetja je v takem primeru nasproti pogodbeni stranki (delavcu - revidentu) prav tako presojati ob pomoči ustreznih določb obligacijskega prava, ker delovnopravna zakonodaja tega vprašanja za take primer ne ureja.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče odločilo, kot je navedeno v izreku tega sklepa.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).