Jedro

V izjemnih primerih, kakršen je obravnavani, so dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila.

Veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije "nedvoumno" vezana "na izjavo volje in ne na pisnost kot tako", in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki "je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja", odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.260,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnica je vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi zdravniške napake pri operaciji diskus hernije in zaradi nepravilno opravljene pojasnilne dolžnosti pred tem posegom ter neveljavnosti tožničine privolitve vanj.

2. Sodišče prve stopnje je v drugič ponovljenem sojenju zavrnilo njen zahtevek za plačilo 153.763,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečne rente v višini 241,97 EUR od 1. 11. 2009 dalje.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 342/2018 z dne 7. 2. 2018 je tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena toženki in stranski intervenientki. Prva je predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene in priglasila stroške revizijskega postopka, druga pa nanjo ni odgovorila.

**Dejanski okvir spora**

6. Za presojo revizijskih vprašanj je pomembno dejansko stanje, ki ga tvorijo naslednja, na obeh stopnjah sojenja potrjena dejstva: - Tožnica, oseba s posebnimi kognitivnimi in duševnimi motnjami,2 je bila 28. 12. 2008 pregledana v Splošni bolnici Izola, kjer so ugotovili veliko hernijo diska, ki je bila razlog za pacientkino oteženo hojo.

- 7. 1. 2009 jo je v A. centru pregledal še nevrokirurg prof. dr. B. B. ki je potrdil diagnozo, s poudarkom, da gre za veliko, neobičajno in redko hernijo (in posledično napredujočo spastično paraparezo), zaradi česar je treba opraviti nujen operativni poseg.

- Tožnica je bila s spremljevalcem v njegovi ambulanti več kot pol ure, pri čemer je zdravnik 60 % do 70 % časa posvetil pogovoru, anamnezi in pregledu, preostali čas pa pojasnjevanju morebitnih zapletov med operacijo in po njej. Ustno in s preprostimi besedami ji je pojasnil, da gre za resno in hudo stanje, ki zahteva nujno operacijo. Razložil ji je, kako je do takega stanja prišlo in kakšna metoda operacije bo uporabljena. Opozoril jo je tudi, da lahko pride do neuspešnega izida operacije in da lahko pride do paraplegije (da bo lahko imela občutek mrtvih nog, da bo lahko na vozičku) ter jo opozoril, da ima izredno ozek spinalni kanal, zaradi česar je tveganje še večje.

- Tožnica je bila seznanjena tako z nujnostjo operacije kot tudi z možnostjo zapletov in s posledicami neuspešne operacije, vendar ne tudi s statistično (z odstotkom izraženo) možnostjo zapletov.

- Zdravnikova pojasnila so bila dana le v ustni obliki. Ker je zdravnik pozabil na privolitveni obrazec, tudi tožničina privolitev ni bila dana pisno. Tožnica pa je podpisala privolitveni obrazec za anestezijo.

- 16. 1. 2009 je bila tožnica operirana.

- Po operaciji je prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Postala je paraplegik. V nogah se senzibiliteta ni povrnila. Tožnica je tudi inkontinentna.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je bil poseg opravljen lege artis, da torej ni bila storjena zdravniška napaka, temveč je prišlo do medicinskega zapleta, do katerega lahko pride tudi ob strokovno neoporečnem zdravljenju. Prav tako sta presodili, da je bila pojasnilna dolžnost pred posegom opravljena pravilno, vključno s pojasnilom o tveganju, ki se je realiziralo (paraplegija), ter da je tožnica za operacijo podala veljavno privolitev. Pritožbeno sodišče je odločilno težo pripisalo zdravnikovim ustnim pojasnilom, ki so bila ustrezna in prilagojena tožničinim kognitivnim sposobnostim. Da jih ni dobila tudi v pisni obliki, naj bi v konkretno obravnavani zadevi ne bilo odločilno, saj pri tožnici pisna oblika pojasnil ne bi zadostila standardu pravilne in popolne obveščenosti. Pisna pojasnila ne morejo nadomestiti zaupnega pogovora med zdravnikom in pacientom. Prav tako ni odločilno, da ni podpisala privolitvenega obrazca za poseg, saj je vanj privolila konkludentno: odzvala se je pisnemu povabilu na operacijo in pred tem podpisala privolitveni obrazec za anestezijo. S tem je bila sanirana odsotnost podpisa na obrazcu za operacijo, saj po četrtem odstavku 26. člena Zakona o pacientovih pravicah3 (v nadaljevanju ZPacP) zadošča pisna privolitev za več posegov skupaj, ker gre za funkcionalno celoto. Tožničina volja oziroma privolitev je bila tako veljavno in pravilno izražena.

**Dopuščeni revizijski vprašanji**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku4 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede dveh vprašanj: 1) ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg, povezan z večjim tveganjem, da je pojasnila dolžnost v smislu 20. člena ZPacP izvedena ustno in pisno ali zadošča že ustno izvedena pojasnilna dolžnost; in 2) ali je pogoj za veljavnost privolitve v primerih, ko gre za operativni poseg, povezan z večjim tveganjem, da je privolitev podana pisno (na privolitvenem obrazcu).

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** **Revizijske navedbe**

10. Revidentka navaja, da sta pogoja za veljavnost privolitve v operativni poseg, povezan z večjim tveganjem, 1) ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost, pri čemer se njena ustreznost presoja tako glede na vsebino kot obliko pojasnil, in 2) ustrezna oblika privolitve, ki mora po zakonu biti pisna, na predpisanem obrazcu (edina izjema je situacija, ko pacient pisne privolitve ne more dati). Pojasnilna dolžnost mora biti opravljeno ustno in pisno. Pisnost ni predpisana samo iz dokaznih namenov, temveč tudi zato, da se pacient zave resnosti svojega bolezenskega stanja, tveganj, ki jih poseg prinaša, ter o njih dobro razmisli in se o nadaljevanju zdravljenja odloči na podlagi tehtne in premišljene presoje. Zaradi stresnosti situacije pacienti na samem pregledu, ki običajno poteka hitro, težko sprejmejo, razumejo in predelajo veliko količino informacij. Standard informirane privolitve temelji tudi na spoznanju, da lahko posameznik sprejme svobodno in avtonomno odločitev, ko ima dovolj znanja in informacij ter ni napak v razmišljanju, ki bi vplivale na njegovo odločitev. Vsi ti vidiki so lahko upoštevani le, če je pojasnilna dolžnost izvedena tudi pisno. Pritožbeno sodišče brez ustrezne trditvene podlage in oprave pritožbene obravnave tudi ni imelo nobene podlage za sklep, da naj bi izpovedba tožnice dopuščala oceno, da pisna oblika pojasnilne dolžnosti pri njej ne bi zadostila standardu pravilne in popolne obveščenosti.

**Navedbe iz odgovora na revizijo**

11. Toženka meni, da je obličnost privolitve predpisana le z namenom lažjega dokazovanja obstoja privolitve in njenega obsega, ne pa z namenom pogojevanja medicinskega posega z obliko privolitve. V postopku je dokazala, da je tožnica prejela vsa potrebna pojasnila in v poseg svobodno privolila. Prav tako ni pogoj za veljavnost privolitve pisna oblika pojasnilne dolžnosti, saj je pritožbeno sodišče izrecno ugotovilo, da pisnost pri tožnici ne bi zadostila standardu pravilne in popolne obveščenosti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija ni utemeljena.

**Prvo dopuščeno vprašanje: o obliki pojasnilne dolžnosti** **Splošna hermenevtična izhodišča**

13. V kakšni obliki in kako mora biti dana pojasnilna dolžnost, določa drugi odstavek 20. člena ZPacP, ki pravi: »Pojasnila iz prejšnjega odstavka mora zdravnik, odgovoren za zdravljenje, pojasniti pacientu v neposrednem stiku, obzirno, na pacientu razumljiv način oziroma skladno z individualnimi sposobnostmi sprejemanja informacij, v celoti in pravočasno. Za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, pacientu da razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg, če to ni možno, pa drug zdravnik, ki je usposobljen za tak medicinski poseg.« Določba je jasna in nedvoumna: za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, morajo biti dana pojasnila tako ustno kot pisno.

14. Operacija na hrbtenici, ki se ji je podvrgla tožnica, gotovo spada med tvegane operativne posege ter take, ki so povezani z večjo obremenitvijo. Zato bi morala biti zdravnikova pojasnila dana ne samo ustno, temveč tudi v pisni obliki. Vendar je vprašanje, ali posebnosti konkretnega primera morda ne narekujejo odstopa od jasno zapisane zakonske določbe. Pritožbeno sodišče je bilo namreč mnenja, da vztrajanje pri pisni obliki v tem primeru ne bi bilo smiselno, saj da je bil namen pojasnilne dolžnosti dosežen z razumljivim, izčrpnim in pacientkinim osebnim okoliščinam prilagojenim pojasnilom o njenem zdravstvenem stanju, operativni metodi in nujnosti operacije ter o možnostih zapletov in tveganju paraplegije; s pojasnilom torej, kakršno je tožnici dal prof. dr. B. B. 15. Revizijsko sodišče lahko tu le pritrdi pritožbenemu sodišču, da »ima odločilno vlogo pri vrednotenju, ali je bila pojasnilna dolžnost zdravnika opravljena pravilno, […] neposredni osebni stik in celovitost pogovora med zdravnikom in pacientom«5 ter da lahko zdravnik »le v neposrednem stiku s pacientom informacije prilagodi pacientovemu stanju in mu jih poda na tak način, da jih pacient lahko razume glede na svojo izobrazbo, zdravstveno in čustveno stanje in druge konkretne okoliščine primera«.6 Zato ni mogoče oporekati iz tega izvirajočemu sklepu, da »[p]isna pojasnila zdravnika […] ne morejo nadomestiti zaupnega pogovora med zdravnikom in pacientom, kakršen je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru opravljen 7. 1. 2009«.7

16. Vendar so ustna pojasnila, četudi opravljena v skladu z zahtevami iz drugega odstavka 20. člena ZPacP, sama po sebi premalo. Ta določba namreč predpisuje, da morajo biti pojasnila, kadar gre za operativne posege, povezane z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, ne samo ustna, temveč tudi pisna. Pri tako tveganih operativnih posegih, kot je operacija hernije diska, morajo sicer nenadomestljiv usten, neposreden osebni stik med pacientom in zdravnikom spremljati tudi zdravnikova pojasnila v pisni obliki. Tako kot so nenadomestljiva osebni stik in ustna pojasnila, so nenadomestljiva tudi pisna pojasnila.

17. Zelo redki so razlogi za odstop od jasne zakonske zahteve, v resnici od prastarega razlagalnega kanona, ki razlagalcu pravnega besedila veleva: »Ne odmikaj se od besedila zakona« (A verbis legis legis non est recedendum).8 Le v izjemnih primerih, kadar bi to narekovale posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo vztrajanje pri zakonski zahtevi po pisnih pojasnilih prazen, samemu sebi namenjen formalizem, nasproten smislu in namenu, zaradi katerega je poleg ustne predpisana tudi pisna oblika pojasnil, bi se bilo mogoče, ob sklicevanju na argument izogibanja absurdnosti,9 izjemoma zadovoljiti le z ustnimi pojasnili. Na prvi pogled se zdi, da obravnavani primer ne spada v to kategorijo.

**Smisel pisnosti**

18. Smisel zahteve, da morajo biti pri operativnih posegih, ki so povezani z večjim tveganjem, pojasnila ne samo ustna, temveč tudi pisna, ni le v tem, da se pacient zave resnosti svojega zdravstvenega stanja, usodnosti kirurškega posega in z njim povezanih tveganj, temveč predvsem, ker pisna pojasnila pacientu omogočajo reprodukcijo ustno povedanega. Zapisane besede ostajajo, izrečene besede pa so podvržene pozabi in z njo povezanim spominskim disfunkcijam. Pomembna prednost pisnih pojasnil je v tem, da jih lahko pacient večkrat in natančno prebere ter predela »v miru« in v okoliščinah, ki so drugačne od tistih v zdravstveni ustanovi, kjer je bil opravljen pogovor z zdravnikom. Zato o pisnih pojasnilih ter o svoji odločitvi na podlagi njih bolje in temeljiteje razmisli. Ustna pojasnila tudi niso vselej z lahkoto sprejeta, že zaradi stresa, v katerem je pacient, ko je prvič in ustno soočen s svojim zdravstvenem stanjem, s potrebo po operaciji in z njo povezanimi tveganji. Pisna pojasnila pacientu omogočajo tudi pridobitev drugega mnenja, posvetovanja s sorodniki, z znanci in s prijatelji ter z drugimi, ki so imeli podobne medicinske izkušnje.10 Pisna zdravniška pojasnila tako zagotavljajo višjo raven informiranosti in zato tudi bolj pretehtane pacientove odločitve o poteku in metodah zdravljenja. Povedano velja za tipične (povprečne) primere.

**Presoja konkretnega primera**

19. Obravnavani primer je izrazito poseben. Ne samo, da bi pisnost pojasnil pri tožnici – osebi s posebnimi kognitivnimi sposobnostmi – lahko povzročila večjo zmedenost, zaradi česar je morda celo bolje, da ji je zdravnik le ustno, v neposrednem stiku na njej razumljiv način, v njej prilagojenem besednjaku pojasnil nujnost operacije in z njo povezano tveganje. Pritožbeno sodišče je tudi izrecno ugotovilo, da pri tožnici pisna oblika pojasnil ne bi zadostila standardu pravilne in popolne obveščenosti.11 Sama je namreč izpovedala, da »kadar ji zdravnik da kakšne papirje, jih ne vzame tako resno oziroma v določenem trenutku takšnih zadev ne sprejema«.12 Te okoliščine (tožničine mejne kognitivne sposobnosti, ki pa ji po eni strani še vedno omogočajo neovirano odločanje o sami sebi, po drugi strani pa jo pri sprejemanju življenjskih odločitev postavljajo v izrazito drugačen položaj ter dejstvo, da »kadar ji zdravnik da kakšne papirje, jih ne vzame tako resno oziroma v določenem trenutku takšnih zadev ne sprejema«) delajo obravnavani primer do te mere specifičen, da bi vztrajanje pri pisnih pojasnilih pomenilo prazen formalizem, namenjen samemu sebi in ne tistemu, kar je (v veliki večini drugih primerov) smisel in cilj pisnosti zdravnikovih pojasnil. Še več, strogo upoštevanje predpisane pisnosti bi lahko v primeru, kot je obravnavani, pri osebah s posebnimi kognitivnimi sposobnostmi privedlo do ravno nasprotnih učinkov od tistih, zaradi katerih je pisnost sploh predpisana.13 V tem primeru tako oba konteksta – notranji, ki pomeni namen in smisel pisnosti zdravnikovih pojasnil, kot zunanji, ki ga v obravnavanem primeru tvorijo prej omenjena specifična življenjska dejstva – govorita za odstop od zakonskega besedila drugega odstavka 20. člena ZPacP, da mora zdravnik pacientu poleg ustnih dati tudi pisna pojasnila (teleološka redukcija). V dilemi, ali naj sodišče upošteva zakonodajalčev namen samo, kolikor in do koder ta vpliva na samo zakonsko besedilo (abstrakten namen), ali pa naj upošteva zakonodajalčev namen glede na posledice takega besednega pomena v konkretni življenjski situaciji (konkreten namen), se je revizijsko sodišče odločilo za zadnje.14 Pravo je namreč »pametnejše« od zakonodajalca, ali, kot je povedal Radbruch, »razlagalec lahko razume pravo bolje od tistih, ki so ga ustvarili; pravo je lahko 'pametnejše' od svojih avtorjev – v resnici mora biti 'pametnejše' od svojih avtorjev«.15

20. Ker je odgovor na prvo revizijsko vprašanje tak, da so v izjemnih primerih, kakršen je obravnavan, dovolj tudi zdravnikova ustna pojasnila, mora revizijsko sodišče odgovoriti še na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje.

**Drugo dopuščeno vprašanje: o načinu privolitve**

21. ZPacP v petem odstavku 26. člena določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Tožničina privolitev, ki je bila izražena samo konkludentno, s samim prihodom v zdravstveno ustanovo, kjer je bila opravljena operacija, ter s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, je zato na prvi pogled neveljavna.

22. Vendar iz drugih določb 26. člena ZPacP izhaja, da je smisel in namen pisnosti privolitve le v olajšanju dokazovanja ter da te zahteve ni mogoče razlagati kot pogoj za veljavnost same privolitve ali kot pogojevanje oprave medicinskega posega s pisno obliko privolitve.16 To jasno izhaja iz sedmega odstavka tega člena, ki za primer, da pacient, ki je v medicinski poseg privolil, pisne privolitve pa noče dati, predvideva, da je treba potem to dejstvo in morebitne razloge dokumentirati na obrazcu iz 27. člena tega zakona in potrditi s podpisom dveh polnoletnih prič.17 Razen tega so konkludentna dejanja, kot je sam pacientkin prihod v bolnišnico, kjer je bila opravljena operacija, in nato njen podpis privolitvenega obrazca za anestezijo, z vidika jasnosti, nedvoumnosti in nespornosti svobodno izražene privolitve vsaj tako zanesljiva kot podpis privolitvenega obrazca. Ker je torej veljavnost pacientove privolitve v poseg tudi po stališču teorije »nedvoumno« vezana »na izjavo volje in ne na pisnost kot tako«,18 in ker je tožnica svojo voljo nesporno in jasno izrazila s prihodom na operacijo in nato s podpisom privolitvenega obrazca za anestezijo, ki »je kot sestavni del operacije predstavljala funkcionalno celoto v okviru opravljenega operativnega zdravljenja«,19 odsotnost pisne oblike privolitve kot taka in sama po sebi ni vplivala na veljavnost pacientkine privolitve. Odgovor na drugo revizijsko vprašanje je zato negativen.

**Odločitev o reviziji**

23. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

24. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje revizijske stroške (II. točka izreka), medtem ko je tožencu dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka (III. točka izreka).

25. Toženec je stroške priglasil na podlagi Odvetniške tarife20 (v nadaljevanju OT), in sicer za odgovor na revizijo v višini 2.100 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR znaša 1.260,00 EUR. Vendar je v konkretnem primeru na podlagi prehodne določbe 20. člena OT treba pri odmeri stroškov uporabiti Zakon o odvetniški tarifi21 (v nadaljevanju ZOdvT).22 Glede na vrednost spornega predmeta bi tožencu za nagrado za postopek z revizijo po tem zakonu po tar. št. 3300 pripadalo 2.084,00 EUR. Ker je (po lastni zmoti) priglasil nižji znesek, mu je revizijsko sodišče priznalo le ta nižji znesek, to je 1.260,00 EUR. Postavke materialnih stroškov, izraženih v odstotkih, kot jih je priglasil toženec („materialni stroški 2 %“) ZOdvT ne pozna. Ta strošek zato ni dovolj specificiran, da bi ga sodišče lahko priznalo. Prav tako mu sodišče ni priznalo stroška za poročilo stranki, ker te postavke ZOdvT ne pozna. Stroška morebitnega DDV toženec ni priglasil. 26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnice in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 ...

2 Zdravila se je za epilepsijo, ni pa ji bila odvzeta poslovna sposobnost in ni imela zakonitega zastopnika.

3 Ur. l. RS št. 15/2008 s spremembami in dopolnitvami. 4 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 5 Glej 17. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. 6 Prav tam. 7 Prav tam. 8 Prim. Justinianove Digeste: Dig. 32.69 pr. (Marcellus I. S. resp.). 9 Gre za t. i. zlato pravilo, ki se je oblikovalo v občem pravu, najprej v zadevi Becke v Smith (1836) ter nato dvajset let kasneje pred Lordsko zbornico v zadevi Grey v Pearson (Lord Wensleydale (1857)). Gl. A. Barak, Purposive Interpretation in Law, Princeton University Press, Princeton 2005, str. 80, 142. 10 Prim. E. Agozzino et al., Does written informed consent adequately inform surgical patients? A cross sectional study, v: BMC Med Ethics 20, št. 1 (2019), dostopno na: https://doi.org/10.1186/s12910-018-0340-z. 11 Glej 17. točko obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. 12 Glej 9. opombo na 10. strani sodbe pritožbenega sodišča. 13 Glej M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2004, str. 141-143. 14 V tem primeru se namen (telos) določila o pisnosti pojasnil ne nanaša na primere, ko se pacient, ki je sicer še sposoben odločati o samem sebi, zaradi posebnih kognitivnih sposobnosti ne bi oziral na pisna pojasnila, ali pa bi taka pojasnila pri njem povzročila kvečjemu večjo zmedenost kot le ustna pojasnila, dana v neposrednem stiku, na njemu razumljiv način in v njemu prilagojenem besednjaku. Take izjemne situacije so »prekrita praznina« in pomenijo izjemo, za katere dolžnost dati tudi pisna pojasnila ne velja. Prim. M. Pavčnik, prav tam, str. 142. 15 G. Radbruch, »Legal Philosophy«, v: The Legal Philosophies of Lasl Radbruch and Dabin (pre. K. Wilk), str. 141, povzeto po A. Barak, Purposive Interpretation in Law, Princeton University Press, Princeton 2005, str. 154. 16 Tako tudi teorija. Prim. B. Novak, D. Korošec, J. Balažic, v: J. Balažic et al., Zakon o pacientovih pravica s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 144 in 145. 17 Enaka rešitev je v šestem odstavku 26. člena ZPacP predvidena za primer, ko pacient pisne privolitve ne more dati. 18 Glej B. Novak, D. Korošec, J. Balažic, nav. delo, str. 145. 19 Glej 23. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje. 20 Ur. l. RS št. 2/2015. 21 Ur. l. RS, št. 67/2008. 22 20. člen OT določa, da se v primeru, če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi, odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po Zakonu o odvetniški tarifi. Tarifa se uporablja od 10. 1. 2015, tožba pa je bila vložena 23. 2. 2010.