Jedro

Če je utemeljen sum že ugotovljen s predhodnimi pravnomočnimi sklepi (sklep o uvedbi preiskave in podaljšanju pripora), v katerih je povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki so odločilni za presojo njegovega obstoja, ni potrebno tega ponavljati v nadaljnjih sklepih o podaljšanjih pripora, temveč se opravi le presoja nadaljnjega obstoja utemeljenega suma.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 7.3.2008 obdolženemu J.B. podaljšalo pripor do 11.5.2008 iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zoper obdolženca teče kazenska preiskava zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi in obdolženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Po njegovem stališču v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obdolžencu in zagovorniku. O navedbah v odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil zagovornik, ki ocenjuje, da so neutemeljene, zavzema do njih svoje stališče ter vztraja pri predlogu, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obdolženca izpusti na prostost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izpodbija zaključek napadenega sklepa o obstoju utemeljenega suma, hkrati pa trdi, da je obrazložitev pavšalna in v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 7.2.2008, opr. št. I Ips 1/2008. Po stališču vložnika zahteve utemeljen sum pri obdolžencu ni podan. Pri dejanjih pod točko I. sklepa o uvedbi preiskave vloga obdolženca ni takšna, da bi jo bilo mogoče opredeliti v smislu zakonskih znakov kaznivega dejanja. Z dejanjem pod točko II. istega sklepa pa obdolžencu tudi ni mogoče očitati izvršitve kaznivega dejanja, ker je očitno, da zaradi njegove subjektivne povezanosti in navezanosti na osebe, ki jim je občasno dobavil mamila, ni imel namena opravljati prometa z mamili. Po navedbah zahteve pri obdolžencu tudi ni podana nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Z upoštevanjem okoliščin, ki zadevata obdolženčevo predhodno obsodbo in druge kazenske postopke, je Vrhovno sodišče postopalo v nasprotju s temeljnim procesnim načelom in sicer domnevo nedolžnosti (3. člen ZKP). Okoliščina, da so zoper obdolženca v teku še drugi kazenski postopki, ni podlaga za sklepanje glede njegove ponovitvene nevarnosti, medtem ko je predhodno obsodbo mogoče uporabiti le, če iz nje izhaja povratništvo. V nadaljevanju vložnik zahteve predstavi obdolženčeve življenjske razmere ter ocenjuje, da bi upoštevanje le teh narekovalo odreditev katerega od milejših ukrepov. Meni tudi, da je postopanje v tej zadevi v škodo obdolženca, ker je tožilstvo predlagalo preiskavo še zoper R.H. in F.Š., s čimer se kazenski postopek podaljšuje in je obdolženec v priporu iz razlogov, ki se nanašajo na druge osumljence. Sodišče bi lahko preiskavo že zaključilo, saj gre za razloge, ki niso na strani obdolženca. Za podaljšanje pripora morajo obstajati razlogi, ki sodišču onemogočajo izvedbo preiskave predvsem zaradi ravnanja obdolženca.

Očitek vložnika zahteve, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede utemeljenega suma pavšalna, ni utemeljen. Iz njegove obrazložitve namreč sledi, da je sodišče opravilo presojo doslej zbranih podatkov in dokazov z ugotovitvijo, da se od zadnjega podaljšanja pripora odločilna dejstva, povezana z obstojem utemeljenega suma, da je obdolženec storil obravnavani kaznivi dejanji, niso spremenila. Pri tem se je tudi opredelilo do ugovorov obdolženčevega zagovornika. V primerih, v katerih je utemeljen sum že ugotovljen s predhodnimi pravnomočnimi sklepi (sklep o uvedbi preiskave in podaljšanju pripora) in v katerih je povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki so odločilni za presojo njegovega obstoja, ni potrebno tega ponavljati v nadaljnjih sklepih o podaljšanjih pripora. Slednje velja še posebej, če se odločilna dejstva v tem pogledu niso spremenila v obdolženčevo korist. Zato je bistveno, da iz obrazložitve napadenega sklepa izhaja, da je sodišče na podlagi že zbranega dokaznega gradiva opravilo presojo nadaljnjega obstoja utemeljenega suma. V tem položaju obrazložitev sklepa glede odločilnih dejstev ni tako pomanjkljiva, da bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP.

Navedbam zahteve, da utemeljen sum pri obdolžencu ni podan, tudi ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma ni, da je glede na opis kaznivih dejanj, ki jih vsebuje sklep o uvedbi preiskave v povezavi z zbranimi dokazi, sodišče utemeljeno sklepalo na obstoj takega suma. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili se glede na dispozicijo prvega odstavka 196. člena KZ stori v različnih izvršitvenih oblikah, med drugim tudi s prodajo, ponujanjem na prodaj, kupovanjem zaradi prodaje, posredovanjem pri prodaji ali pri nakupu, ali s kakšnim drugačnim neupravičenim dajanjem mamil v promet. V uvodnem delu izreka sklepa o uvedbi preiskave je opisano, da so se obdolženci, med njimi tudi obdolženi J.B., združili zaradi izvrševanja kaznivih dejanj neupravičenega prometa z drogami, za tem pa v okviru združbe izvršili najmanj dva neupravičena dogovora o prodaji večjih količin heroina. Temu v posameznih alinejah sledijo očitki konkretnih dogovorov oziroma povezav, med njimi tudi za obdolženega J.B. Slednjemu pa je pod točko II. izreka očitana tudi prodaja heroina različnim osebam. Zato ni podlage za sklepanje, da utemeljen sum glede obdolžencu očitanih ravnanj ni podan. Vprašanje subjektivne povezanosti z osebami, ki jim je obdolženec prodajal mamilo, je dejansko vprašanje, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za storitev obravnavanega kaznivega dejanja je potrebno ugotoviti storilčev naklep, ni pa pri izvršitveni obliki prodaje in tudi ne pri ostalih oblikah potreben poseben namen (motivirani naklep). Glede na doslej zbrane dokaze in podatke obdolženčevo naklepno ravnanje ni izključeno in zato s trditvami v tej smeri vložnik zahteve ne more izpodbiti zaključka o obstoju utemeljenega suma.

Presojo obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izpodbijani sklep opira ob ugotovljeni teži obdolženčevih dejanj na okoliščini, da je bil že obsojen in da je še v drugem kazenskem postopku. Nima prav vložnik zahteve, da teh okoliščin ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju danosti navedenega pripornega razloga. S sklepanjem, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, ker zoper njega teče še drugi kazenski postopek (kot izkazujejo podatki kazenskega spisa zaradi istovrstnih kaznivih dejanj), sodišče ni kršilo določbe 3. člena ZKP, to je načela domneve nedolžnosti. Ne gre namreč za vnaprejšnjo obsodbo za dejanja, o katerih bo sodišče še razsojalo, temveč za ugotavljanje obdolženčevih osebnih lastnosti oziroma njegovega odnosa do družbenih pravil in verjetnosti, da bi takšna dejanja ponavljal v postopku, ki je uveden na podlagi utemeljenega suma, in ne gotovosti o storitvi kaznivih dejanj (sodba VS RS z dne 20.5.1999, opr. št. I Ips 111/99). Tudi prejšnje življenje obdolženca, ki se kaže v njegovi kaznovanosti je okoliščina, ki jo sodišče sme vrednotiti pri ugotavljanju njegove ponovitvene nevarnosti, pri čemer ni nujno, da so prej storjena kazniva dejanja istovrstna z dejanji, zaradi katerih je obdolženec v kazenskem postopku. Sicer pa je to okoliščino sodišče presodilo v povezavi s postopki, ki tečejo zoper obdolženca zaradi istovrstnih kaznivih dejanj. Z navedbami, da si je obdolženec uredil osebno življenje in da si je našel partnerico ter redno zaposlitev, se zahteva spušča v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP na področje dejanskega stanja.

V napadenem sklepu so navedene okoliščine, ki so obstajale v času odločanja o podaljšanju pripora in ki so izkazane v podatkih kazenskega spisa. Na njihovi podlagi je Vrhovno sodišče utemeljeno sklepalo, da kazenska preiskava ni mogla biti zaključena in da je ob ostalih ugotovljenih pogojih treba pripor zoper obdolženca podaljšati do 11.5.2008 ter opraviti vsa predlagana preiskovalna dejanja. V takem položaju ni utemeljena navedba, da se obdolženec nahaja v priporu iz razlogov, ki se nanašajo na druge osumljence.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obdolženega J.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).