Jedro

Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da je mislila, da bo denarna kazen poplačana v tem stečajnem postopku. Ker se to ni zgodilo, je po izdaji izpodbijanega sklepa in pred vložitvijo pritožbe kazen plačala.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog stečajne dolžnice za odpust obveznosti.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče je postopek odpusta obveznosti začelo s sklepom z dne 17. 4. 2015, s katerim je določilo preizkusno obdobje dveh let od vložitve predloga za odpust obveznosti. Zadnji dan preizkusnega obdobja se je iztekel 17. 4. 2017. 5. Sodišče je v skladu s četrtim odstavkom 407. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preverilo, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da taka ovira obstaja, saj je bila stečajna dolžnica pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Kaznivo dejanje, za katerega je bila obsojena, je kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 196/I členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ki ga je dolžnica storila s tem, ko zaposlenemu kot prokuristka ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dolžnica obsojena s sodbo kazenskega sodišča z dne 6. 12. 2013, ki je postala pravnomočna 25. 2. 2014. Obsojena je bila na plačilo denarne kazni.

6. Po določbi četrtega odstavka 407. člena ZFPPIPP mora sodišče pred izdajo sklepa o odpustu obveznosti po uradni dolžnosti preveriti, ali obstaja ovira za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena tega zakona. Peti odstavek istega člena določa okoliščine, ki jih mora sodišče upoštevati kljub obsodbi iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da te okoliščine niso podane. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da je mislila, da bo denarna kazen poplačana v tem stečajnem postopku. Ker se to ni zgodilo, je po izdaji izpodbijanega sklepa in pred vložitvijo pritožbe kazen plačala (v višini 100,00 EUR). Ne samo, da so to okoliščine, ki so nastopile po izdaji izpodbijanega sklepa in so s stališča prvega odstavka 337. člena ZPP neupoštevna pritožbena novota, tudi sicer niso v ničemer podane okoliščine iz petega odstavka 407. člena ZFPPIPP. Kazenski zakonik (KZ-1) določa, da se rok treh let za izbris obsodbe računa od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena. Plačilo torej ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa, tudi če bi bila pritožbena navedba dopustna. Da bi nastopilo zastaranje izvršitve, ne izhaja iz podatkov spisa, končno tega pritožnica tudi ne navaja.

7. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.