Jedro

Ne gre za dopustno samopomoč, če soposestnik odvzame drugemu soposestniku soposest prostora, pri čemer pa v svoji soposesti prostora ni bil prizadet. Toženec se zato neutemeljeno sklicuje na samopomoč (namestitev nove ključavnice na vhod v klet), ki jo utemeljuje s tem, da je tožnica uporabljala njegove stvari - ozimnico in cev za vodo v kleti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo tožbenim zahtevkom: na ugotovitev motenja posesti tožeče stranke v kleti stanovanjske hiše na naslovu C. , L., ki se nahaja na parc.štev. xx k.o. S., s tem, da je na vrata kleti, ki je v navedeni stanovanjski hiši in je vhod v klet z dvorišča, montirala verigo s ključavnico; na vzpostavitev prejšnjega stanja, s tem da se odstrani veriga s ključavnico na vratih, ki vodijo v klet navedene stanovanjske hiše in na prepoved takšnega in podobnega motenja. Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini

162.228,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.9.2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da se zavrne v celoti tožničino tožbo oziroma sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Poudarja, da je toženec v prvostopnem postopku nastopal brez odvetnika zaradi česar ni mogel pravno opredeliti dejanskega stanja. Poudarja, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v kleti tožnica ni imela spravljene ozimnice. Vendar pa so tudi druge stvari - vodomer in ventil za vodo ter cev za zalivanje, ki jo je uporabljala tožnica za pranje avtomobila in druga opravila, last toženca. Toženec je v hišo napeljal vodo in ima z VO_KA sklenjeno pogodbo o vzpostavitvi vododvodnega priključka. Tudi plačeval je vodo toženec sam tako za potrebe svoje družine kot tudi za potrebe tožnice, kateri uporabo vode ni preprečeval, čeprav je ni plačevala. Z namestitvijo ključavnice je hotel le preprečiti sposojanje njegove ozimnice, uporabo vode pa ji preprečeval. Tudi sporno klet je postavil toženec. Tožnica je vsaj zadnjih sedem let ni uporabljala, temveč le stvari, ki pa niso njene. Tožnica bi avto lahko prala tudi s pomočjo priključka in s svojo cevjo. Nedovoljena uporaba cevi in jemanje toženčeve ozimnice iz kleti še ne pomeni, da je toženka imela soposest na sporni kleti. Zato je glede tega sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Vodo lahko uporablja iz svojega stanovanja, kar pomeni, da tudi nima ekonomskega interesa za vstop v klet. Tožba pravzaprav pomeni šikanozno ravnanje toženke v okviru širšega sosedskega spora med njo in družino toženca. Toženec se je poslužil le samopomoči v smislu 31. člena SPZ, pri čemer so podani vsi pogoji iz te zakonske določbe. Obstoj samopomoči je zatrjeval v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi. Sodišče bi moralo ugotoviti, da gre za samopomoč. Sicer pa je v sodni praksi in teoriji sporno ali motenje soposesti sploh uživa pravno varstvo. Pri motenju soposesti je namreč treba obravnavati tudi meje posamezne posesti, kjer pa se že odpre razprava o pravici do posesti, ki pa v posestnih sporih ni dovoljena.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožnica na sporni kleti soposest, ker je pred motitvenim posegom toženca prihajala v klet zaradi uporabe vode za pranje avtomobila in zalivanje pa tudi odčitavanja porabe vode na števcu. Na podlagi takšnih ugotovitev, ki jih priznava tudi v pritožbi sam toženec, pri čemer celo trdi, da uporabe vode iz kleti tožnici ni preprečeval, je kot na dlani, da je imela tožnica klet v soposesti, z namestitvijo ključavnice na edini vhod v klet, ki tožnici vstop v klet preprečuje, pa ji je toženec takšno soposest odvzel. So(posest) sporne kleti tožnice ob opisanem v konkretnem primeru predstavlja vstopanje vanjo ter uporabo naprav, ki se v njej nahajajo. Ker ji je toženec prav to preprečil, pomeni njegovo ravnanje uresničitev zakonskega dejanskega stanu iz 35. člena SPZ, po katerem se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Zato so pravno nepomembne tudi pritožnikove trditve, s katerimi poskuša prikazati sporno dejanje kot dopustno, namreč da uporabe vode tožnici ni preprečil, saj naj bi jo imela možnost uporabljati tudi iz svojega stanovanja in da je z namestitvijo ključavnice le preprečil sposojanje njegove ozimnice.

V motenjskih sporih je izključeno razpravljanje o pravici do posesti, kot to sicer pravilno ugotavlja tudi sam pritožnik. To v določbi 1. odstavka 33. člena SPZ uzakonjeno pravilo pa v konkretnem primeru pomeni, da je povsem nepomembno, ali je klet in vodovodni priključek v njej naredil toženec, ali so v njej izključno njegove stvari, ki jih nedovoljeno uporablja tožnica (ozimnico in cev za vodo), ali tožnica plačuje porabo vode in sprašuje za dovoljenje za uporabo toženčevih stvari toženca, kar vse izpostavlja toženec v pritožbi.

Tudi če bi torej toženka nedopustno oziroma šikanozno uporabljala klet (dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožnica uporablja skupno vodo za pranje ter zalivanje in odčitavo porabe vode, pa sicer očitano šikanozno ravnanje v tem delu izključujejo), ji to ne bi odvzelo pravice do sodnega varstva pridobljene soposesti glede na citirano zakonsko določbo, po kateri sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

Tožnica za svoje zahtevke vsekakor izkazuje tudi ekonomski interes, to je predvsem uporabo vode za svoje potrebe. Takšen interes je evidentno izkazan na podlagi neizpodbijanih ugotovitev o uporabi skupne vode za pranje in zalivanje ter dostopu do skupnega vodomera in skupnega hidrofora predvsem zaradi odčitavanja porabe vode.

Tožnica ima z uporabo kleti nedvomno opisane ekonomske koristi, na obstoj teh koristi pa ne more vplivati v pritožbi zatrjevana možnost uporabe vode iz tožničinega stanovanja. S preprečitvijo vstopa v klet je tožnici uporaba v opisanem obsegu odvzeta in upravičeno zahteva sodno varstvo zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja.

Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na samopomoč. Potrebo po samopomoči utemeljuje s tem, da je toženka uporabljala njegove stvari - ozimnico ter cev za vodo. S takšnimi ravnanji pa tožnica tožencu soposesti kleti ni odvzela niti ga ni motila v soposesti, saj klet toženec lahko ves čas nemoteno uporablja, sam pa priznava, da je toženka ves čas tudi uporabljala vodo za pranje in zalivanje, kar ji je dopuščal in gre torej za že zgoraj pojasnjeno vzpostavitev soposestnega stanja v daljšem obdobju, katerega toženec ne more spremeniti oziroma celo ukiniti s sklicevanjem na samopomoč. Po določbi 31. člena SPZ ima namreč posestnik pravico do samopomoči le proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, nevarnost mora biti neposredna, samopomoč pa takojšnja in nujna, pri čemer mora način samopomoči ustrezati okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost. Ne gre torej za dopustno samopomoč, če soposestnik kar odvzame drugemu soposestniku soposest prostora, pri čemer pa v svoji soposesti prostora ni bil prizadet. Torej tudi če je kakšno tožničino ravnanje morebiti vsebovalo znake kaznivega dejanja (zatrjevana tatvina ozimnice) niso izkazani zakonski pogoji za uporabo samopomoči v smislu citirane zakonske določbe. Zato so te pritožbene navedbe pravno povsem nepomembne za odločanje v tem sporu.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 353 ZPP in 2. točka 165. člena ZPP).