Jedro

Pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3052/2025/10 (1221-13) z dne 3. 11. 2025, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. S sklepom pa je ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe in izvršitev prej navedene odločbe (pravilno sklepa - op. Vrhovno sodišče) zadržalo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 oprlo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Pritrdilo je ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) vložil pritožbo, v kateri se ponovno sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški in trdi, da je Hrvaška ni izpolnila. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb oziroma objektivnih podatkov o nečloveškemu ravnanju, kar predstavlja kršitev določb postopka in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Trdi, da je star 57 let, da mu je bila izdana napotnica z oznako nujno, da je bolan na dihalih in ima visok krvi pritisk. Navaja, da je izpovedal, da se slabo počuti in da mu je na Hrvaškem postalo slabo, ko je zaužil hrano. Varnostni organi ga niso zaščitili, pretep je prijavil policiji, vendar ga niso poslušali. Meni, da lahko le izvedenec medicinske stroke oceni, ali je tako osebo mogoče vrniti v prenatrpane, nehigienske razmere, sodišču pa očita, da ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo tega dokaza. Očita mu še, da ni ocenilo vseh objektivnih podatkov skupaj, in sicer sodbe ESČP, poročila varuha človekovih pravic Republike Hrvaške in zakonodajo, skupaj z obrazcem št. 11, ki je sestavni del Pravilnika o postopkih proti državljanom tretjih držav. Trdi, da na Hrvaškem izdajo odločbo o vrnitvi v matično državo in tujca ne seznanijo z dejstvom, da se ta odločba ne bo izvršila, če poda namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Odločb naj tujcem ne bi prevajali, kar predstavlja kršitev evropskega prava. Navaja, da Hrvaška ne izvršuje odločb ESČP, da se stanje ni popravilo, čeprav imajo novo stavbo, vendar evakuacijske poti niso urejene, zaradi nehigiene in prenatrpanosti pa obstaja nevarnost bolezni in s tem nečloveškega ravnanja. Ob vsem navedenem in glede na njegovo zdravstveno stanje meni, da obstaja resna nevarnost, da bo njegovo živjenje v primeru vrnitve na Hrvaško tako ogroženo, da bo predstavljalo kršitev človekovih pravic.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, niti to, da je Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošenje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru (pravilno) presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile oviro za predajo pritožnika Republiki Hrvaški.

7.V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023 in trditvami, da je Hrvaška ni izpolnila, iz 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim izhaja presoja sodišča, da pritožnik s sklicevanjem na sodno prakso ESČP ni navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih bi bila ta uporabljiva. Pritožnik v pritožbi tej presoji obrazloženo ne ugovarja, zgolj s ponovnim sklicevanjem na to zadevo v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, pa opravljene presoje ne more izpodbiti. Poleg tega je Vrhovno sodišče sklicevanje na to sodbo ESČP že večkrat zavrnilo, saj se ne nanaša na položaj oseb, vrnjenih na Hrvaško v okviru dublinskega postopka.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb oziroma objektivnih podatkov o nečloveškem ravnanju. Sodišče prve stopnje je namreč v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe s sklicevanjem na povzeta stališča Vrhovnega sodišča in ESČP v zvezi z obstojem ovir za predajo prosilca odgovorni državi članici pravilno presodilo, da dokumenti PIC z dne 22. 7. 2025 in z dne 22. 9. 2025, priloženi pritožnikovi vlogi z dne 26. 11. 2025 (v kateri se je skliceval na vsebino teh dokumentov), povzetim kriterijem ne zadostijo. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zavrnilo tudi tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje, izhajajo iz hrvaške zakonodaje, pri čemer se je opredelilo tudi do obrazca št. 11, ki je sestavni del Pravilnika o postopku z državljani tretjih držav. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni ocenilo vseh objektivnih podatkov.

9.V zvezi s pritožbenimi navedbami o nepravilnem postopanju hrvaških organov pri izdaji odločb o vrnitvi, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so te nerelevatne, saj v zadevi ni sporno, da je bil pritožnik vnesen v centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in torej ob predaji Hrvaški ne bo obravnavan kot tujec oziroma državljan tretje države, ki nima pravne podlage za bivanje na Hrvaškem.

10.Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, zakaj v zvezi z zdravstvenim stanjem pritožnika ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Iz 19. in 26. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da dejstva, za dokazovanje katerih je pritožnik predlagal postavitev izvedenca (to so da je bil pritožnik poslan na rentgen, za kakšno vrsto napotnice gre ter da gre pri pritožniku za akuten primer) niso bila sporna. V zvezi s predlagano postavitvijo izvedenca zaradi dokazovanja resnosti tožnikovega stanja pa je sodišče pojasnilo, da pritožnik ni trdil, da bi imel kakšno drugo zdravstveno stanje od dokazanega (to je kašelj in stabiliziran visok pritisk).

11.Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja navedbe o svojem zdravstvenem stanju, do katerega se je sodišče opredelilo in pravilno ocenilo, da kašelj in stabiliziran krvni pritisk ne dajeta podlage za sklepanje, da je pri pritožniku glede na njegovo starost podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in bi s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP. Prav tako pritožnik zgolj s ponavljanjem svojih navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku oziroma upravnem sporu, (da mu je na Hrvaškem postalo slabo, ko je zaužil hrano, da ga varnostni organi niso zaščitili, da je pretep prijavil policiji, vendar ga niso poslušali), ki sta jih prepričljivo ocenila tako toženka kot sodišče prve stopnje, ne more doseči drugačne odločitve.

12.Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 21. 8. 2025 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

3Primerjaj npr. I Up 268/2021 z dne 26. 11. 2024 in I Up 52/2025 z dne 20. 3. 2025.

4Kot je mogoče razumeti iz pritožbe gre za navedbe o tem, da policisti s prosilci ravnajo grdo in nestrokovno, da ni mogoče sklepati, da ima vsak prosilec, vrnjen preko dublinskega postopka na Hrvaško, zagotovljeno ravnanje v skladu z določbami Listine EU, Konvencije o beguncih in EKČP.