Jedro

Glede na določbo 23. člena ZPSS lahko pritožbo zoper odločbo prve stopnje (ki jo izda guverner) vložijo le konkretni predlagatelji stečajnega postopka, torej ne oni, ki sicer lahko predlagajo tak postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 104/97-11 z dne 19.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 23.12.1996. Z njo je Svet Banke, kot drugostopenjski organ, zavrgel pritožbo tožnikov zoper odločbo guvernerja Banke Slovenije o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v K. banki, d.d. v likvidaciji (v nadaljevanju: KBT v likvidaciji) z dne 12.12.1996. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je v času izdaje prvostopne in izpodbijane odločbe postopek za izdajo odločbe o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka v bankah, urejal 23. člen Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 1/91-I in 43/93 - ZPSSLBH), kot specialni predpis. V 2. odstavku 23. člena je določal da lahko ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad banko predlagajo upniki, ustanovitelji banke in pooblaščene organizacije za plačilni promet. Določen je upravni postopek na dveh stopnjah.

Odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka izda na prvi stopnji guverner Banke Slovenije (nadalje BS), o pritožbi zoper to odločbo pa kot drugostopenjski organ odloča svet BS. Po 4. odstavku 23. člena lahko vloži pritožbo banka, pri kateri so bili ugotovljeni pogoji za uvedbo stečajnega postopka ali predlagatelj iz 2. odstavka 23. člena. S to določbo je zakon določil pravni interes in krog možnih upravičenih oseb za izpodbijanje prvostopne odločbe. Predlagatelj ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka nad K... v likvidaciji je bil likvidacijski upravitelj kot predstavnik banke v likvidaciji. Glede na tako specialno zakonsko ureditev v 4. odstavku 23. člena ZPSS ni mogoče slediti stališču tožnikov, da bi morala tožena stranka pri odločanju o tem, kdo je upravičen za vložitev pritožbe, upoštevati določbo 2. odstavka 23. člena ter tudi tožnikom, ki niso bili predlagatelji, priznati položaj stranke in upravičencev za vložitev pritožbe. Ob nedvoumni določbi 4. odstavka 23. člena kroga upravičencev pritožnikov ni mogoče razširiti na vse, ki bi bili upravičeni predlagati ugotavljanje teh pogojev. Tožena stranka je pravilno uporabila materialni predpis, ko je odločila, da je dopustnost pritožbe omejena na banko, pri kateri se pogoji ugotavljajo in na konkretnega predlagatelja. Pravilno je tudi ugotovila, da tožniki niso bili predlagatelji. Zato tudi prvostopne odločbe, ki je ugotovila te pogoje, ne morejo izpodbijati. Zakonska določba 4. odstavka 23. člena ZPSS ne predpisuje, da se zoper odločbo o ugotovitvi pogojev za uvedbo stečajnega postopka lahko pritožijo vse osebe iz 2. odstavka tega člena, ampak samo banka in konkretni predlagatelj. Dejstvo, da je bila KBT v času izdaje prvostopne odločbe v likvidaciji in da gre za primer uvedbe stečaja nad banko, ki ga ZPSS ne predvideva, ne pomeni, da je v zvezi z zakonsko določbo 4. odstavka 23. člena ZPSS nastala pravna praznina, zaradi katere bi šle tožnikom večje ali drugačne pravice, kot v primeru, da bi tožena stranka ugotavljala pogoje za uvedbo stečajnega postopka pred uvedbo likvidacijskega postopka. Tožena stranka je pritožbo tožnikov zavrgla iz utemeljenih razlogov in pri tem pravilno upoštevala procesne in materialne predpise. Predmet upravnega spora je po določbah 3. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) lahko samo dokončni upravni akt. Zato odgovor tožene stranke na pritožbo, ki ga tožniki tudi izpodbijajo s tožbo, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu. Z odgovorom je tožena stranka izjavila svoje stališče do pritožbenih trditev. Ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni korist tožnikov. Zato sodišče ni presojalo zakonitosti odgovora.

Pritožbo vlagata drugo in tretje tožnik zaradi kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Tožniki so v pritožbenem postopku uveljavljali položaj stranke - stranskega intervenienta. Odločba tožene stranke nima nobenih razlogov glede zavrnitve te zahteve. Tudi izpodbijana sodba ne. Tožena stranka bi glede na določbo 139. člena ZUP morala izdati o zahtevi tožnikov poseben sklep z možnostjo pritožbe. Sodišče je svojo odločitev oprlo na razloge, ki jih je samo izoblikovalo. To je v nasprotju z določbo 59. člena ZUS. Tožena stranka je odgovor izdala kot upravni akt, saj je izrecno odločila o pritožbah tožnikov.

Sodišče ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na odgovor tožene stranke. Določbo 4. odstavka 23. člena ZPSS je sodišče napačno uporabilo. Potrebno bi bilo postopati po določbah Zakona o prisilni poravnavi, likvidaciji in stečaju (ZPPSL) in ne po ZPSS. Po 97. in 180. členu ZPPSL so upravičenci do pritožbe zoper sklep o uvedbi stečajnega postopka tudi lastniki. Delničarji banke so od 20.2.1999 po določilih 184. in 185. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 7/99) tudi upravičeni tožniki zoper odločbo Banke Slovenije o ugotovitvi pogojev za začetek stečaja. To kaže, da je v času izdaje sporne odločbe obstajala pravna praznina. Tudi določba 31. člena ZPSS napotuje na uporabo določb ZPPSL. Likvidacijski upravitelj je lahko predlagatelj ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka po določbah ZPPSL ne pa po 23. členu ZPSS, kot sodišče napačno interpretira.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega senata vrhovnega sodišča je senat prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno odločil in za svojo odločitev navedel pravilne razloge, pri tem pa izhajal iz pravilne uporabe določb 23. člena ZPSS. Zato se pritožbeni senat strinja z odločitvijo in razlogi izpodbijane sodbe, glede na pritožbene ugovore pa še odgovarja: zakaj odgovor na pritožbo ne more biti predmet presoje v upravnem sporu je pravilno (na enak tožbeni ugovor) odgovoril že senat prve stopnje. Če je v izpodbijani sodbi podrobno obrazloženo, zakaj je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita in je pri tem senat prve stopnje uporabil citirano določbo ZPSS, ni bila kršena določba 59. člena ZUS. Po določbi 2. odstavka te določbe, lahko sodišče prve stopnje v celoti nadomesti razloge izpodbijane odločbe in tožbo zavrne na tej podlagi.

Tožnika nimata prav, ko trdita, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe ZPPSL, ne pa določbe ZPSS. Že senat prve stopnje je pravilno ugotovil, da gre za specialno ureditev in tudi obrazložil, v čem so posebnosti ureditve ugotavljanja pogojev za uvedbo stečajnega postopka. Določba 31. člena ZPSS odkazuje na uporabo zakona, ki ureja stečaj podjetij, le glede vprašanj, ki v ZPSS niso urejena. Pravica do pritožbe je v ZPSS posebej urejena, zato uporaba drugega zakona ni potrebna.

Pri presoji upravičenosti pritožbe zoper odločbo tožene stranke, ni pomembno, na podlagi katerega od obeh zakonov je bil upravičeni predlagatelj postopka za ugotavljanje pogojev za uvedbo stečajnega postopka likvidacijski upravitelj. Sklicevanje na določila Zakona o bančništvu ni utemeljeno, saj v času odločanja tožene stranke (še) ni veljal. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožnikov na določbo 139. člena ZUP in zatrjevanje, da odločba tožene stranke in izpodbijana sodba o tem nimata nobenih razlogov. Tožniki so svojo pritožbo res naslovili tudi kot "priglasitev statusa stranke" in zahtevali priznanje pravice do pritožbe zoper odločbo prve stopnje. Glede na čas, v katerem so tožniki želeli vstopiti v postopek (zadeva je bila na prvi stopnji končana in je tekel pritožbeni rok), je odločitev o njihovi zahtevi pomenila, ali imajo pravico do pritožbe ali ne. Tožena stranka je njihovo pritožbo obravnavala in zavrgla, kar pomeni, da ta odločitev obsega tudi presojo odločitve o uveljavljanem statusu. Ker je tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi podrobno obrazložilo, zakaj je takšna odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožnika tudi s tem pritožbenim ugovorom ne moreta uspeti.

Glede na navedeno je pritožbeni senat na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil izpodbijano sodbo senata prve stopnje.