Jedro

V ZPNačrt, ne v kakšnem drugem predpisu ni določen rok, v katerem odločbe o odmeri komunalnega prispevka ne bi bilo več mogoče izdati oziroma bi pravica do odmere zastarala.

Toženka mora zaradi ugotovitve neto tlorisne površine objekta izvesti ustrezni ugotovitveni postopek, če sama ne razpolaga s potrebnimi podatki. Določba Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Vrhnika o odmeri od površine parcele se namreč nanaša le na objekte, za katere se objektivno ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisne površine objekta.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Vrhnika št. 354-35/2011 z dne 4. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku odmerila komunalni prispevek za priklop obstoječega stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. … na kanalizacijsko omrežje v višini 3.633,56 EUR, ki ga mora plačati v štirinajstih mesečnih obrokih. Izpodbijana odločba temelji na sedmem odstavku 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) ter Odloku o programu opremljanja stavbnih zemljišč ter podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo na območju Občine Vrhnika (v nadaljevanju Odlok). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka v plan za leto 2005 vključila investicijo gradnje sekundarnega kanalizacijskega omrežja v območju urejanja M. – obstoječe naselje in ga tudi zgradila. Navedeno zemljišče leži v zazidljivem območju urejanja S, ki je urejeno z Dolgoročnim in družbenim planom Občina Vrhnika s spremembami kot stavbno zemljišče. Velikost zemljišča je ugotovljena na osnovi podatkov iz prostorskega portala Geodetske uprave Republike Slovenije, komunalni prispevek pa je odmerjen v skladu z 12. členom Odloka, po katerem se za objekte, za katere se ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta, komunalni prispevek odmeri le od površine parcele in tako dobljena vrednost ob odmeri pomnoži s faktorjem 2,0. Pritožbeni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot neutemeljeno je zavrnil pritožbeno sklicevanje na zastaranje, saj je nastanek terjatve občine iz naslova komunalnega prispevka vezan na izdajo odločbe in ne na izgradnjo komunalne opreme. Poleg tega je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na 346. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj obveznost plačila komunalnega prispevka ni civilnopravna obveznost, pač pa je komunalni prispevek po svoji vsebini davek v smislu drugega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker zakon, ki ureja plačevanje komunalnega prispevka, ne ureja pravil o zastaranju, se za zastaranje uporabljajo pravila o izterjavi davkov in ne splošna pravila o zastaranju civilnopravnih terjatev po OZ. Pravilno je tudi ravnanje toženke, ko je pri izdaji odločbe uporabila Odlok in ne predpise, veljavne v času izgradnje omrežja in priklopa. Pri tem se sklicuje na načelo zakonitosti. Poleg tega podlaga za plačilo komunalnega prispevka ni Odlok, ampak 79. člen ZPNačrt. Po 9. členu Odloka se podatki o neto tlorisni površini objekta povzemajo iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru, ko se je postopek začel po uradni dolžnosti, saj je šlo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, toženka s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja ni razpolagala. Glede na navedeno tudi ni mogla izračunati neto tlorisne površine objekta. Toženka je zato ravnala prav, ko je uporabila 12. člen Odloka in komunalni prispevek odmerila le od površine parcele, to vrednost pa pomnožila s faktorjem 2,0. Odlok jasno določa, da se neto tlorisna površina objekta ugotavlja na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim toženka ni razpolagala, druge podlage za izvajanje kakršnihkoli posebnih ugotovitvenih postopkov pa ni imela. Tožnik bi se uporabi 12. člena Odloka lahko izognil tako, da bi v pritožbi zahteval, naj se neto tlorisna površina ugotovi na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in ta projekt priložil pritožbi. Tega ni storil, zaradi česar neto tlorisne površine po 9. členu Odloka ni bilo mogoče ugotavljati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da je terjatev toženke za plačilo komunalnega prispevka zastarala, ker je toženka je gradnjo in priklop sekundarnega kanalizacijskega omrežja opravila leta 2005. Pri tem se sklicuje na 346. člen OZ. Ne strinja se z navedbo toženke, da je njena terjatev nastala šele z izdajo odločbe in ne z izgradnjo kanalizacijskega omrežja. Za to trditev toženka nima nikakršne podlage. Ne držijo pa niti navedbe toženke, da predstavlja komunalni prispevek po svoji vsebini davek v smislu drugega odstavka 3. člena ZDavP-2. Komunalni prispevek sicer je denarni prihodek samoupravne lokalne skupnosti, vendar po svoji vsebini predstavlja plačilo za opravljeno storitev. S plačilom komunalnega prispevka se dejansko krije del stroškov gradnje komunalne opreme, ki jo koristi zavezanec. Poleg tega je toženka pri odmeri višine komunalnega prispevka uporabila predpis, ki v času izgradnje omrežja in priklopa še ni bil sprejet. Res je, da so dolžni državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti odločati po predpisih, ki veljajo v času odločanja, vendar jih to ne upravičuje, da v zadevi, v kateri so dolžni pričeti postopek po uradni dolžnosti, s tem odlašajo šest let in uporabijo predpise, ki ob izpolnitvi pogojev še niso veljali. Takšno ravnanje je arbitrarno, saj lahko organ glede na dejstva, da sam sprejema predpise s tega področja, odlaša z izdajo odločbe do uveljavitve morebitnih novih, za stranke manj ugodnih predpisov. Takšno ravnanje toženke je v nasprotju z načeli varstva pravic in zakonitosti ter je v celoti nepredvidljivo. Ne strinja pa se niti z uporabo 12. člena Odloka, po katerem se odmeri komunalni prispevek le od površine parcele, če se za objekte ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisna površina objekta. V zvezi z ugotovitvijo tlorisne površine objekta toženka ni izpeljala nobenega ugotovitvenega postopka. Dejstvo, da je šlo za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ne opravičuje toženke, da v zvezi z ugotovitvijo neto tlorisne površine objekta ne izvede ustreznega ugotovitvenega postopka. Toženka bi morala te podatke pridobiti sama oziroma zanje zaprositi tožnika, česar pa ni storila. Nenazadnje so podatki o neto tlorisnih površinah objektov dostopni v javnih evidencah o nepremičninah. Predlaga, da naslovno sodišče odločbo toženke odpravi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih pripravljalnih vlogah prereka navedbe tožnika, kar podrobneje pojasni.

Tožba je utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Zato je občina upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec, to je v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo (80. člen ZPNačrt), plača občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt).

Občina je torej tista, ki zagotavlja gradnjo komunalne opreme. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme pa lahko na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZPNačrt odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme. Po prvem odstavku 76. člena ZPNačrt je obračunsko območje posamezne vrste komunalne opreme območje, na katerem se zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme oz. območje njene uporabe.

V zadevi ni sporno, da je toženka v območju, kjer se nahaja tožnikova nepremičnina, v letu 2005 izboljšala opremljenost stavbnega zemljišča s sekundarnim kanalizacijskim omrežjem, saj tožnik tega ne prereka. Sporno pa je, ali je bila izdaja izpodbijane odločbe več kot pet let po izpolnitvi pogojev za njeno izdajo in po predpisih, veljavnih v času njene izdaje, zakonita, ter ali je toženka pri odmeri prispevka pravilno upoštevala 12. člen Odloka.

ZDavP-2, ki med drugim ureja tudi zastaranje pravice do odmere davka (prvi odstavek 125. člena) se uporablja za odločanje v postopkih pobiranja davkov (prvi in drugi odstavek 2.člena ZDavP-2). Po drugem odstavku 3. člena ZDavP-2 je davek po tem zakonu je vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske skupnosti ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Ker gre v zadevi za odmero komunalnega prispevka, po prvem odstavku 79. člena ZPNačrt pa je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini, v zadevi tudi po presoji sodišča ne gre za odmero davka, zato ni mogoče uporabiti določb ZDavP-2, ki se nanašajo na pravila o izterjavi davkov.

Ne glede na navedeno pa je tudi po presoji sodišča neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na zastaranje pravice do izdaje odločbe o odmeri komunalnega prispevka po 346. členu OZ.

Pristojni organ občinske uprave na podlagi sedmega odstavka 79. člena ZPNačrt izda odločbo po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo. ZPNačrt roka za izdajo odločbe v primerih, kot je obravnavani, ko se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, ne določa. Zato se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki prav tako ne določa roka za izdajo odločbe, ki se izda po uradni dolžnosti in ni v interesu stranke (kot v obravnavanem primeru, ko je tožnik na novozgrajeno komunalno opremo že priključen). V zadevi je torej bistveno predvsem, da ne v ZPNačrt, ne v kakšnem drugem predpisu ni določen rok, v katerem odločbe, kot je obravnavana, ne bi bilo več mogoče izdati oziroma bi pravica do odmere zastarala (kot je bilo že prej pojasnjeno, ZDavP-2 v tem primeru ne pride v poštev).

Po ZPNačrt pristojni organ odmeri komunalni prispevek z odločbo. Navedeno pomeni, da nastane terjatev iz naslova komunalnega prispevka šele z izdajo odločbe o komunalnem prispevku in ne s trenutkom izpolnitve pogojev za njeno izdajo, kot zmotno meni tožnik. Sporna terjatev je zato nastala šele z izdajo izpodbijane odločbe in ni zastarala po 346. členu OZ. Tudi sicer pa je za terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno odločbo pristojnega organa, v prvem odstavku 356. člena OZ določen desetletni in ne petletni zastaralni rok.

Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je bilo ravnanje toženke, ko je obravnavano odločbo izdala šele več let po izpolnitvi pogojev za njeno izdajo, neustrezno. Vendar pa, kot rečeno, zakon roka za izdajo take odločbe ne predpisuje, ko pa je do zakasnitve že prišlo, toženka ni imela nobene zakonske podlage, da bi odločala na podlagi predpisov, veljavnih v času izpolnitve pogojev za izdajo odločbe, in ne na podlagi predpisov, veljavnih v času izdaje sporne odločbe in tako kršila načelo zakonitosti, ki določa odločanje na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja (6. člen ZUP).

Tožnik utemeljeno graja, da toženka v zvezi z ugotovitvijo neto tlorisne površine objekta ni izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka, če sama ni razpolagala s potrebnimi podatki o neto tlorisni površini objekta. Podlaga za pridobitev teh podatkov je Odlok, ki določa, da se pri obračunu dela komunalnega prispevka za posamezno vrsto obstoječe komunalne opreme na obračunskem območju poleg površine parcele upošteva tudi neto tlorisna površina objekta (16. člen Odloka). Določba 12. člena Odloka, na katerega se sklicuje toženka, pa se nanaša le na objekte, za katere se objektivno ne more izračunati oziroma določiti neto tlorisne površine objekta, za kar pa v tem primeru ne gre.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče pripominja še, da tudi avtomatično upoštevanje celotne površine zemljišča kot elementa za izračun komunalnega prispevka, pomeni napačno uporabo materialnega prava (24. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt in tretji odstavek 2. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka), če ta površina ni enaka stavbišču in zemljišču, ki služi objektu (glej npr. sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1592/2010 z dne 12. 5. 2011).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 20 %, kolikor znaša DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).