Jedro

Izpodbijani akt upravljavca je po ugotovitvi sodišča brez predpisanih obligatornih sestavnih delov odločbe (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk), ki jih mora vsebovati vsaka upravna odločba in mora biti tudi označena kot odločba, čeprav bi bile te za presojo njene zakonitosti nujne, zato gre torej za očitno absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijanega upravnega akta.

Ker je sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1, tožbe tudi ni poslalo v odgovor toženi stranki. Po stališču pravne teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odpravi odgovor predsednice na zahtevo za izbris osebnih podatkov z dne 21. 7. 2020 ter se zadeva vrne okrožnemu sodišču v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z dopisom št. ... z dne 21. 7. 2020 je predsednica okrožnega sodišča (v nadaljevanju: upravljavec) obvestila tožnico v zvezi z njeno zahtevo za izbris osebnih podatkov, da je predsednica navedenega sodišča v skladu s 17. členom Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov iz osebne mape tožnice izločila e-sporočilo pod zaporedno št. 23 in celoten spis pod zaporedno št. 24, tako da je bila navedena dokumentacija izločena v zaprto ovojnico ter premeščena v Su spis. Nadalje so bila iz informacijskega sistema Su vpisnik izločena pisanja ... in premeščena v e-SuZ vpisnik, v katerega se vpisujejo sodne zadeve zaupne narave. Z opisano izločitvijo, je bilo zagotovljeno ustrezno blokiranje obdelave osebnih podatkov skladno s Pravilnikom o hrambi spisov in drugega dokumentarnega gradiva, ki ga je sprejel predsednik Vrhovnega sodišča z dne 3. 7. 2017 na podlagi Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih ter skladno s 244. členom Sodnega reda, ki določa, da se vse zadeve, ki se nanašajo na zadeve sodne uprave, kamor sodijo tudi kadrovske zadeve ter osebni spisi zaposlenih, hranijo trajno.

2. Informacijski pooblaščenec je kot pritožbeni organ druge stopnje pritožbo tožnice zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

3. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožnica navaja, da je v času, ko je bila zaposlena pri upravljavcu (od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2015), prejela pisno opozorilo z dne 26. 3. 2015, katerega upravljavec še vedno hrani in ga je tudi posredoval Ministrstvu za pravosodje. V skladu s pravico iz 17. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov je tožnica zahtevala od upravljavca, da pisno opozorilo skupaj s prilogami izbriše, ker nima pravnega temelja za hrambo navedenih osebnih podatkov, saj je prvotni namen obdelave obravnavanih podatkov že potekel ob prenehanju zaposlitve tožnice pri upravljavcu oziroma najkasneje leto dni po izdaji opozorila, zato meni, da je pisno opozorilo z vsemi prilogami treba trajno izbrisati iz zbirke, ker v skladu s tretjim odstavkom 82. člena Zakona o sodiščih takšen dokument ni potreben za izpolnitev zakonske obveznosti upravljavca in se na navedeni dokument tudi ne nanašajo izjeme iz točke c tretjega odstavka 17. člena Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov, prav tako obravnavni dokument tudi ni arhivsko gradivo. Toženi stranki očita, da ni upoštevala 78. člena Zakona o sodiščih, ki ureja vsebino centralne kadrovske evidence za sodnike in javne uslužbence sodišč, češ da se lahko trajno hranijo le podatki iz prvega in drugega odstavka 78. člena Zakona o sodiščih, nikakor pa ne navedeni podatki pisnih opozoril niti kakršnakoli komunikacija med uslužbenci, trajno pa se hrani le dokumentarno gradivo, ki ima trajen pomen za zgodovino, druge znanosti in kulturo ali trajen pomen za pravni interes fizičnih ali pravnih oseb. Tožnica je prepričana, da upravljavec nezakonito hrani navedene osebne podatke tožnice. Upravljavcu v nadaljevanju očita, da je v letih 2017 in 2019 navedene osebne podatke nezakonito posredoval Ministrstvu za pravosodje. Nadalje toženi stranki še očita, da ni navedla, kateri je novi namen obdelave podatkov tožnice, pri čemer zgolj navedba prvega odstavka 82. člena Zakona o sodiščih ne zadošča, saj ni mogoče ugotoviti, za katerega od tam navedenih namenov je sploh potrebna nadaljnja hramba pisnega opozorila z vsemi prilogami. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da skladno z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbe ni poslalo toženi stranki v odgovor, ker je ugotovilo, da ima izpodbijani akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi pravilnosti in zakonitosti (dokončne zavrnilne) odločitve upravljavca, ki iz izpodbijanega akta zgolj smiselno izhaja, saj ni izdan v predpisani obliki in s predpisanimi sestavnimi deli odločbe po določilih prvega in tretjega odstavka 210. člena1 v zvezi s prvim odstavkom 212.2, 213.3, prvim odstavkom 214.4, prvim in drugim odstavkom 215. člena5 ZUP, pač pa v obliki dopisa, pritožbeni organ pa je pritožbo tožnice zoper navedeni prvostopni akt upravljavca zavrnil kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 248. člena ZUP6, kljub navedenim pomanjkljivostim prvostopnega akta, ki je tako postal dokončen, torej gre za akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu. Tožnica je tako legitimirana za vložitev obravnavane tožbe, saj se je z izpodbijanim aktom upravljavca odločilo o pravici do izbrisa njenih osebnih podatkov in se z njim nedvomno posega v tožničin pravni položaj. Za dopustnost upravnega spora pa so kumulativno podane tudi druge procesne predpostavke iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 6. Tožnica v tožbi navaja, da ima izpodbijani akt take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, saj uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in absolutno bistvene kršitve pravil postopka predvsem zato, ker tako upravljavec, kot tudi pritožbeni organ druge stopnje nista navedla pravne podlage za nadaljnjo trajno hrambo osebnih podatkov tožnice.

7. Prav tako je izpodbijani akt upravljavca tudi po ugotovitvi sodišča brez predpisanih obligatornih sestavnih delov odločbe (uvod, izrek, obrazložitev in pravni pouk), ki jih mora vsebovati vsaka upravna odločba in mora biti tudi označena kot odločba, čeprav bi bile te za presojo njene zakonitosti nujne, zato gre torej za očitno absolutno bistveno pomanjkljivost izpodbijanega upravnega akta. Upravljavec v izpodbijanem aktu zgolj navaja, da se je iz osebne mape tožnice izločila določena dokumentacija, ki se je prenesla v zaprto ovojnico, ter da so bila pisanja izločena iz e-Su vpisnika in premeščena v e-SuZ vpisnik in še na splošno navaja pravno podlago, in sicer Pravilnik o hrambi spisov in drugega dokumentarnega gradiva ter 244. člen Sodnega reda, dejansko stanje pa niti ni konkretno ugotovljeno, poleg tega je pravna podlaga navedena zgolj na splošno in ni obrazloženo, kako in zakaj je navedena pravna podlaga relevantna v konkretnem primeru.

8. V okviru predhodnega preizkusa tožbe o tem, ali je sploh mogoč in dopusten upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega odločanja, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedene bistvene pomanjkljivosti izpodbijanega akta, le-ta nima vsebine, ki bi lahko bila predmet presoje njegove zakonitosti in s tem predmet upravnega spora. Po prvem odstavku 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe 37. člena ZUS-1, tožbe tudi ni poslalo v odgovor toženi stranki. Po stališču pravne teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.

9. Sodišče je tako že neposredno ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je potrebno na podlagi prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, zadevo pa vrniti prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

10. Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se tožnici prisodijo stroški, kadar se tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi. Tožnico je zastopala odvetniška pisarna, zato se ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 in 107/2013) priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV, kar znaša 347,70 EUR. Navedeni znesek mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru prekoračitve tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1 (1) Vsaka odločba mora biti označena kot taka. Izjemoma se lahko z zakonom ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določi, da je lahko odločba tudi drugače poimenovana. (3) Pisna odločba obsega: uvod, naziv, izrek (dispozitiv), obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, če se izda v fizični obliki, lastnoročni podpis uradne osebe, če se izda v elektronski obliki, elektronski podpis uradne osebe, ki je v skladu z zakonom, ki ureja elektronski podpis, enakovreden lastnoročnemu podpisu. Če se odločba v skladu z zakonom izdela samodejno, ima lahko namesto podpisa faksimile. Odločba, ki mora biti za uporabo v tujini overjena, vsebuje tudi žig organa. 2 Uvod odločbe obsega: ime organa, ki odločbo izdaja, predpis o njegovi pristojnosti, način uvedbe postopka, osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca ter na kratko označeno zadevo, za katero gre v postopku. 3 (1) V izreku se odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. (2) V izreku se lahko v skladu z zakonom določijo tudi pogoji ali nalogi, povezani z odločitvijo organa o predmetu postopka. (3) Če se z odločbo naloži kakšno dejanje, se določi v izreku tudi, v katerem roku ga je treba opraviti. (4) Kadar je predpisano, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, mora biti to navedeno v izreku. (5) V izreku se odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Uradna oseba določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. (6) Izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. 4 (1) Obrazložitev odločbe obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. 5 (1) S poukom o pravnem sredstvu se stranki sporoči, ali lahko vloži zoper odločbo pritožbo ali pa začne upravni spor ali kakšen drug postopek pred sodiščem. (2) Če je zoper odločbo dovoljena pritožba, je treba v pouku navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal. Organ, pri katerem je potrebno vložiti pritožbo, mora biti naveden s polnim osebnim imenom in naslovom. 6 Organ druge stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.