Jedro

V obravnavani zadevi je bistveno le, ali je tožnica v času izreka spornega ukrepa zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, zato sodišče pritrjuje toženki, da na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne vpliva zatrjevano dejstvo, da je predmetno zemljišče vključeno v postopek priprave občinskega prostorskega načrta, s katero naj bi se spremenila njegova namembnost. Enako velja za navedbe, da objekt ni moteč za okolje, da tožnica z njim rešuje stanovanjski problem svoje družine in da ima v njej sedež družba, ki je vir preživljanja družine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), tožnici naložila odstranitev prizidka in dozidave k stanovanjski hiši ..., v tlorisni izmeri 13,3 m x 8,15 m - 10,15 m (klet) in 11,4 m x 8,15 m - 10,15 m (pritličje in mansarda) na zemljišču parc. št. 390/60 k.o. ... (1. točka izreka) in ji izrekla prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (2. točka izreka). Opozorila jo je še, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti iz 2. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s preselitvijo (3. točka izreka), odločila, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka). Inšpekcijski ukrep utemeljuje na ugotovitvi, da je tožnici z odločbo z dne 28. 1. 2010, izdano na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, odredila ustavitev nadaljnje gradnje predmetnega prizidka in dozidave, dokler si ne pridobi spremembe gradbenega dovoljenja, za katero mora zaprositi v roku enega meseca od vročitve te odločbe. Toženka iz vpogleda v uradne evidence ugotavlja, da tožnica za sporno gradnjo ni niti pridobila gradbenega dovoljenja za predmetni poseg, niti pristojna upravna enota ne vodi nobenega postopka v tej zadevi.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da toženka ni upoštevala, da je predmetno zemljišče na podlagi tožničine pobude vključeno v postopek priprave občinskega prostorskega načrta Občine Domžale, kar je ključnega pomena za predmetno zadevo. Poleg tega ni bilo upoštevano, da obstoječi prizidek ni moteč za okolje, saj gre le za podaljšek stavbe, zgrajene pred letom 1967, da predmetni objekt rešuje stanovanjski problem tožničine štiričlanske družine, saj razen tega objekta nimajo drugega stanovanjskega objekta ali hiše v kateri bi lahko bivali, in da je v predmetnem objektu registrirano podjetje, ki je poglavitni vir preživljanja tožničine družine, ki nima v lasti nobenega drugega objekta, kjer bi lahko bil sedež tega podjetja. Poleg tega meni, da je odločba neizvršljiva, saj v 3. točki izreka vsebuje opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v kateri pa tožnici ni naložena nobena obveznost, ampak so v njej določene samo prepovedi. S tem je izrek odločbe sam s seboj v nasprotju, s čimer je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka, odločbe pa se v tem delu ne da preizkusiti. S tem, ko toženka ni upoštevala uvedenega postopka sprejema prostorskega akta v predmetni inšpekcijski zadevi, meni, da je bila kršena njena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je diskriminirana v primerjavi z inšpekcijskimi zavezanci z nepremičninami v občinah, kjer je bil prostorski akt sprejet prej, zato so svoje stavbe uspeli legalizirati pred izdajo inšpekcijske odločbe. S tem, ko toženka ni raziskovala predmetnih okoliščin, je bila kršena tudi tožničina pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter da ji naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Sodišče pritrjuje tožnici, da se izrek inšpekcijske odločbe v 3. točki nepravilno sklicuje na 2. točko izreka odločbe, namesto pravilno na 1. točko izreka, vendar pa presoji sodišča, ko je iz izreka popolnoma jasno, kakšna je obveznost tožnice in na kaj se nanaša opozorilo iz 3. točke izreka, ne gre za napako v izreku odločbe, zaradi katere bi bila odločba neizvršljiva in ki je ne bi bilo mogoče popraviti s sklepom o popravi pomote, izdanim na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožbeni ugovor, da je zaradi navedene napake odločba neizvršljiva, je zato neutemeljen.

6. V zadevi ni sporno, da je toženka z odločbo z dne 28. 1. 2010, izdano na podlagi prvega odstavka 153. člena ZGO-1, tožnici odredila ustavitev predmetne gradnje, dokler si ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja, ter ji v skladu z drugim odstavkom iste določbe naložila, da mora zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu. Prav tako ni sporno, da tožnica do izdaje izpodbijane odločbe za spremembo gradbenega dovoljenja ni zaprosila, saj kaj takega niti ne zatrjuje.

7. Zato je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na drugem odstavku 153. člena, ki med drugim določa, da če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja v enem mesecu po izrečenem ukrepu, odredi pristojni organ, da se tisti del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi zakonito stanje. Prav tak ukrep na navedeni pravni podlagi pa je bil v obravnavanem primeru izrečen s sporno odločbo.

8. Ker je glede na citirano določbo bistveno le, ali je tožnica v času izreka spornega ukrepa zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, kar pa v obravnavanem primeru ni sporno, sodišče pritrjuje toženki, da na drugačno odločitev v predmetni zadevi ne vpliva zatrjevano dejstvo, da je predmetno zemljišče vključeno v postopek priprave občinskega prostorskega načrta, s katero naj bi se spremenila njegova namembnost. Enako velja za navedbe, da objekt ni moteč za okolje, da tožnica z njim rešuje stanovanjski problem svoje družine in da ima v njej sedež družba, ki je vir preživljanja družine. Zato ni bila kršena tožničina ustavna pravica iz 25. člena Ustave, ker toženka ni ugotavlja, v kateri fazi je sprejem prostorskega akta.

9. Tudi, če bi tožnica uspela s spremembo prostorskega akta in po izdaji izpodbijane odločbe zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja in ga celo pridobila, to ne bi bil razlog za odpravo izpodbijane odločbe, pač pa kvečjemu za ustavitev izvršbe na podlagi prvega odstavka 293. člena ZUP. Sprejeta pobuda za spremembo prostorskega akta, ki jo je občina že vključila v postopek sprememb prostorskega akta in se je pisno opredelila, da jo bo upoštevala pri naslednjih spremembah, pa je lahko tudi razlog za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1. 10. Ker je tožnica gradila, ne da bi prej pridobila gradbeno dovoljenje, ki bi ga morala pridobiti (3. člen ZGO-1), se tudi ne more sklicevati na kršenje ustavnih pravic (14., 22. člen Ustave), ker naj bi bila zaradi počasnega sprejemanja sprememb prostorskega akta diskriminirana v primerjavi z inšpekcijskimi zavezanci v ostalih občinah. V nepravu pa se ni mogoče sklicevati na enakost. 11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.