Jedro

Tožnica z gradbenim dovoljenjem, ki se nanaša na gostinsko-stanovanjski objekt, ne more izkazati izpolnjevanja pogoja iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1 za predvidena gradbena dela na večstanovanjskem objektu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožničino vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo ostrešja z gradnjo frčad na večstanovanjski stavbi, ki stoji na zemljiščih s parc. št. 5323/3 in 5323/14, obe k. o. ….

Iz obrazložitve je razvidno, da je tako odločitev sprejel na podlagi ugotovitve, da ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 54. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ker tožnica ni predložila gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil zgrajen večstanovanjski objekt, na katerega se nanaša rekonstrukcija, oziroma ni predložila dokazila, da je bil objekt zgrajen pred letom 1967. Zavrnil je tožničino sklicevanje na gradbeno dovoljenje št. 351-15/72-4/6 z dne 27. 9. 1972 in potrdilo o priglasitvi del št. 351-1200/85-3/4 z dne 27. 1. 1986, ker se navedeno gradbeno dovoljenje nanaša na gradnjo gostinsko-stanovanjskega objekta in ne na gradnjo večstanovanjskega objekta, na katerem se izvaja rekonstrukcija ostrešja in gradnja frčad, dela, navedena v potrdilu o priglasitvi del, pa niso dela, za katera bi bilo treba pridobiti lokacijsko ali gradbeno dovoljenje.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo, ker sprememba namembnosti stanovanjsko-gostinskega objekta v večstanovanjski objekt ni izkazana.

Tožnica navedeni odločitvi nasprotuje in v obširni tožbi navaja, da je večstanovanjski objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja. V gradbenem dovoljenju iz leta 1972 namreč ni navedeno, da gre za enostanovanjski objekt, za objekte za opravljanje poslovne dejavnosti pa so tudi v času izdaje gradbenega dovoljenja obstajali bolj zahtevni pogoji od pogojev za stanovanja. Objekt, ki je bil zgrajen na podlagi omenjenega gradbenega dovoljenja iz leta 1972, po tožničinem mnenju ni potreboval spremembe namembnosti. Družba A., ki je kupila nedokončan objekt, naj bi leta 1986 le dokončala dela po gradbenem dovoljenju. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti, saj naj bi za nazaj spreminjala pravnomočno gradbeno dovoljenje iz leta 1972, objekt, ki je zgrajen na njegovi podlagi pa je potrditvah toženke vpisan v zemljiški knjigi, katastru stavb, etažiran, lastniki pa so stanovanja kupili v dobri veri. Sodišču predlaga, naj vsem etažnim lastnikom in družbi A. d.o.o., ki je pravni naslednik družbe, ki je prodala stanovanja, dodeli status stranke v tem upravnem sporu, tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in ugodi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo, spremembo namembnosti, dozidavo in nadzidavo, je v skladu s tretjim odstavkom 54. člena ZGO-1 treba navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen, razen za objekte, zgrajene pred 31. decembrom 1966. Gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo se namreč lahko nanaša le na gradbene posege, ki se bodo izvajali na objektih, ki so zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljena ali na objektih, za katere se po zakonu šteje, da imajo uporabno dovoljenje (197. člen ZGO-1).

Med strankama ni sporno, da se rekonstrukcija ostrešja in gradnja frčad nanaša na večstanovanjski objekt (CC-SI: 11221 – tri- in večstanovanjske stavbe), sporno pa je, ali je podlaga za gradnjo tega večstanovanjskega objekta gradbeno dovoljenje št. 351-15/72-4/6 z dne 27. 9. 1972, na katerega se tožnica sklicuje.

Po presoji sodišča je pravilno stališče toženke, da tožnica s sklicevanjem na navedeno gradbeno dovoljenje ne more doseči izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo ostrešja in gradnjo frčad na obravnavanem večstanovanjskem objektu. Tožnica namreč ne oporeka, da se gradbeno dovoljenje iz leta 1972 nanaša na gradnjo gostinsko-stanovanjskega objekta, kar tudi po presoji sodišča zadošča za ugotovitev, da to gradbeno dovoljenje ni gradbeno dovoljenje za večstanovanjski objekt. Gostinske namembnosti namreč ni mogoče enačiti s stanovanjsko namembnostjo. Po klasifikaciji vrst objektov (CC-SI), so stanovanjske stavbe opredeljene v svoji skupini glede na namen njihove uporabe, nestanovanjske, kamor sodijo tudi gostinske stavbe, pa v svoji. Namen gostinskih stavb torej ni stanovanjski, saj so namenjene opravljanju gostinske dejavnosti, ta pa je v drugem odstavku 1. člena Zakona o gostinstvu (v nadaljevanju ZGos) opredeljena kot dejavnost, ki obsega pripravo in strežbo pijač ter nastanitev gostov. Po vsebini enako je gostinsko dejavnost opredeljeval tudi 1. člen Zakona o gostinski dejavnosti, ki je veljal pred ZGos.

Sodišče pritrjuje tožničinemu mnenju, da so bili tudi v času izdaje gradbenega dovoljenja iz leta 1972 pogoji za gradnjo gostinskega objekta bolj zahtevni od pogojev za gradnjo stanovanjskega, vendar to ne pomeni, da zaradi spremembe namembnosti iz gostinske v stanovanjsko, gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno.

Kot je pravilno pojasnil že upravni organ druge stopnje, je bilo tudi po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je veljal v času dokončanja del, za dela, s katerim se je spreminjal namen objektov, bilo treba pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki v obravnavanem primeru ni bilo pridobljeno, saj potrdilo o priglasitvi del iz leta 1986 ni tako dovoljenje. Poleg tega je že prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se vsebina potrdila niti ne nanaša na dela, ki bi pomenila ureditev stanovanj. Lokacijsko in gradbeno dovoljenje je bilo treba v primeru adaptacije, s katero se spreminja namen objekta, pridobiti tudi po določbah 19. člena Zakona o urbanističnem planiranju, ki je veljal v času izdaje gradbenega dovoljenja, na katerega se tožnica sklicuje. Zato je neutemeljeno tudi tožničino stališče, da je bilo mogoče na podlagi gradbenega dovoljenja za gostinsko-stanovanjski objekt iz leta 1972 zgraditi tudi večstanovanjski objekt. Po navedenem torej ni pomembno, ali se je gradbeno dovoljenje v stanovanjskem delu nanašalo na eno ali več stanovanj, saj je v obravnavanem primeru pravno odločilno že, da se je nesporno nanašalo na gostinsko-stanovanjski objekt in ne na večstanovanjski objekt. Zato je pravilno tudi stališče toženke, da tožnica z gradbenim dovoljenjem, ki se nanaša na gostinsko-stanovanjski objekt, ne more izkazati izpolnjevanja pogoja iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1 za predvidena gradbena dela na večstanovanjskem objektu.

Na drugačno odločitev ne more vplivati v tožbi zatrjevana okoliščina, da je objekt, ki je predmet predvidene rekonstrukcije z izgradnjo frčad, v etažni lastnini, saj lastninskopravna razmerja ne vplivajo na ugotovitev, ali je za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen prej navedeni pogoj. Zato, in ker odločitev v tem upravnem sporu tudi sicer ne more vplivati ne na pravni položaj etažnih lastnikov ne na pravni položaj prodajalca, od katerega so stanovanja kupili, sodišče tudi ni sledilo tožničinemu mnenju, da bi te osebe morale vstopiti v ta spor.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.