Jedro

Toženec je pravilno opravil končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 in skladno z določbami ZTPPIZ ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji. Pokojninska osnova je bila pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja, kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija. Ker niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek za priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo, podredno razveljavitev odločbe toženca št. ... z dne 22. 10. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 13. 6. 2014 in ugoditev zahtevi za spremembo oziroma razveljavitev dokončne odločbe št. ... z dne 8. 3. 2010 tako, da se ji prizna pokojnina v znesku 550,00 EUR od 1. 6. 1992, podredno od 8. 3. 2010 dalje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je sodba izdana v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavljajo Ustava RS, Evropska konvencija o človekovih pravicah in Evropska socialna listina ter v nasprotju s stališči, zavzetimi v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Flisar, Kariž, Mesesnel, Milenović, Mavrič, Kastelic, Furman in Jež, vsi proti Sloveniji. Izveden postopek namreč ni zadostil standardom pravičnega, nepristranskega in poštenega sojenja. Sojenje tudi ni bilo javno. Kršeni so bili 14,. 15., 19., 21., 22., 23., 24., 29., 33., 35., 125. in 127. člen ustave ter 6., 7., 13. in 17. člen EKČP. Opozarja še na 26. člen ustave. Navaja, da je prejemala pokojnino v znesku 558,00 EUR, po 18 letih pa ji je bila znižana na 440,00 EUR, s čimer se je retroaktivno bistveno spremenilo njeno socialno stanje. Znanci, ki so delali enaka dela, imajo višje pokojnine, kar ni le nelogično in nerazumno, temveč gre tudi za kršitev načela enakosti. Za enaka dela in enako pokojninsko dobo, bi morala biti določena tudi enaka pokojnina. Sodišče bi moralo dokaze pridobiti po uradni dolžnosti, poleg tega pa upoštevati, da je prava neuka stranka. Odmerjena pokojnina ji ob 35 letih delovne dobe ne omogoča normalnega življenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne do kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Smiselno zatrjevana relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka 339 člena ZPP zaradi očitane kršitve preiskovalnega načela iz 62. členu ZDSS-1 ni bila storjena. Že na podlagi izvedenih dokazov je bilo namreč mogoče z gotovostjo zaključiti, da v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka. Neutemeljeni pa so tudi očitki o kršitvi pravice do poštenega sojenja.

6. Neutemeljen in celo protispisen je tako pritožbeni očitek, da sojenje ni bilo javno. Kaj takega namreč iz spisa ne izhaja. Tudi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 7. 12. 2015 ne izhaja, da bi bila javnost v tem sporu izključena. Gre namreč za spor o pravici do oziroma iz pokojninskega zavarovanja, javnost pa je v socialnih sporih po 73. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) izključena le v sporih o pravicah do oziroma iz invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. Smiselno zatrjevana kršitev po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

7. Ni podana niti smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Potek glavne obravnave dne 7. 12. 2015 je razviden iz zapisnika. Na naroku sta bila prisotna tako tožnica kot njena pooblaščenka. Tožnico je v postopku pred sodiščem prve stopnje zastopala odvetnica. Tožnica je bila zaslišana. Očitki v smeri kršitve pravice do izjave niso utemeljeni. Sicer pa je kršitev pravice do poštenega sojenja zatrjevana le povsem pavšalno, zato se do teh očitkov ni mogoče niti določno opredeliti. Prav tako se tožnica v zvezi s kršitvijo pravice do poštenega sojenja le pavšalno sklicuje na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Te sodbe so za pritožbeno rešitev zadeve povsem irelevantne, saj se ne nanašajo ne na isto pravno in ne na isto dejansko vprašanje.

8. Tožnica neutemeljeno uveljavlja tudi kršitve Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Zatrjevane kršitve v tej smeri niso konkretizirane in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča. Z izpodbijano zavrnilno sodbo niti z izpodbijanima zavrnilnima odločbama pa ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Višina tožničine pokojnine namreč ni in ne more biti odvisna od pokojnine, ki jo prejemajo njeni znanci, temveč se odmeri na način, kot je določen v zakonu. Torej glede na plačo, od katere so bili plačani prispevki, in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo.

9. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 22. 10. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 13. 6. 2014, s katero je bila zahteva za razveljavitev oziroma spremembo odločbe z dne 8. 3. 2010 zavrnjena. Bistvo spora je v tem, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo ali razveljavitev dokončne in pravnomočne odločbo z dne 8. 3. 2010, s katero je bila tožnici že odmerjena starostna pokojnina tako, da se ji le-ta odmeri v višjem znesku.

10. Z odločbo z dne 8. 3. 2010 je bila tožnici odmerjena starostna pokojnina v višini 17.900,00 tedanjih SIT oziroma 74,094 EUR. Toženec je s to odločbo opravil končno odmero starostne pokojnine po tem, ko je bila z nalogom za izplačevanje pokojnine z dne 12. 6. 1992 na podlagi 263. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami) odmerjena akontacija starostne pokojnine v znesku 19.000,00 tedanjih SIT do končne odmere pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, vendar ni bilo mogoče določiti njene višine, ker niso bili zbrani vsi podatki za končno odmero. Zato je bila na podlagi razpoložljivih podatkov odmerjena začasno, torej do končne odmere, in se je v tako začasno odmerjeni višini tudi izplačevala. Končno odmerjena pokojnina pa je bila odmerjena v nižjem znesku, kot je bila pred tem odmerjena akontacija. Odločba z dne 8. 3. 2010 je postala dokončna(1) in pravnomočna(2). V pravnomočno urejena pravna razmerja pa je mogoče posegati le na način in pod pogoji, kot jih določa zakon, torej z izrednimi pravnimi sredstvi.

11. Podobno kot že ZPIZ/92 tudi ZPIZ-2 v 183. členu ureja nepravo obnovo kot posebno izredno pravno sredstvo.(3) Po tej določbi ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Gre za t. i. privilegirano obnovo postopka, ki omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z učinkom za naprej. Pogoj za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka je, da je bilo z izdajo odločbe, ki se razveljavlja ali spreminja, kršeno materialno pravo, in sicer ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ali pa zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. V obravnavanem primeru je zato potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bilo z odločbo z dne 8. 3. 2010 kršeno materialno pravo, oziroma ali je do kršitve prišlo zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Le v tem primeru bi bilo mogoče spremeniti ali razveljaviti dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 8. 3. 2010 in tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava za naprej odmeriti pokojnino v drugačni višini.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila odločba z dne 8. 3. 2010 izdana na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava in tudi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica ni zatrjevala, v čem naj bi bilo kršeno materialno pravo niti, v čem naj bi bilo očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je toženec končno odmero starostne pokojnine na podlagi 391. člena ZPIZ-1 in 294. člena ZPIZ/92 pravilno opravil skladno z določbami Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja zavarovancev (ZTPPIZ; Ur. l. SFRJ, št. 23/18 s spremembami) ter Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Statut; Ur. l. SRS, št. 49/83 s spremembami). Pokojninska osnova je bila tako pravilno oblikovana na podlagi najugodnejšega 10-letnega povprečja plač od 1982 do 1991 (24. in 25. člen ZTPPIZ). Pokojnina glede na dopolnjenih 35 let pokojninske dobe pa je bila pravilno odmerjena v višini 85 % pokojninske osnove (25. člen Statuta). Toženec je pri končni odmeri opravil tudi revizijo podatkov o plači, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je podatek o plači za leto 1984 pravilno upoštevan, kot izhaja iz matične evidence, podatka za leto 1976 ni bilo mogoče pridobiti, in da je bil pri odmeri akontacije starostne pokojnine napačno upoštevan podatek o plači za leto 1978. Prav ob upoštevanju pravilnih podatkov o plači za to leto je bila končna odmera starostne pokojnine nižja kot pa je bila na podlagi napačnih podatkov o plači za to leto prej odmerjena akontacija.

13. Ker torej niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo odločbe z dne 8. 3. 2010 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb in spremembo ali razveljavitev odločbe z dne 8. 3. 2010 ter priznanje višje pokojnine utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.(4)

(1) Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (1. odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami).

(2) Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP).

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) inštituta neprave obnove ni urejal. (4) V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.