Jedro

Sodišče ni zavrnilo dokaznega predloga obrambe za pridobitev izvedenskega mnenja grafologa, temveč je dokaznemu predlogu ugodilo in postavilo ustreznega izvedenca. Ta je nato ugotovil, da mnenja ne more izdelati, ker ni na razpolago potrebnega gradiva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je J. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojenčevi zagovornici vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navajata, da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe, ki so tudi sami med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zaključilo, da se je obdolženi zavedal in imel namen, da si s kaznivim dejanjem pridobi protipravno premoženjsko korist, medtem ko je v obtožbi in izreku sodbe zapisano, da je obdolžencu šlo za to, da premoženju družbe S. d.o.o. povzroči veliko premoženjsko škodo. Sodišče naj bi bistveno kršilo določbe kazenskega postopka tudi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca grafološke stroke in postavitev novega izvedenca finančne stroke ter s tem, da se ni opredelilo do celotne izpovedbe priče Z. Š. in izpovedbe priče Z. Vložnici nadalje navajata, da je sodišče napačno ugotovilo, da sta bili sklenjeni družbena in posredniška pogodba, saj pogodba po njunem prepričanju ne more biti sklenjena, če je ne podpišejo vsi sopogodbeniki. Razlogi o teh dejstvih naj bi bili v izpodbijani sodbi zato nejasni in v nasprotju sami s seboj. Vložnici Vrhovnemu sodišču predlagata, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter mu naloži, naj izvede vse predlagane dokaze in izvedene dokaze bolj kritično presodi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva delno utemeljena, ker je izrek sodbe glede načina storitve kaznivega dejanja v nasprotju z razlogi sodbe, prav tako so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Namen povzročiti škodo ni enak namenu pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Pritrjuje tudi navedbam vložnic, da bi se sodišče moralo opredeliti do pričanja Z. Š. in v razlogih sodbe poimensko navesti priče, za katere je presodilo, da so izpodbile obdolženčev zagovor.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornicama. Slednji sta se o njem izjavili v vlogi z dne 25. 8. 2014. B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se sme vlagatelj sklicevati le na tiste kršitve, ki jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče zato ni presojalo utemeljenosti navedb zagovornic, s katerimi zatrjujeta bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (da je izrek v nasprotju z razlogi sodbe in da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju glede vprašanja, ali je imel obdolženi namen škodovati drugi osebi ali pa je imel namen sebi pridobiti protipravno premoženjsko korist; da so nejasni, zmedeni in nedoločni razlogi sodbe o tem, kdaj in kako je bila sklenjena družbena pogodba; da sodišče ni poimensko navedlo prič, ki naj bi izpodbile obdolženčev zagovor; da sodišče ni pojasnilo, kako je ocenilo izpovedbe prič Z. Š. in Z.) in kršitev pravic obrambe v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca finančne stroke, saj teh kršitev obramba ni uveljavljala v pritožbi.

6. Izmed kršitev, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je pogoj materialne izčrpanosti izpolnjen le glede očitka, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke, s čimer naj bi kršilo pravice obrambe. Očitek ni utemeljen. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (21. točka obrazložitve) in navedb zahteve izhaja, da sodišče ni zavrnilo dokaznega predloga obrambe za pridobitev mnenja grafologa o tem, ali je na posredniški pogodbi datum, ki ga je napisal obdolženi ali ne, temveč je dokaznemu predlogu ugodilo in postavilo ustreznega izvedenca. Ta je nato ugotovil, da mnenja ne more izdelati, ker ni na razpolago potrebnega gradiva. Kot pravilno navaja višje sodišče (11. točka obrazložitve), je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj ni bilo mogoče uspešno izvesti dokaza, za izvedbo katerega se je sprva odločilo. Prav tako je pojasnilo, na katere druge dokaze je oprlo svoj zaključek o obstoju posredniške pogodbe. Zato sodišču ni mogoče očitati kršitve pravic obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornici sta v zahtevi sicer navedli še druge načine, na katere bi bilo vendarle predlagani dokaz mogoče izvesti, vendar hkrati nista izkazali, da je bil tako dopolnjen dokazni predlog podan že v postopku na prvi stopnji.

7. Trditve vložnic, da je zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem grafološke stroke ostalo neugotovljeno odločilno dejstvo, ali je obdolženi sklenil sporno pogodbo, in izraženi pomisleki glede verodostojnosti te pogodbe, presegajo okvir dovoljenih razlogov za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ker pomenijo zatrjevanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tega razloga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uspešno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče tudi ni preizkušalo navedb in trditev zagovornic, da obdolženi nikoli ni podpisal družbene pogodbe; da slednja nikoli ni bila sklenjena; da je sodišče obšlo okoliščino, da originala družbene pogodbe nihče ni videl, skrivnostno pa je izginil tudi original posredniške pogodbe; da sta priči Z. in Z. Š. potrdili obdolženčev zagovor ter ostalih navedb glede ocene posameznih izvedenih dokazov.

C.

8. Ker kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva, ni podana, zahteva pa se v večjem delu v nasprotju s petim odstavkom 420. člena ZKP sklicuje na kršitve, ki jih obramba ni uveljavljala v pritožbi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornic obsojenega J. A. zavrnilo (425. člen ZKP).

9. Zagovornici z izrednim pravnim sredstvom nista uspeli, zato je obdolženec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po številkah 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife, upoštevaje zapletenost zadeve in obdolženčevo premoženjsko stanje.