Jedro

Delo s čevljarskim nožem ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne, pritožbama toženih strank pa se ugodi ter se sodba prve stopnje spremeni tako, da se tožnikova zahtevka (da mu mora druga tožena stranka plačati 201.020 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1999 dalje, obe toženi stranki pa solidarno 200.301 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.330 SIT od 29.10.1997, od zneska 998.980 SIT pa od 17.10.1997) v celoti zavrneta.

Tožnik mora prvi toženi stranki v 15 dneh povrniti 40.950 SIT pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: "Toženki sta solidarno odgovorni za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v škodnem dogodku dne 9.9.1997 v deležu 60%" (kar pomeni, da sta tožbena zahtevka po podlagi utemeljena v višini 60%), pritožbeno sodišče pa je pritožbi toženih strank zavrnilo, tožnikovi pritožbi pa delno ugodilo in sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da se glasi: "Toženi stranki sta solidarno odgovorni za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v škodnem dogodku z dne 9.9.1997 v deležu 80%". Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnikovo delo "vir povečane nevarnosti za njegovo poškodbo glede na način dela in uporabe čevljarskega noža", vendar je "zaradi opustitve posebne pozornosti v danih okoliščinah in glede na sodno prakso v primerljivih zadevah" njegov prispevek k nastanku škode le 20%.

Zoper to sodbo je vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava (drugega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). Poudarja, da je v slovenskem odškodninskem pravu krivdna odgovornost pravilo, objektivna odgovornost (za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico) pa izjema. Objektivna odgovornost ni uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim ljudje izpostavljeni na vsakem koraku, pač pa le, ko gre za stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti odvrniti, in ki pogosto povzročajo poškodbe. Odločilna je torej povečana nevarnost v statističnem smislu, ko je verjetnost nastanka škode večja kot običajno. Pri tem je pomembno tudi, da grozeča škoda ne bo majhna. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ne dajejo podlage za objektivno odgovornost. Zgolj to, da je tožnik pri svojem delu uporabljal čevljarski nož (tako, da ga je držal v desni roki, z levo roko pa je usmerjal kopito, na katerem je bilo nameščeno usnje, ki ga je rezal), ne pomeni da je ta dejavnost nevarna. Z zadostno skrbnostjo je namreč zdrs rezila mogoče preprečiti in pri normalnem teku dogodkov ni mogoče pričakovati, da bi bila pogostost poškodb večja, ter da škoda, ki bi pri tem nastala, ne bo majhna. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je v preteklosti prihajalo le do manjših vrezov, za katere je verjetno, da niti niso bili posebej obravnavani. Do lažjih vrezov pa v življenju pogosto prihaja, saj taka možnost obstaja vselej, kadar se človek sreča z ostrim rezilom. Sicer pa sodišče tudi ni ugotovilo drugih okoliščin, ki bi lahko vplivale, da bi bila dejavnost, ki jo je opravljal tožnik, nevarna (kot na primer delo v naglici, podvrženost normam).

Tožnik je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) pri čemer opozarja na zgodovinski razvoj instituta objektivne odgovornosti ter meni, da zahteva zmotno razlaga pojem nevarne dejavnosti. Rezila, med katere spada tudi nož (zlasti čevljarski), so orodja s povečano nevarnostjo, saj se pri njihovi uporabi človek lahko ureže. V konkretnem primeru še toliko bolj, ker je tožnik rezal podplatno usnje (ki je trše in debelejše od običajnega) in pri tem moral uporabljati večjo silo kot pri rezanju mehkega usnja.

Zahteva je utemeljena.

Revizijsko sodišče sprejema smer razlage pravnega standarda "nevarna stvar" in "nevarna dejavnost", ki jo ponuja zahteva. V odškodninskem pravu velja pravilo krivdne odgovornosti, odgovornost ne glede na krivdo pa je izjema, ki zato že v izhodišču narekuje utesnjujoč razlagalni pristop. To potrjuje tudi definicija objektivne odgovornosti, ki vključuje stopnjevan pojem - objektivna odgovornost ni predpisana za običajno nevarne stvari in dejavnosti (ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni in ki ne predstavljajo resne grožnje za življenje, zdravje in premoženje ljudi), pač pa za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 154. člena ZOR). Zahteva ima prav, ko poudarja hkratni pomen dveh lastnosti povečano nevarne stvari ali dejavnosti: (statistično) večjo nevarnost nastanka škode kot običajno ter to, da potencialna, grozeča škoda ne bo majhna(1). Vsaj drugi pogoj v tem primeru gotovo ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, "da je šlo predvsem za manjše vreze, za katere je verjetno, da niti niso bili posebej obravnavani". Če se temu doda še ugotovitev sodišča prve stopnje, " ... da so bili materiali in predmeti dela lahki", ter da pri obrezovanju ni bilo treba uporabiti posebne moči - "zadostuje sila 3 do 4 kp, kar je podobna moč, kot jo potrebujemo pri rezanju kruha" (zaradi česar so tožnikove navedbe v odgovoru na zahtevo, da je bilo treba pri obrezovanju uporabiti večjo silo, ker da je šlo za trdo podplatno usnje, neupoštevne), je jasno, da dejavnosti, pri kateri se je tožnik poškodoval (porezal), ni mogoče uvrstiti med posebno nevarne. Stopnja zahtevnosti, njena narava in način njenega opravljanja, predvsem pa primerjava z drugimi podobnimi dejavnostmi (ki predstavljajo v vsakdanjem življenju nekaj povsem običajnega - kot so npr. rutinska vsakodnevna dela v gospodinjstvu, pri katerih se tudi uporabljajo "ostra rezila", brez katerih ni mogoče odrezati niti kosa kruha, da o "nevarnejših" uporabah "ostrih rezil" niti ne govorimo) pokaže, da ni taka, ki bi v sebi nosila kako večjo in resno potencialno nevarnost - se pravi tako, ki je kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti vselej pod kontrolo in jo obvladovati, oziroma, da še tako skrben nadzor ali natančna pravila, kako jo je treba opravljati, ne bi mogli preprečiti, da se nevarne lastnosti ne bi izmaknile nadzoru, "pobegnile" in pri tem povzročile po svojem obsegu pomembno in znatno škodo.

Ker je pritožbeno sodišče nepravilno razlagalo pravni standard "nevarna dejavnost" (drugi odstavek 154. člena ZOR), je vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbena zahtevka zavrneta (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Tožnik, ki v pravdi ni uspel, mora prvi toženi stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Predstavljajo sodno takso za odgovor na tožbo in sodno takso za pritožbo.

Op. št. (1): Prim. Sklep VS RS II Ips 455/2002 in Jadek-Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 850 ter Plauštajner, Problem nevarne stvari v pravu, Pravna praksa, št. 10, 1995.