Jedro

Nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, ne predstavljajo škode, upoštevne v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za začasne omejitve, ki jih je možno ovrednotiti v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na prvotoženo stranko, spremeni tako, da se - znesek odškodnine, ki ga je po I. točki izreka prvotožena stranka dolžna solidarno z drugotoženo stranko plačati tožeči stranki, zniža za 1.200 EUR, - znesek stroškov, ki jih je po III. točki izreka prvotožena stranka dolžna solidarno z drugotoženo stranko plačati tožeči stranki, zniža za 179,26 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 182,97 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, (1) da sta toženca dolžna tožniku solidarno plačati 4.200 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2012 (I. točka izreka), (2) da se, kar tožnik zahteva več ali drugače, zavrne (II. točka izreka), in (3) da sta toženca dolžna tožniku solidarno povrniti del stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Prvotoženec v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodbe, da tožnik ni prispeval k škodnemu dogodku. Izpovedba priče I. K. je zmotno razumljena. Povedal je, da dogajanja pred stanovanjem ni videl, tako da zaključek sodbe, da je potrdil, da sta toženca napadla tožnika, ne drži. Tožnik je bil tisti, ki je prvi napadel prvotoženca, zaradi česar se je bil ta prisiljen braniti. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je previsoka. Ugotovitve o trajanju bolečin nimajo podlage v izvedenskem mnenju. Izvedenec je navedel, da so se pojavljale le ob ležanju na desnem boku ali če je tožnik pritisnil desno uho ob trdo podlago, temu pa se je možno preprosto izogniti. Hospitalizacija zaradi domnevnega šumenja v ušesih in poslabšanja sluha ni bila v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo. Izvedenec ni navedel, kakšen je bil poseg, opravljen v lokalni anesteziji. Šlo je le za toaleto rane. Ugotovitev, da je bilo moteče dejstvo, da je moral za prevoze na preglede prositi bližnje, ni dokazno podprta. Ni izkazana vzročna zveza med glavoboli in obravnavano poškodbo. V zadevah VS RS VS000472 in VS000432 je bila za večji obseg škode prisojena nižja odškodnina. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na to, da je bil tožnik ob škodnem dogodku nezaposlen, so ugotovljene posledice škodnega dogodka minimalno vplivale na njegovo življenje in delo. Izogibanje soncu in nošenje pokrivala v enem letu po poškodbi je bilo le priporočilo, ne pa tožnikova obveznost. Poleg tega gre za omejitve, ki bistveno ne posegajo v tožnikovo življenje. Za ugotovitev, da je tožnik trpel za glavoboli in nezmožnostjo koncentracije, ni podlage v izvedenskem mnenju. Ni obrazloženo, kakšen obseg prikrajšanj izhaja iz ugotovitve, da se je prvih 14 dni lahko sam le prehranjeval, ostalega pa ni zmogel. Previsoka je tudi odškodnina za strah. Ugotovitev, da sta v stanovanje vdrli dve osebi in ga napadli, nima podlage v dejanskem stanju. Ko je tožnik odprl vrata, je napadel prvotoženca, nato pa je prišlo do prerivanja. Ko sta prišla v stanovanje, je tožnika napadal le še drugotoženec. Da bi ga bilo močno strah, tožnik ni izpovedal. Izvedenec je navedel, da je tožnik trpel zaskrbljenost za izid zdravljenja, kar je najlažja oblika strahu. Nadaljnji strah je bil povezan s slabšanjem sluha, ki ni bil posledica škodnega dogodka.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, na katerem temelji zaključek izpodbijane sodbe o zavrnitvi ugovora o tožnikovem prispevku k nastanku škode, niso utemeljeni. Prvotoženčevim trditvam o poteku dogajanja jemlje pomembnejšo težo že dejstvo, da so njegove trditve v tem postopku nasprotne dejstvom, na katerih temelji obsodilna sodba (toženca sta bila obsojena zaradi storitve kaznivega dejanja neupravičenega vstopa v stanovanje in povzročitve lahke telesne poškodbe), sodišče v pravdnem postopku pa je na odločitev o obstoju kaznivega dejanja vezano (14. člen ZPP). Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ocene izpovedbe priče I. K. Sodba ne izhaja iz tega, da je priča videla začetni del dogajanja. Verodostojnost njegove izpovedbe temelji na dejstvu, da gre za nevpleteno pričo. Ker je toženčevo prikazovanje dogajanja v nasprotju s tem, kar je priča povedala o tistem delu, ki ga je videla, pričina izpovedba pa na drugi strani potrjuje tožnikove navedbe o dogajanju, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokaznih zaključkov izpodbijane sodbe.

6. Delno so utemeljeni pritožbeni očitki o zmotnem upoštevanjem meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je tožnik šest ur, tj. do oskrbe rane, trpel srednje bolečine, 14 dni stalne lahke bolečine in skupno štirinajst dni občasne lahke bolečine. Štiri dni je bil hospitaliziran; izpostavljen je bil rentgenskemu slikanju; prestal je manjši operativni poseg v lokalni anesteziji; bil je na petih kontrolnih pregledih; večkrat je moral zaužiti blage analgetike.

8. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem niso utemeljeni. Tožnik je bil hospitaliziran zaradi ugotavljanja morebitnega poslabšanja zdravja, ki bi bilo lahko posledica udarcev ob desnem ušesu, dobljenih v škodnem dogodku. Dejstvo, da poslabšanje ni bilo ugotovljeno, še ne pomeni, da hospitalizacija ni bila posledica škodnega dogodka. Izvedenec je prepričljivo utemeljil, da je bilo rano na glavi treba oskrbeti ob lokalni anesteziji, ker bi bile sicer bolečine bistveno hujše. Tudi ugotovitve o trajanju občasnih lahkih bolečin imajo oporo v izvedenskem mnenju. Izvedenec je pojasnil, da gre za kumulativno oceno trajanja občasno pojavljajočih se lahkih bolečin zaradi poškodbe na desnem ušesu, ki so lahko vztrajale v daljšem časovnem obdobju. Možnost izogniti se jim še ne pomeni, da jih tožnik ni trpel. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel pretres možganov, da so glavoboli ena od posledic te poškodbe in da je tožnik o njih izpovedoval, je sodišče imelo dovolj podlage, da je to nevšečnost ovrednotilo v okviru telesnih bolečin. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da ugotovitev, da je moral tožnik prositi bližnje za pomoč pri prevozih, ni dokazana, vendar gre za okoliščino, ki v danem primeru ne more imeti relevantne teže pri odmeri odškodnine. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je ugotovljeni obseg škode ustrezno ovrednoten v znesku 1.600 EUR. V zadevah, ki ju za primerjavo ponuja pritožba in v katerih je bila – podobno kot v obravnavanem primeru – prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini ene oziroma dveh povprečnih plač, je bil ugotovljeni obseg škode celo manjši. 9. Prisoja odškodnine za strah temelji na ugotovitvah, da je tožnik ob vdoru dveh oseb v stanovanje in napadu utrpel hud strah in da je trpel štirinajst dni trajajoč strah za izid zdravljenja. Ob upoštevanju intenzivnosti primarnega strahu ter subjektivnega zaznavanja svojega zdravstvenega stanja v dneh po škodnem dogodku, ki je za preveritev zahtevalo namestitev v bolnišnici, se pritožbeno sodišče strinja z ovrednotenjem odškodnine iz tega naslova v znesku 700 EUR.

10. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je upoštevano, da je moral tožnik dva tedna počivati v mirnem, ne preveč osvetljenem prostoru, da se je moral leto dni izogibati neposrednemu gibanju na soncu in nositi zaščitno pokrivalo, da mu je bilo odsvetovano uživanje alkoholnih pijač in kajenje oziroma nahajanje v zakajenih prostorih ter gledanje v močne vire svetlobe. Ugotovljena je bila manjša izguba sluha na enem ušesu, tožnik pa je v posledici pretresa možganov trpel zaradi glavobolov in nezmožnosti koncentracije. Pritožbeni očitek, da je odškodnina za navedeni obseg škode v višini 1.900 EUR previsoka, je utemeljen. Nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, ne predstavljajo škode, upoštevne v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Gre za začasne omejitve, ki jih je možno ovrednotiti v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je prisojena odškodnina v višini 1.900 EUR za izkazani obseg škode previsoka. Tožnik je bil v svoji izpovedbi o navedenem zelo skromen, v povezavi z izvedenskim mnenjem in ob upoštevanju splošnih življenjskih izkušenj pa so dovolj izkazane omejitve zaradi pretresa možganov ter s tem povezana prikrajšanja v daljšem časovnem obdobju in trpljenje zaradi delne izgube sluha na desnem ušesu. Tak obseg škode utemeljuje prisojo odškodnine na spodnji meji še priznanih odškodnin. Po presoji pritožbenega sodišča je ustrezno ovrednoten v znesku 700 EUR.

11. Ker se je z znižanjem odškodnine, ki jo prvotoženec dolguje tožniku, spremenil tožnikov uspeh v pravdi, je treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodbe sodišča prve stopnje tožnikovi potrebni stroški postopka znašajo 1.036,39 EUR, prvotoženčevi pa 891,05 EUR. Upoštevaje pristop izpodbijane sodbe glede izračuna tožnikovega uspeha v pravdi njegov uspeh znaša 73 % (v celoti po temelju in 46 % po višini). Tožnik je tako upravičen do povrnitve 756,56 EUR, prvotoženec pa do povrnitve 240,58 EUR. Po medsebojnem pobotanju je prvotoženec dolžan tožniku plačati 515,98 EUR.

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane bistvene kršitve določb postopka, katerih obstoj je dolžno preizkusiti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se znesek odškodnine, ki ga prvotoženec solidarno z drugotožencem dolguje tožniku, zniža za 1.200 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v III. točki izreka pa tako, da se znesek stroškov, ki jih je prvotoženec solidarno z drugotožencem dolžan plačati tožniku, zniža za 179,26 EUR (2. točka 365. člena ZPP). Sicer je prvotoženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Glede na to, da je prvotoženec s pritožbo zahteval znižanje odškodnine, ki ga ni posebej zneskovno opredelil, je pritožbeno sodišče kot vrednost spora upoštevalo celoten z izpodbijano sodbo prisojeni znesek odškodnine, tj. 4.200 EUR. Njegov pritožbeni uspeh tako znaša približno 30 %. Pritožbeni stroški znašajo skupno 609,90 EUR in sicer gre za nagrado za postopek v višini 283,20 EUR (upoštevana je vrednost izpodbijanega dela sodbe), pavšalni strošek poštnih in telekomunikacijskih storitev (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in sodno takso za pritožbo (240 EUR). Tožnik mu je torej dolžan povrniti 182,97 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov pritožbenega postopka temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.