Jedro

Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistven del upravičenj lastnika. Tožeča stranka namreč ni konkretizirala in ni navajala nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Samo dejstvo, da živi pri svojem partnerju in nima dohodkov, še ne pomeni, da namerava z nepremičnino razpolagati. Okoliščine morajo biti bolj konkretne oziroma ravnanje toženke vsaj zatrjevano.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepove razpolaganje z nepremičnino ID, del stavbe 000 z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi. Začasna odredba bi veljala še 30 dni po pravnomočnosti. Zavrnilo je tudi zahtevek za pravdne stroške tega postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo tožeče stranke in ni postavilo izvedenca gradbene stroke. Sodišče je to zavrnilo brez razlogov, kar predstavlja kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP. Uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, to so določbe ZIZ. Sodišče ugotovi, da je verjetnost terjatve podana. Tožena stranka tožeči stranki nezakonito onemogoča uporabo nadstrešnice in podstrešnega stanovanja. S tem je tožeči stranki nastala škoda, tožena stranka pa je uporabljala nadstrešnico in podstrešno stanovanje, čeprav ni bila lastnica. Zato je utemeljen zahtevek za uporabnino. Tožena stranka je brez dohodkov. Sodišče navaja, da je imela tožeča stranka možnost poskrbeti za vzdrževanje popravilo strehe, in sicer z intervencijo sodišča. Neutemeljeno očita tožeči stranki, da trditev v tej smeri ni podala. Tožeča stranka je za uničeno streho izvedela šele, ko je prevzela prostore v posest, to je 6. 12. 2019. Odločitev sodišča, da tožena stranka ni podala konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bo tožena stranka s premoženjem razpolagala, je napačna. Tožena stranka živi na drugem naslovu pri svojem partnerju in brez dohodka. Izvedela je, da tožena stranka svojo nepremičnino prodaja za 130.00o EUR. Ni pomembno, od koga in kako je to tožeča stranka izvedela. Pomembno je to toženkino edino premoženje. Sodišče napačno zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode oziroma neugodnih posledic. Ko bi sodišče toženki prepovedalo razpolagati z nepremičnino, tožena ne bi utrpela škode. Toženka bi lahko nepremičnino prodala po zaključku postopka. Če pa bo zemljiškoknjižno stanje spremenjeno, bi tožeča stranka izgubila velika denarna sredstva.

3. V skladu z določbo 9. člena ZIZ pritožba ni bila vročena toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba graja sklep in uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo tožeče stranke in postavilo izvedenca gradbene stroke. Ta dva dokaza sta bila predlagana v predlogu za izdajo začasne odredbe kot dokaza za potrditev navedb o predlogu. V predlogu pa tožeča stranka ni pojasnila, od kje je tožnik izvedel, da toženka stanovanje prodaja za 130.000 EUR. Tudi v pritožbi trdi, da to ni pomembno. Tožeča stranka pa v predlogu za izdajo začasne odredbe ne pojasni, zakaj naj bi bil pomemben izvedenec gradbene stroke (list. št. 3). Tudi v pritožbi ne pojasni, zakaj bi ta dokaz moralo sodišče izvesti, da bi prišlo do drugačne odločitve. Ker predlog v tem delu ni bil zadosti substanciran, sodišče ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Tudi v pritožbi tožeča stranka teh dejstev ne konkretizira.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka z verjetnostjo izkazala obstoj denarne terjatve do toženke v višini 12.300 EUR, ker je v tožbi določena uporabnina za podstrešno stanovanje 300 EUR mesečno, kar za zahtevanih 41 mesecev znese skupaj 12.300 EUR. V tem delu sodišče šteje, da je verjetnost terjatve izkazana. Temu se pritožba ne protivi.

7. Ob tako izkazani verjetnosti terjatve pa je pravilen tudi nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da bi izdana začasna odredba pomenila za toženo stranko lahko prikrajšanje. Pravica razpolaganja z nepremičnino je bistven del upravičenj lastnika. Tožeča stranka namreč ni konkretizirala in ni navajala nevarnost aktivnega delovanja oziroma opustitve s strani dolžnika v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve1. Tudi v pritožbi tožnik ne pojasni, kaj naj bi toženka aktivno naredila, kar bi kazalo na možno razpolaganje s tem premoženjem. Samo dejstvo, da živi pri svojem partnerju in nima dohodkov, še ne pomeni, da namerava z nepremičnino razpolagati. Okoliščine morajo biti bolj konkretne oziroma ravnanje toženke vsaj zatrjevano.

8. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZIZ (določba 270. člena ZIZ). Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje glede na stanje spisa pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 VSL sklep I Cpg 84/2017.