Jedro

Kadar bi zaradi toženčevega (dolžnikovega) ravnanja/razpolaganja kasnejša ugotovitev pravice v sodbi izgubila ves pomen, je možno tudi zavarovanje „ugotovitve“ (ugotovitvene odločbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženčev ugovor zoper sklep istega sodišča opr. št. P 2869/2011-I z dne 6.2.2012 (s katerim je na predlog tožeče stranke izdalo začasno odredbo, s katero se tožencu prepoveduje odtujevanje in obremenjevanje nepremičnine parc. št. 2337/0 k.o. x – ID xxxx).

2. Zoper omenjeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in izdano začasno odredbo v celoti razveljavi (predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne), podredno pa da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vseh ugovornih navedb, zaradi česar je storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v razlogih sklepa so navedena dejstva, ki jih ni v listinah tožeče stranke). Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi poudarila, da je sodišče prve stopnje začasno odredbo (podobno pa sedaj navaja v 6. točki izpodbijanega sklepa) izdalo mimo oziroma preko navedb tožeče stranke podanih v predlogu za njeno izdajo. Tožeča stranka v predlogu nikjer ne omenja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe (drugi odstavek 272. člena ZIZ), sodišče prve stopnje (ki v obrazložitvi začasne odredbe navaja, da je tožeča stranka izkazala tudi ta pogoj, kar pa ne drži, saj ga v predlogu ne omenja) pa se sklicuje na tretjo, in sicer da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do toženčeve ugovorne navedbe, da v sklepu o začasni odredbi ni obrazloženo, zakaj ocenjuje, da bo škoda tožene stranke z izdano začasno odredbo manjša, kot pa škoda, ki bi jo sicer utrpela tožeča stranka (to bi v predlogu za izdajo začasne odredbe morala pojasniti že slednja). Sklicevanje na tožnikovo bivanje v tuji nepremičnini samo po sebi ne pomeni, da je podana podlaga za izdajo začasne odredba. Prav tako bi moralo v obrazložitvi začasne odredbe natančno pojasniti, zakaj ocenjuje, da je škoda, ki bi nastala prebivalcu, če bi lastnik (tožena stranka) nepremičnino npr. odtujil, večja od škode, ki zaradi izdane začasne odredbe nastaja lastniku nepremičnine. Ker argumentov v tej smeri sodišče prve stopnje ne navaja, je izpodbijani sklep nezakonit. Tožena stranka ponovno poudarja, da tožeča stranka v nasprotni tožbi (opr. št. I P 2869/2011) uveljavlja ugotovitveni stvarnopravni zahtevek, ki ga z začasno odredbo ni moč zavarovati (ugotovitvene tožbe niso izvršljive, predpostavka verjetnega obstoja terjatve, je možna le pri dajatvenem zahtevku, saj je namen začasne odredbe le zavarovanje takšnega zahtevka). Tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavlja tudi dodaten tožbeni zahtevek, ki pa za uspešno izvršitev sodbe ni potreben. V zvezi z nedopustnostjo začasne odredbe pri ugotovitvenih tožbenih zahtevkih se tožena stranka sklicuje na veljavno novejšo sodno prakso, ki naj bi to potrdila (sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 241/1997 z dne 11.3.1997, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 671/2010 z dne 9.6.2010), medtem ko naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na zastarele pravne vire (2001). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je navedlo, da je pri sklepanju menjalne pogodbe prišlo do pomotnega zapisa parcelne številke in da sta stranki menjali travnika, kar pa nikakor ne drži. Ker je tožena stranka o tem pisala tako v odgovoru na nasprotno tožbo kot ugovoru zoper začasno odredbo, o tem pa predlagala tudi izvedbo dokazov, bi moralo sodišče prve stopnje o teh dejstvih podvomiti. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, saj se sklicuje na priposestvovanje, za katerega niso podane vse predpostavke (tožeča stranka pa ni uspela izkazati nobene terjatve do tožene stranke). Tožeča stranka nima pravnega naslova za priposestvovanje parcele št. 2337/0 k.o. x. Z menjalno pogodbo z dne 31.8.1983, ki sta jo sklenila tožeča stranka in pravni prednik tožene stranke, je tožeča stranka predhodno omenjeno nepremičnino pravilno prenesla. Zato ta pogodba ne predstavlja pravnega naslova za tožnikovo priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini. Zaradi pomanjkanja pravnega naslova pa je imela tožeča stranka razlog za dvom o svojem lastništvu na nepremičnini, zaradi česar tudi ni bila dobroverna (to ni bila tudi iz drugih razlogov - in sicer zaradi rednih obračunov davka na premoženjem, ki ga je prejemala, zaradi gradbenega dovoljenja, sklepa o vknjižbi lastninske pravice na ime tožene stranke, ki ga je prejela v letu 1983 in mu ni nasprotovala, dejstva, da je menjalno pogodbo sestavljal odvetnik, ki je bil njen sorodnik - ki jih pritožba omenja na zadnji strani). Opravičljiva zmota kot bistven pogoj dobrovernosti, o tem da je nepremičnina njegova, pri tožniku ni podana (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 608/2005 z dne 31.1.2008), saj je imel od leta 1983 dovolj časa, da se z vpogledom v zemljiško knjigo ali na drug način prepriča, da sam ni lastnik. Poleg tega publicitetno načelo zemljiške knjige avtomatično izključuje dobrovernost potencialnega priposestvovalca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tako iz obrazložitve sklepa o začasni odredbi kot obrazložitve z obravnavano pritožbo izpodbijanega sklepa je moč brez dvoma ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikovih navedb ne samo pravilno presodilo obstoj obeh predpostavk za izdajo začasne odredbe, ampak tudi ustrezno odgovorilo na toženčeve ugovorne navedbe (ki jih ta sedaj ponovno navaja v pritožbi).

6. Ne drži, da tožnik v predlogu ni podal nobenih navedb v zvezi z drugim pogojem potrebnim za izdajo začasne odredbe (katerega možne oblike so opredeljene v drugem odstavku 272. člena ZIZ in tretjem odstavku istega člena v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 270. člena istega zakona), oziroma da je sodišče prve stopnje o tem odločalo (ugotovilo njegov obstoj) mimo/preko teh navedb. Trditve, ki jih je v zvezi s tem podal tožnik (in sicer da izdana začasna odredba, v kolikor toženec ne bo navajal (in tega res ni navajal), da nepremičnine ne namerava odtujevati oziroma obremenjevati, ne bo posegla v njegove/toženčeve interese) so po svoji vsebini točno to. Ali njihov zakonski dejanski stan iščemo v okviru tretjega odstavka 270. člena ZIZ ali pa tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (kot je to storilo sodišče prve stopnje), je manj pomembno. Škoda, ki bi jo lahko zaradi neizdaje predlagane začasne odredbe utrpel tožnik, je več kot očitna. Ker je (le) toženec vknjižen kot lastnik sporne nepremičnine, bi lahko v primeru njegovega razpolaganja (odtujevanja ali obremenjevanja) s sporno nepremičnino dobroverni sopogodbenik na njej pridobil lastninsko ali kakšno drugo stvarno pravico, kar bi tožniku praktično onemogočilo uveljavitev zatrjevane lastninske pravice oziroma mu z obremenitvijo utesnilo upravičenja, ki iz nje izhajajo (glej tudi določbo 3. odst. 244. člena ZZK-1(1) v zvezi z nedovoljenostjo uveljavljanja izbrisne tožbe zoper dobroverno osebo). Ostal bi lahko torej ne samo brez nepremičnine, za katero zatrjuje, da je njegova (2), ampak hkrati tudi brez doma (3), v katerem živi večji del svojega življenja. Toženec pa ne v obravnavani pritožbi (in ne prej) kljub sicer nadrobni obravnavi navedb in zaključkov sodišča prve stopnje (ki pa spregleda smisel tako podanih trditev tožnika kot samega obravnavanega pogoja za izdajo začasne odredbe) z eno besedo ne navede, kakšna konkretna škoda (in ali sploh) naj bi mu nastala zaradi izdane začasne odredbe (v tem smislu je vso njegovo pritožbeno navajanje oziroma „očitek“ sodišču prve stopnje glede pomanjkljive obrazložitve povsem hipotetične narave).

7. Napačne so tudi trditve o tem, da zavarovanje (z začasno odredbo) ugotovitvenih zahtevkov nikoli ne pride v poštev. Za velik del ugotovitvenih zahtevkov to sicer velja (4), ne pa za vse (načeloma torej to velja, ne pa vedno). Kadar bi zaradi toženčevega (dolžnikovega) ravnanja/razpolaganja kasnejša ugotovitev pravice v sodbi izgubila ves pomen (5), je možno tudi zavarovanje „ugotovitve“ (ugotovitvene odločbe) (6). V obravnavanem primeru (tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini zaradi priposestvovanja) ne gre spregledati, da z ozirom na določbe ZZK-1 o vknjižbi pravnomočne sodne odločbe, s katero sodišče ugotovi obstoj pravice, katere vknjižba se predlaga (3. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1) ne odloča po uradni dolžnosti (1. odst. 46. člena ZZK-1). V primeru pravnomočne ugotovitve, da tožnik ima lastninsko pravico na sporni nepremičnini, bo morala slediti še realizacija odločbe - vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke v zemljiško knjigo. Ker je vpis v skladu s 150. členom ZZK-1 dovoljen samo proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica, tožnik v primeru neizdaje začasne odredbe in morebitnega toženčevega pravno-poslovnega razpolaganja v korist tretje dobroverne osebe, ki bi se zanesla na stanje zemljiške knjige in pogodbeno dogovorjeno stvarno pravico vknjižila v zemljiško knjigo, odločbe, s katero bi bilo njegovemu zahtevku ugodeno, ne bi mogel realizirati oziroma bi bila lahko njegova lastninska pravica obremenjena.

8. Povsem pravilno pa je sodišče prve stopnje presodilo tudi verjeten obstoj tožnikovih navedb glede verjetnega obstoja zatrjevane lastninske pravice. Edini dokazi, ki jih je v zvezi s svojimi trditvami, da pri menjalni pogodbi z dne 31.8.1983 ni prišlo do pomotnega zapisa parcelne številke in da stranki nista menjali travnika, predložila tožena stranka, so izpisi iz portala.gov.si z dne 31.1.2012 za parc. št. 2346/2 k.o. x, parc. št. 2337/0 k.o. x in parc. št. 2410/4 k.o. x (priloge B3-B5). Te listine pa same po sebi dokazujejo zgolj tožnikove navedbe, da je sporna parcela (št. 2337/0) delno pozidana, medtem ko je parcela št. 2346/2 k.o.x, ki je bila po njegovih navedbah dejansko predmet menjave, kmetijsko zemljišče (delno travnik in delno njiva), natančno tako kot parcela št. 2410/4, ki jo je tožniku po menjalni pogodbi prepustil toženčev oče. 9. V relevantnem obdobju veljavni ZTLR je v 4. odstavku 28. člena urejal priposestvovanje nepremičnine, za katerega je zadoščala 20-letna dobroverna posest (7). Kot pogoj za priposestvovanje torej ni bil potreben noben pravni naslov, na neobstoj katerega se sklicuje tožena stranka. V konkretnem primeru tožnik tudi ne zatrjuje, da naj bi pravico do posesti dobil na podlagi ustreznega pravnega naslova - menjalne pogodbe z dne 31.8.1983, ampak, da je zaradi nje oziroma (pravilneje) navkljub njej ni zgubil (ker naj bi po njegovih besedah prišlo do pomotnega zapisa). Svojo lastninsko pravico utemeljuje z dejstvom, da je bil tudi po sklenitvi omenjene menjalne pogodbe še naprej ves čas dobroveren posestnik sporne nepremičnine (8). Zato je v primeru, kot naj bi bil obravnavani, ugovor, da je bil toženec zaradi neobstoja pravnega naslova slaboveren (oziroma da ni mogel biti v opravičljivi zmoti), neustrezen. Relevantni zakon (ZTLR) določa, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Tožnik zatrjuje, da je bil ves čas prepričan, da je z menjalno pogodbo z dne 31.8.1983 odsvojil drugo in ne predmetno nepremičnino in da je bil glede nje v čas v (dobri) veri, da je njegova (in če to drži, ni imel prav nobenega razloga na zemljiški knjigi ali „na drug način“ preverjati lastniško stanje oziroma svoj pravni položaj) (9). V teh trditvah so opredeljeni zadostni razlogi za »opravičljivo zmoto« oziroma dobro vero (ki se v skladu s tretjim odstavkom 72. člena ZTLR tudi sicer domneva). Povsem napačno pa je v obravnavanem primeru tudi sklicevanje na publicitetno načelo. Z omenjenim načelom, ki je tesno povezano z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, se zasleduje predvsem varstvo tretjih dobrovernih oseb oziroma tretjih, ki v pravnem prometu ravnajo pošteno in se zanesejo na podatke o pravicah, kot so vpisane v zemljiški knjigi (6. člen ZZK-1). V tej zadevi pa toženec seveda ni takšna (tretja) oseba in ga zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Opravka imamo s sporom med osebo, ki zatrjuje, da je po sklenitvi pravnega posla (v letu 1983) lastninsko pravico na nepremičnini priposestvovala (tožnik), in dedičem osebe, ki se je na podlagi (v letu 1983) sklenjenega pravnega posla s tožnikom vknjižila kot lastnik sporne nepremičnine (in mu po tožnikovih trditvah posesti kljub temu nikoli ni osporavala).

10. Ker razlogi, na katere se sklicuje pritožba, niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP (zvezi s 15. členom ZIZ) pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tožbeni stroški tožene stranke so nadaljnji stroški pravdnega postopka, zaradi česar bo o njihovi morebitni povrnitvi odločeno s končno odločbo.

(1) Ur. list RS, Uradni list RS, št. 58/2003, s kasnejšimi spremembami

(2) Ne gre torej za kakršnegakoli „prebivalca“ (izraz, ki ga uporablja pritožba) hiše, ampak „prebivalca“, ki zatrjuje, da je nepremičnina, na kateri stoji hiša, njegova.

(3) V tem smislu je relevantno sklicevanje sodišča prve stopnje na tožnikovo bivanje in uporabo hiše ter gospodarskega poslopja na predmetni nepremičnini.

(4) Taka ugotovitvena zahtevka sta bila npr. podana v zadevah (sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cp 241/1997 z dne 11.3.1997 in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 671/2010 z dne 9.6.2010), na katere se v pritožbi sklicuje toženec.

(5) Namen izdaje začasne odredbe pa je v zavarovanju kasnejše realizacije sodbe, s katero bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

(6) Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 63/2000 z dne 26.1.2000 in sklep Višjega sodišča v Kopru opr. I Cp 120/2006 z dne 14.2.2006; glej tudi Civilno izvršilno pravo, GV, str. 263

(7) Sedaj oziroma že v času vložitve predmetne tožbe veljavni Stvarnopravni zakonik (ki je v veljavo stopil s 1.1.2003) v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ (v drugem odstavku 43. člena SPZ opredeljena priposestvovalna doba znaša 10 let).

(8) Ne toženčev oče (s katerim sta po tožnikovih navedbah uživala tista zemljišča/travnika, za menjavo katerih sta se dejansko dogovorila) ne toženec nikoli od njega nista zahtevala, da sprazni hišo ali opusti posest nepremičnine (oziroma ga v njej ovirala). Teh tožnikovih trditev tožena stranka ni prerekala.

(9) Kot je v sodbi, opr. št. II Ips 622/2008 z dne 19.1.2012, poudarilo Vrhovno sodišče RS, posestnik ni nedobroveren, če je sicer obstajala možnost (npr. okoliščine, ki jih je toženec, kot tiste, zaradi katerih po njegovem mnenju tožnik ni mogel ostati dobroveren, navedel na zadnji strani svoje pritožbe), da izve, da nima pravice do posesti, pa tega vseeno ni izvedel. Določeno skrbnost je treba zahtevati tudi od lastnika, ki mu je znana neskladnost med knjižnim in dejanskim stanjem in ki naj prepreči vzpostavljanje pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.