Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena, če iz nje ni razviden obseg izpodbijanja odločitev sodišča in če ne vsebuje obrazložitve uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izreklo, da se nadaljuje izvršba v tej zadevi glede nastalih izvršilnih stroškov v znesku 6.676,28 din in 677,00 din s prip. zamudnimi obrestmi od 4.10.1991 dalje, ki se opravi z rubežem dolžnikovega dobroimetja. Pritožbo upnice proti temu sklepu zaradi prenizko odmerjenih stroškov je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Javni tožilec Republike Slovenije je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero v celoti izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje. Pri tem uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 5. odstavka 32. člena Zakona o izvršilnem postopku v zvezi z 2. odstavkom 155. in 151. člena Zakona o pravdnem postopku, 2., 4., 6. in 7. odstavkom 7. člena Zakona o sodnih taksah in Tarifo o odvetniških storitvah. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče prve stopnje navedenih določb pri odmeri izvršilnih stroškov ni uporabilo in je zato potrebne stroške, vključno z nagrado odvetniku, odmerilo v prenizkem znesku. Nepravilno pa je upnici priznalo tudi sodno takso le v znesku 2,00 SIT. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi, oba izpodbijana sklepa spremeni in izvršilne stroške ponovno pravilno odmeri.

Stranki se o vročeni zahtevi za varstvo zakonitosti nista izjavili. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti preizkusi sodišče izpodbijano odločbo le v delu, proti kateremu je vložena zahteva in se omeji na preizkus kršitev, ki jih javni tožilec uveljavlja v zahtevi (1. odstavek 408. člena Zakona o pravdnem postopku). V konkretnem primeru je javni tožilec navedel v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbija sklepa sodišč prve in druge stopnje v celoti. Stroški izvršilnega postopka so bili s sklepom sodišča prve stopnje (potrjenim s sklepom sodišča druge stopnje) odmerjeni na 6.676,28 din (SIT) in 677,00 din (SIT) . Glede teh stroškov skupaj z obrestmi je bilo sklenjeno, da se izvršba nadaljuje. Ker javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel koliko naj bi znašali izvršilni stroški pri odmeri, katero šteje za pravilno, ni razvidno, kakšen je obseg izpodbijanja odločitve sodišč prve in druge stopnje. Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne vsebuje obrazložitve uveljavljanega razloga zmotne uporabe materialnega prava. S stališča specifične narave pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti, katere prvenstveni namen je varovanje pravnega reda in usklajevanje sodne prakse, zaščita subjektivnih interesov strank pa je podrejene narave, je obrazložitev zahteve tudi sicer pomanjkljiva. Zaradi vsega navedenega ni mogoče preizkusiti izpodbijanih sklepov v obsegu, ki pride v poštev pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti po 1. odstavku 408. člena ZPP. Zato je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 408. člena v zvezi s 392. členom ZPP).