Jedro

Sodna praksa je doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, je treba šteti, da gre za instrukcijski rok.

ZPP v 110. členu govori o tem, da če rok ni določen z zakonom, ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom, ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov. V obeh primerih gre za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.

Rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz razloga, ker sodišče ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog izvršitelja D. S. za povračilo stroškov po Obračunu IZV 2020/02906 z dne 23. 9. 2020. 2. Zoper sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vlaga izvršitelj pravočasno pritožbo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in odloči o stroških izvršitelja. Navaja, da pri odstopu upnikove zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, niso mogli spoštovati 3-dnevnega roka, ki je določen v 62. členu Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnik), na kar je vplivalo več objektivnih razlogov. Zaradi porasta okužb z virusom COVID-19, ima izvršitelj za nekatera dela organizirano delo od doma, vendar pa zato pri delu prihaja občasno tudi do določenih časovnih zamikov. Pritožnik meni, da se sodišče more strogo postaviti na stališče, da ga ne zanima organiziranost dela izvršitelja. Tudi vodja pisarne dela od doma, njena zadolžitev je tudi sprejem in sortiranje elektronskih sporočil, dodeljevanje prejetih spisov naprej v reševanje, pregledovanje ustreznosti spisov in spremljanje finančnega poslovanja pisarne. Upnikovo vlogo je pritožnik prejel v petek, 2. 10. 2020. Ker je bil konec delovnega tedna, vloga pri vodji pisarne ni prišla na vrsto za obravnavo. Obravnava vloge se je zato zamaknila za dva dni, kar pomeni do izteka zakonsko določenega roka. Pri pritožniku dnevno sprejmejo več kot 300 spisov, kar je vse potrebno skrbno in odgovorno obdelati. Ker je šlo za zahtevnejšo zadevo, je bila odstopljena v delo po e-pošti zunanjemu pogodbenemu sodelavcu, od katerega so odgovor prejeli 8. 10. 2020 in takoj naslednjega dne vlogo upnika z obrazložitvijo odstopili sodišču v nadaljnjo obravnavo.

3. Po mnenju pritožnika je ključno, da je bil na dan vložitve petek, ko njihova pisarna dela do 15.00 in je zato vodja pisarne upnikovo zahtevo prvič videla šele 5. 10. 2020. Upnik meni, da s temi okoliščinami sodišče prve stopnje ni bilo seznanjeno in je ravno zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnik se zaveda, da je zamudil rok 3 dni, a je upnikovo zahtevo sodišču posredoval v 8 dneh, kolikor je tudi običajni minimalni rok v katerem poteka poslovanje med sodiščem in strankami. Pritožnik še meni, da s prekoračitvijo roka niso bile ogrožene pravice, prav tako tudi ne interesi upnika. Rok 3 dni za odstop zahteve upnika je po mnenju pritožnika nerealno kratek in ga v praksi ni mogoče spremljati. Pri pošiljanju upnikove zahteve ne gre le za enostaven administrativni manever, ampak je potrebna manipulacija s spisom, včasih tudi posvetovanje z udeleženci, sestava obrazloženega dopisa za sodišče in sam postopek pošiljanja.

4. Zakon o pravdnem postopku v 110. členu določa, če roki niso določeni z zakonom, da jih določi sodišče glede na okoliščine primera. ZPP torej govori o določenosti roka z zakonom in ne podzakonskim predpisom. Ne ZPP in ne Zakon o izvršbi in zavarovanju ne vsebujeta roka za predložitev upnikove zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišču, sodišču. ZIZ vsebuje samo določbo, do kdaj je potrebno priglasiti stroške postopka (osmi odstavek 38. člena ZIZ). 38.c člen ZIZ določa, da mora izvršitelj zahtevo upnika, da o stroških odloči sodišče, posredovati sodišču takoj. Če bi ZIZ hotel, da je ta rok urejen s Pravilnikom, bi to določil, tako pa določa samo »takoj«. Pritožnik zato meni, da je Pravilnik glede 3-dnevnega roka v neskladju z ZPP in da hierarhično nižji akt upoštevaje določbo 110. člena ZPP ne more določati roka.

5. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo določb ZPP in ZIZ. Pritožnik še meni, da bi bilo potrebno po uradni dolžnosti sprožiti postopek preverjanja skladnosti roka določenega v drugem odstavku 62. člena Pravilnika z zakonom in Ustavo RS. Sodišče prve stopnje je ta prekluzivni rok upoštevalo preveč dosledno, s tem pa postopek dodatno zapletlo. Pritožnik, ki opravlja javno službo, bo namreč moral sprožiti pravdni postopek, v katerem bo moral dokazovati svoje stroške in upravičenost obračuna, kar zanj pomeni finančno obremenitev in daljši časovni rok za uveljavljanje njegovih interesov.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Najprej je pritožbeno sodišče ugotavljalo o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo. Zavrglo je predlog izvršitelja za povračilo stroškov, ki pa ga ta sploh ni vložil. Tudi njegove predložitve zahteve upnika, da o izvršiteljevem obračunu odloči sodišče, ni mogoče šteti za izvršiteljev predlog. Res je, da skladno z določbo prvega odstavka 38.c člena ZIZ upnik, v primeru, da ne soglaša z izvršiteljevim obračunom stroškov, navedeno zahtevo vloži pri izvršitelju, ki pa z zahtevo ne naredi drugega, kot da jo dostavi sodišču, da o njej odloči (drugi odstavek 38.c člena ZIZ in drugi odstavek 62. člena Pravilnika). Drugi odstavek 38.c člena ZIZ določa, da lahko, če ne soglaša z obračunom, upnik v osmih dneh od prejema obračuna o izvršiteljevih stroških pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Ker je sodišče prve stopnje torej odločalo o vlogi, ki ni bila vložena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

8. V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo v skladu z določbo drugega odstavka 38.c člena ZIZ odločiti o upnikovi zahtevi, da o obračunu stroškov izvršitelja odloči sodišče, o kateri še ni odločalo.

9. Ker pa je sodna praksa doslej štela, da je rok določen v drugem odstavku 62. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja prekluziven in da v primeru, da izvršitelj rok zamudi, izgubi pravico do plačila stroškov za opravljena izvršilna dejanja, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje svoj pogled tudi v zvezi s tem. V zvezi s tem sta objavljeni dve sodni odločbi: VSL sklep II Cp 2001/2009 in VSL sklep II Ip 139/2014, pri čemer pa v nobeni niso pojasnjeni razlogi, zakaj naj bi rok bil prekluziven. Po prepričanju pritožbenega sodišča je več razlogov, ki kažejo na to, da je navedeni rok instrukcijski. Izvršitelj ni stranka, ampak je izpolnitveni pomočnik sodišča1. Običajno so roki, ki so določeni za stranke, prekluzivni, za sodišče pa instrukcijski. Ker torej izvršitelj ni stranka, je ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve, da je rok prekluziven, potrebno šteti, da gre za instrukcijski rok.

10. Prav ima pritožnik, ki opozarja, da ZPP v 110. členu govori o tem, če rok ni določen z zakonom, da ga sodišče določi glede na okoliščine primera. Ne ZPP in ne ZIZ ne govorita o tem, da bi se rok v obravnavanem primeru določil s podzakonskim aktom (Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja), ampak ZIZ v 38.c členu določa samo, da predloži izvršitelj sodišču upnikovo zahtevo »takoj«. Gre za pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče. Enak pravni standard »takoj«, vsebuje tudi osmi odstavek 38. člena ZIZ, ki določa rok do kdaj se mora zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov2. Ko gre za osmi odstavek 38. člena ZIZ, se je sodna praksa poenotila, da se pravni standard »takoj«, razlaga »najkasneje v 30 dneh«3. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 219/2013 še pojasnilo, da je pri presoji pravočasnosti upnikove priglasitve izvršilnih stroškov glede razlage subjektivnega roka (pravnega standarda »takoj«) iz osmega odstavka 38. člena ZIZ treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Po prepričanju pritožbenega sodišča gre v obeh primerih, iz osmega odstavka 38. člena ZIZ in drugega odstavka 38.c člena ZIZ, za podobno situacijo, ki bi jo bilo zato potrebno tudi podobno razlagati. To pa pomeni dodaten argument, da ni mogoče šteti, da bi bil tridnevni rok, ki je določen s podzakonskim Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja, prekluziven rok.

11. Končno rok za izvršitelja ne more biti prekluziven tudi iz uvodoma pojasnjenega razloga: sodišče namreč ne odloča o kakršni koli izvršiteljevi vlogi, ampak o vlogi upnika. Zakon določa kakšne so posledice, če upnik zamudi rok za vložitev zahteve, da o stroških izvršitelja odloči sodišče, ne določa pa nikakršnih posledic, če izvršitelj prepozno predloži to zahtevo v reševanje sodišču. Če bi zakonodajalec želel posledico, da v primeru, če predloži izvršitelj upnikovo zahtevo po izteku 3 dni, izvršitelj izgubi pravico do plačila stroškov, ki so mu nastali, bi to moral tudi jasno določiti.

1 VSC Sodba Cpg 40/2019. 2 Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo. 3 Tako npr. VSL sklep II Ip 2339/2016: »Pravni standard takojšnje priglasitve večinska sodna praksa razlaga kot 30 dni po tem, ko stroški nastanejo in je znana njihova višina«; VSL sklep I Ip 1014/2014: »Ob primerni skrbnosti bi upnik stroške izvršitelja lahko priglasil v roku enega meseca od seznanitve z njihovo višino, kar bi bilo še pravočasno, ker bi ustrezalo pravnemu standardu „takoj“.«