Jedro

Razlogov za nestrinjanje z odmero materialnih stroškov tožnik ne navaja, sodišče pa meni, da je organ pravilno uporabil tretji odstavek 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, glede na dejstvo, da razen priprave mnenja v več izvodih drugih stroškov ni opredelil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti strankam z interesom A.A., B.B., C.C. in D.D. stroške postopka v višini 112,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo A.A., B.B., C.C. in D.D. (stranke z interesom v tem postopku) v 1. točki izreka pritožbi ugodil in sklep Upravne enote Ljubljana, št. 301-6/1993-361 z dne 20. 3. 2014 v celoti odpravil; v 2. točki izvedencu E.E. za izdelavo izvedeniškega mnenja in cenitvenega poročila določil nagrado v znesku 772,80 EUR; ter v 3. točki izreka določil, da so nagrado iz 2. točke dolžni plačati pritožniki v roku 8 dni od pravnomočnosti odločbe; ter v točki 4., da stroškov v pritožbenem postopku ni bilo. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se izvedencu določi nagrada v znesku 2.998,10 EUR. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je dodatno preveril predloženi stroškovnik in ugotovil, da je prvostopni organ v celoti sledil izvedencu, ki mu je na ustni obravnavi dne 17. 9. 2013 naložil, da na podlagi dokazne dokumentacije dodatno preveri obseg podržavljenega premoženja ter glede na vse pripombe ter dodatne dokaze vlagateljev oceni in poda dodatno mnenje glede možnosti vračanja nepremičnin v naravi. Predložen stroškovnik je preveril glede na Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik) in ugotovil, da v zvezi s postavko „študij spisa“, 48. člen Pravilnika, prihaja izvedenec sam s seboj v nasprotje, saj v obračunu navaja, da je obseg spisa manjši od 1.000 strani, za kar mu pripada nagrada v znesku 230,00 EUR. Za „zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije“, 49. člen Pravilnika, je upošteval obseg dokumentov, kot izhaja iz dopisa prvostopenjskega organa z dne 26. 9. 2013, ter priznal izvedencu za to postavko znesek 92,00 EUR. Izvedenec je priglasil postavko za „sedem opravljenih ogledov“, vendar pa organ, glede na dokumentacijo v spisu in izvedeniško mnenje zaključuje, da izvedenec za izdelavo konkretnega mnenja ni opravil nobenega ogleda, tako da mu za to postavko ni dodelil nagrade. Izvedenec je svoje mnenje opredelil kot zelo zahtevno, s čemer organ soglaša ter mu v skladu z 51. členom in četrtim odstavkom 47. člena Pravilnika v skladu s tem priznava nagrado. V odvisnosti od priznanih stroškov mu je v skladu s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika priznal materialne stroške, 5 % od odmerjene nagrade. Skupaj torej znesek nagrade znaša 772,80 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da je pripravil in izdelal končno izvedeniško mnenje z dne 17. 3. 2014, ki je bilo naročeno in podano kot strokovno ocenjena podlaga za nadaljnje odločanje v denacionalizacijski zadevi. Tožbo vlaga zoper odločitev drugostopnega organa o znižani višini izvedenskih stroškov in nagrade. Odločitev je bila sprejeta brez poznavanja realnih okolnosti in dejansko opravljenega vloženega dela. Zahtevnost in specifika denacionalizacijske zadeve se je stopnjevala in razvlekla zaradi večkratnih prigovorov in dokazovanja stanja z dodatnimi različnimi dokumenti in dodatnimi podatkovnimi izjavami upravičencev, katere je bilo potrebno stalno preverjati in usklajevati s stanjem na terenu kot tudi v zemljiško knjižnih arhivih, saj je bilo pomembno le stvarno izhodiščno in nesporno stanje in dokumentirani podatki, pred in ob času podržavljenja. Ker v Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) merila in kriteriji za oceno nepremičnin niso razdelani za vse primere in specifičnosti pretežno barjanskega terena, je bilo treba pri ocenjevanju vrednosti obstoječa ocenitvena merila določiti, oblikovati in tudi dopolnjevati. Upoštevati je bilo treba obstoječo infrastrukturo in možne prostorske ureditvene pogoje in danosti. V času poteka denacionalizacijskega postopka je bilo s podjetjem F. potrebno sodelovanje zaradi privolitve in omogočanja več terenskih ogledov, pa tudi zaradi preverjanja podatkov in primerjav stanja. Na osnovi vsega navedenega se ne strinja z vsebino izpodbijano odločbe in korekcijami obračuna. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis v zadevi.

Stranke z interesom so podale izjavo, v kateri predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa o računu tožnika z dne 17. 3. 2014, v denacionalizacijski zadevi strank z interesom.

Tožnik je bil na podlagi sklepa prvostopnega organa, sprejet na naroku z dne 17. 9. 2013, postavljen, da izdela dopolnitev izvedeniškega mnenja. Izdelal je končno izvedeniško mnenje, denacionalizacija premoženja G. v …, z dne 17. 3. 2014 in predložil obračun z dne 17. 3. 2014. Prvostopenjski organ je pri odmeri nagrade v celoti sledil izvedencu in mu odmeril nagrado v višini 2.998,10 EUR. Stranke z interesom so v pritožbi ugovarjale vsem prijavljenim postavkam. Izvedenec je z dopisom z dne 12. 4. 2014 na pritožbo odgovoril. Tožnik v tožbi konkretnih ugovorov na obrazložitev posameznih spornih postavk v zvezi z izpodbijano odločbo nima, obrazlaga zahtevnost zadeve in nujnost oprave več ogledov ter izraža nestrinjanje s korekcijo obračuna. Sodišče je zato preverilo pravilnost odločitve organa.

V zvezi s postavko „študij spisa“ pripada izvedencu nagrada v skladu z 48. členom Pravilnika, glede na obseg strani spisa, kot jih je izvedenec sam prijavil v stroškovniku. Izvedenec sam označil, da je študiral spis z do 1.000 stranmi, torej mu pripada nagrada v višini 230,00 EUR.

Glede na 49. člen Pravilnika in prijavljeno višino nagrade bi moral tožnik za postavko „zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije“ zbrati in proučiti izjemno obsežno dodatno dokumentacijo z obsegom nad 300 stranmi. Vendar iz dopisa prvostopnega organa z dne 26. 9. 2013 izhaja, da je prvostopenjski organ izvedencu posredoval dodatno dokumentacijo, ki še ni bila presojana ali upoštevana v dotedanjih postopkih. Zato tudi sodišče meni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o izjemno obsežni dokumentaciji, katere obseg naj bi presegel 300 strani. Z upoštevanjem obsega dokumentov, kot izhaja iz dopisa z dne 26. 9. 2013, je pravilno določena nagrada za to postavko v višini 92,00 EUR (2. točka prvega odstavka – za obsežne (100 do 200 strani)). Da bi moral proučiti več dodatne dokumentacije, kot izhaja iz dopisa prvostopnega organa z dne 26. 9. 2013, tožnik ne navaja ne v tožbi, niti ni navajal v odgovoru na pritožbo.

Izvedenec je obračunal sedem ogledov, vendar tudi v izjasnitvi ni pojasnil kdaj jih je opravil oziroma v tožbi navaja, da v času 18 let trajajočega postopka. Ker je bilo izvedencu naloženo, da izdela dodatno izvedeniško mnenje dne 17. 9. 2013, je bil od tega datuma upravičen do stroškov opravljenih ogledov. Da pa je v tem času opravil kakšen ogled ne navaja niti v tožbi. Posledično ni upravičen tudi do stroškov prevoza in porabe časa v zvezi z ogledi.

V obračunu je tožnik ocenil svoje mnenje kot zelo zahtevno, kar bi pomenilo skladno s 3. točko prvega odstavka 51. člena Pravilnika, da mu pripada za izdelavo 414,00 EUR. Več bi bilo lahko vrednoteno le izjemno zahtevno izvedeniško mnenje, ki bi opravičevalo povečanje posameznih nagrad za 50 % (tretji odstavek 47. člena Pravilnika). Sodišče soglaša z razlogi organa, ki jih je ta utemeljil na četrtem odstavku 47. člena Pravilnika, da obseg in čas ter dejstvo, da je isti izvedenec v obravnavani zadevi izdelal še več izvedeniških mnenj, opravičuje opredelitev zadeve kot zelo zahtevno, kot sam izvedenec v tožbi zatrjuje.

Razlogov za nestrinjanje z odmero materialnih stroškov tožnik ne navaja, sodišče pa meni, da je organ pravilno uporabil tretji odstavek 45. člena Pravilnika, glede na dejstvo, da razen priprave mnenja v več izvodih drugih stroškov ni opredelil. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku strank z interesom je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V predmetnem upravnem sporu je stranka nastopala na strani toženke. Ker tožnik s tožbo zoper drugostopni akt ni uspel, je dolžan strankam z interesom povrniti stroške, odmerjene po odvetniški tarifi, tarifna št. 30. Ker gre za ocenljivo zadevo, je sodišče strankam z interesom v skladu s 1. točko tar. št. 18 priznalo stroške v višini 91,80 EUR povečano za 22 % DDV, skupno v znesku 112,00 EUR.