Jedro

Ni pogojev za uvedbo upravnega postopka (125. člen ZUP, 2. odst.), če vlagatelj zahteve po materialnem zakonu ni upravičen za vlaganje zahteve (ni aktivno legitimiran - 49. člen ZUP). V postopkih denacionalizacije so kot upravičenci za vlaganje zahtev opredeljene osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih in načinih, določenih v 3., 4. in 5. členu ZDen in če so bili v času podržavljenja jugoslovanski državljani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo občine z dne 12.5.1993, s katerim je organ prve stopnje na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku zavrgel tožničino vlogo za denacionalizacijo premoženja podržavljenega z odločbo Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve občine z dne 28.3.1977, ker ni pogojev za uvedbo postopka. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je po podatkih spisov bilo tožnici podržavljeno premoženje na podlagi 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48). Po navedeni določbi so se nacionalizirale vse nepremičnine, ki so bile na dan uveljavitve navedenega zakona last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnopravnih ali javnopravnih oseb. Po 8. točki 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen, Uradni list RS št. 27/91 in 31/93) so upravičenci do denacionalizacije le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi prej navedenega zakona, vendar ne na podlagi 7.a člena omenjenega zakona. Poleg tega so po 1. odstavku 9. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije le tiste osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno s predpisi iz 3. člena ter na način iz 4. in 5. člena zakona, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 oziroma po 15.9.1947 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Iz listin pa je razvidno, da tožnica nikoli ni pridobila jugoslovanskega državljanstva. Organ prve stopnje je zato pravilno odločil, da ni pogojev za uvedbo postopka denacionalizacije ter je tožničin zahtevek utemeljeno zavrgel. Tožnica uveljavlja vse tožbene razloge ter navaja, da so v izpodbijani odločbi sicer pravilno povzeti razlogi iz zahtevka za vrnitev podržavljenih nepremičnin, niso pa dejanski in pravni zaključki obrazloženi, še manj pa utemeljeni. Tožnica poseduje vse kontrakte prednikov, ki so s pravnimi posli kupili zemljišče. Le zaradi spleta okoliščin so nepremičnine podedovali italijanski državljani. Tako je tožnica zaradi podržavljenja njenega premoženja leta 1977 v neenakopravnem položaju z drugimi dediči, ki jim ni bilo podržavljeno premoženje. Za presojo te zadeve je potrebno širše tolmačiti zakonska določila. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Če vidi pristojni organ iz strankine vloge, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep, kot to določa 2. odstavek 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ali so podani pogoji za uvedbo postopka, to določa materialni zakon. Upravičence za denacionalizacijo določa zakon o denacionalizaciji v 3., 4. in 5. členu glede na pravni temelj podržavljenja premoženja in v 9. členu glede na državljanstvo osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno. Le upravičenci, če pa so ti umrli, pa njihovi pravni nasledniki so lahko stranke, na katerih zahtevo je mogoče uvesti postopek za denacionalizacijo. Organ prve stopnje in tožena stranka sta v obrazložitvi izpodbijanih upravnih aktov pravilno pojasnila, da so upravičenci do denacionalizacije po ZDen osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno med drugim tudi po prej navedenem zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, razen po 7.a členu navedenega zakona, kar pomeni, da tožnica po ZDen ni upravičena za vložitev zahteve za denacionalizacijo, ker se navedeni zakon ne nanaša na vračanje premoženja podržavljenega po določbi 7.a člena omenjenega nacionalizacijskega zakona. Tožena stranka je tudi pravilno pojasnila, da so kot upravičenci legitimirani za vložitev zahteve za denacionalizacijo osebe, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, državljani bivše Jugoslavije. Po podatkih spisov pa ni sporno, da je bilo tožnici premoženje podržavljeno na podlagi 7.a člena navedenega nacionalizacijskega zakona kot tuji državljanki. Tožena stranka je zato pravilno presodila, da je organ prve stopnje pravilno odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP, da ni bilo pogojev za uvedbo postopka o denacionalizaciji. Tožnica zato s svojimi tožbenimi ugovori, kakor jih je prej sodišče povzelo, v bistvu pa se nanašajo na odločbo o nacionalizaciji (z dne 28.3.1977) njenega premoženja, ni mogla uspeti.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.