Jedro

Tožnica bi lahko v konkretnem primeru zahtevala le vračilo delnic, ne pa tudi njihovo protivrednost. Delnice s prvotno oznako B so kasneje pridobile oznako G, ker so postale predmet pravnega prometa. V primeru, da se bo v novem postopku ugotovilo, da so delnice z oznako B tvorile isti razred, kot delnice z oznako G, ne bo mogoče zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter glede odločitve o stroških pravdnega postopka (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu - kolikor se odločitev nanaša na zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo protivrednosti 163 delnic podjetja S. d.d., oznake G po enotnem tečaju L.b., d.d., na dan plačila in povrnitev pravdnih stroškov, v zvezi s tem zahetvkom ter nadalje zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, po katerem mora toženec odpreti račun nematerializiranih vrednostnih papirjev in si na njem preskrbeti 163 delnic podjetja S. d.d., oznake G, izdanih v nematerializirani obliki ter te delnice izročiti tako, da KDD izda nalog za preknjižbo teh delnic s svojega računa pri KDD na račun vrednostnih papirjev, ki ga ima pri KDD tožnica, v 15 dneh, sicer bo tak nalog nadomestila pravnomočna sodna odločba, ter zavrnilo tudi v zvezi s tem zahtevkom uveljavljani stroškovni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 344.470,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2004. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi v celoti, podredno pa da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni presojalo v luči toženčeve pripoznave in je zato dejansko stanje v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ostalo popolnoma neraziskano.

Izpodbijana sodba je v tem delu napačna že samo iz tega razloga. Toženka se je prilagodila vodenju dokaznega postopka sodišča in poskusila storiti vse, da bi dokazala, da ji toženec delnice dolguje, ker jih je od njega kupila.

Zato je tudi zatrjevala in dokazovala, da ji je toženec prodal delnice. Vendar pa je tožnica prepričana, da je njen zahtevek utemeljen že samo zato, ker je toženec svoj dolg pripoznal in da je zato vseeno, na kakšni pravni podlagi je nastala sporna terjatev. Raziskovanje prvostopnega sodišča o pravni podlagi obveznosti je zato brez pomena. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi opr.štev. I Cp 1641/2000, z dne 28.11.2001 v pravdnem postopku, kjer toženec kot tožnik od tožnice zahteva izročitev delnic podjetja T. oznake D, ki jih je zastavil na podlagi istega potrdila. Prvostopno sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je njegovo stališče drugačno od stališča Višjega sodišča v Ljubljani v navedeni zadevi. O razlogih za popolnoma drugačno presojo pravne podlage spornega pravnega posla se je zato ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Le če bi toženec uspel dokazati, da je terjatev pripoznal v posledici sile, zmote ali zvijače bi bilo sodišče prve stopnje dolžno preizkusiti pravno podlago. Ker pa je pravna podlaga obeh vtoževanih zahtevkov enaka, so zato razlogi sodišča o primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku med seboj nasprotni, zaradi česar se jih ne da preizkusiti. Po Uredbi so se vrednostni papirji prenašali na podlagi s preknjižbo na podlagi naloga, kakšna drugačana obličnost pa ni bila potrebna. Zato je nepravilno stališče prvostopnega sodišča da bi morala biti sklenjena pisna kupoprodajna pogodba. Dejstvo, da tožnica ne razpolaga z nalogi, na katerih bi se podpisal toženec, samo po sebi še ne pomeni, da tožnica teh delnic ni kupila od podpisnikov nalogov za preknjižbo temveč od toženca. Če bi vrednostne papirje kupila od lastnikov, bi ti morali vedeti, da je kupec le ona. Iz njihovih izpovedb sledi, da so prodajali vrednostne papirje nekemu visokemu moškemu črnih las, pri čemer sta se priči T. M. in E. K. spomnila, da je bil to neki J.. Ker je toženec pri zaslišanju povedal, da se je povezal z J. in da je delnice kupil od posrednika in da tega ni delal zastonj, ampak se je za ceno pogajal, ker je bil njegov interes, da bi jih kupil poceni in prodal drago, ni težko ugotoviti, da je toženec sporne delnice pridobil kot kupec in bi jih tožnici prodal kot prodajalec.

Enako bi sodišče lahko ugotovilo, če bi vpogledalo v zapisnik v spisu Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I P 271/2000. Tožnica je predlagala tudi poizvedbe pri DURS Davčnemu uradu N., ki je proti tožencu vodila postopek odmere davka iz prodaje vrednostnih papirjev, da bi organ pojasnil v kakšni vlogi je toženec nastopal v poslih s tožnico. Tudi tega dokaza sodišče ni izvedlo, pri čemer ni mogoče preizkusiti zakaj tega dokaza sodišče ni izvedlo. Sodišče je napačno uporabilo tudi določbe 790. člena, 791 člena in 805. člena ZOR glede presoje, da gre za trgovsko zastopanje oziroma posredništvo. Presoja, da je bil toženec posrednik je v nasprotju s 813. členom ZOR.

Toženec namreč ni tožnice spravljal v stik s prodajalci vrednostnih papirjev. Tudi ni vodil mešetarskega dnevnika in je v naprej kot avans prejel kupnino, ki daleč presega posredniško provizijo. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava bi torej moralo ugotoviti, da je šlo za kupoprodajo delnic. Do plačila tolarske protivrednosti pa je tožnica upravičena bodisi na podlagi 460. člena ZOR ali pa na podlagi 508. člena ZOR. To bi bila tudi če bi delnice od toženca pridobila kot od trgovskega zastopnika. V tem primeru bi ji moral toženec tolarsko protivrednost plačati kot odškodnino za škodo, ki jo je tožnici povzročil s kršitvijo obveznosti iz 1. odstavka 797. člena ZOR.

Nepravilno je nadalje stališče prvostopnega sodišča, da je primarni tožbeni zahtevek nedoločljiv. Delnice S. d.d. oznake G namreč kotirajo na borzi in je zato mogoče kadarkoli ugotoviti njihovo prodajno ceno. Zato je možno izračunati tudi njihovo tolarsko protivrednost na dan plačila. Primarni zahtevek je zato določen in izvršljiv. Drugačna odločitev sodišča pomeni zato napačno uporabo 1. odstavka 180. člena ZPP. Storjena je zato relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo tožečo stranko tudi pozvati, naj pomanjkljivost odpravi na podlagi 108. člena ZPP. Nepravilna odločitev o primarnem zahtevku je zato tudi posledica opustitve te obveznosti in je tudi zato storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. čelna ZPP. Tudi odločitev o podrednem zahtevku je napačna iz enakih razlogov. Ta del je sodišče zavrnilo le iz razloga, ker je menilo, da je tožnica zahtevala drug in drugačen predmet, kot ga je pripoznal toženec. Vendar pa so bile delnice s prvotnimi oznakami B in G poenotene na podlagi določila 405. člena in 406. člena ZTVP-1 potem, ko so delnice interne razdelitve z oznako B postale prenosljive in so pridobile enake lastnosti kot delnice javne prodaje z oznako G. To sledi tudi iz potrdil o lastništvu delnic za S. G., T. M., E. K. in Š. K., ki jih je tožnica predložila sodišču že po zaključku glavne obravnave z vlogo z dne 8.4.2004. V času vložitve tožbe zato delnice S. d.d. oznake B že zdavnaj niso več obstajale in jih tožnica ne bi mogla utemeljeno zahtevati. Navedeno bi sodišče lahko ugotovilo s poizvedbami pri podjetju S. d.d. in L.b.. Teh dokazov pa tožnica ni predlagala, ker dejstvo, da so delnice zamenjale oznako, ni bilo sporno, ter ker je to dejstvo tudi splošno znano in se ga zato ne dokazuje. Če bi sodišče pravilno uporabilo navedeni določbi ZTVP-1 bi moralo podrednemu zahtevku ugoditi. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je napačen tudi izrek o stroških postopka, katerega tožnica izpodbija obenem s pritožbo o glavni stvari.

Toženec je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi v zvezi z odločitvijo o primarnem tožbenem zahtevku ugotovilo, da temelji tožničin zahtevek na listini o pisni pripoznavi tožničine terjatve na izročitev 163 delnic družbe S. d.d. oznake B (glej ugotovitev sodišča na 3. strani sodbe). Zato ni točna pritožbena trditev, da je v tej smeri ostalo dejansko stanje v zvezi s tem tožbenim zahtevkom popolnoma neraziskano. Ob tej dejanski ugotovitvi prvostopnega sodišča pa je tudi materialnopravna pravilna odločitev v tem delu. Tudi iz pritožbenih trditev (enako kot iz tožbenih) izhaja, da tožeča stranka predvsem vztraja pri izpolnitvi toženčeve obveznosti. V okviru primarnega tožbenega zahtevka tako očitno kot izpolnitev, do katere je upravičena, šteje tudi plačilo tolarske protivrednosti delnic. Res je sicer, da je takšen tožbeni zahtevek dovolj določen oziroma vsaj določljiv in zato tudi izvršljiv, saj se da v vsakem trenutku izračunati ceno delnic družbe S., ki kotirajo na borzi. Vendar pa tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom ne zahteva tisto, kar se je toženec na podlagi pisne izjave z dne 26.5.1998 zavezal vrniti ji potem, ko se je ugotovilo, da so bile delnice, ki jih je izročil, prodane tretji osebi (nesporne dejanske ugotovitve povzete v razloge izpodbijane sodbe). Predmet izpolnitve kot izhaja iz omenjene listine, namreč ni tolarska protivrednost teh delnic temveč same delnice (o čemer bo govora še v nadaljevanju te odločbe). Tudi če bi bila v spornem primeru res sklenjena kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama, tožeča stranka ob vztrajanju pri njej, ne bi mogla zahtevati ničesar drugega, kot tisto, kar je tudi potrditvah pritožnice predmet kupoprodajnega razmerja, torej tudi v tem primeru "le" delnice (primerjaj določbo 1. odstavka 307. člena in določbo 454. člena ZOR, po katerih predstavlja izpolnitev le izvršitev tistega, kar je vsebina obveznosti - v primeru kupne pogodbe izročitev stvari, ki se prodaja, in zato niti upnik, v konkretnem primeru kupec, ne more zahtevati kaj drugega). Ker pa se tožnica istočasno v tožbi sklicuje tudi na toženčevo odgovornost oziroma na njegovo zakonsko predvideno jamčevanje za pravne napake, pa ji je potrebno še odgovoriti, da bi v tem primeru lahko zahtevala le vračilo kupnine na podlagi razdrte pogodbe (glej o tem enake materialnopravno pravilne razloge sodišča prve stopnje, temelječe na določbah 510. in 132. člena ZOR). Tako ostane le še presoja odškodninske podlage tožbenega zahtevka, katero pa je tožnica ves čas postopka le pavšalno zatrjevala, ne da bi pri tem sploh substancirala, v čem naj bi ji posebej nastala škoda in zakaj naj bi bil toženec lahko odškodninsko odgovoren. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje celo ugotovilo, da je med strankama nesporno, da "toženec v trenutku predaje dokumentov tožnici ni mogel vedeti, da so predmetne delnice S. B imele pravno napako, da so bile torej prodane 2 krat, in da tožnica ne bo mogla postati njihova lastnica".

Ta v pritožbi neizpodbijana ugotovitev prvostopnega sodišča, (sicer res povzeta le v razlogih, ki se nanašajo na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, pa zato upoštevaje povezanost in sorodnost dejanske in pravne problematike pri obeh tožbenih zahtevkih, nič manj uporabljiva za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve o primarnem tožbenem zahtevku), pa že sama po sebi onemogoča zaključek o morebitni odškodninski odgovornosti toženca v okviru zatrjevane odgovornosti za pravne napake (tožničino sklicevanje na določbo 508. člena ZOR) in toženčeve odgovornosti zaradi prodaje tuje stvari (tožničino sklicevanje na 460. člen ZOR), oziroma izključuje obstoj toženčeve krivdne odgovornosti. Tudi še v pritožbi ponovljeno sklicevanje na toženčevo odškodninsko odgovornost na podlagi določbe

1. odstavka 797. člena ZOR pa celo ostaja brez ustrezne dejanske tožbene podlage, saj tožnica ne zatrjuje obstoja pogodbe o trgovskem zastopanju temveč le kupoprodajne pogodbe.

Ob povedanem se res izkaže za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku pravno nepomembno ali je med pravdnima strankama obstajalo kupoprodajno razmerje (kot še zatrjuje tožnica) ali pa posredniško razmerje (kot sicer ugotavlja sodišče prve stopnje). Pritožbeno sodišče zato le pripominja, da nima pomislekov tudi glede dokazne ocene prvostopnega sodišča o obstoju posredniškega razmerja. Predložene listine (kupoprodajna pogodba, pogodba o odstopu terjatev in nalog za prenos vrednostnih papirjev z računa - listine pod A10 do A13 v spisu) namreč izkazujejo kupoprodajno razmerje med lastniki delnic - delavci S. kot prodajalci in tožnico kot kupko, kot pravilno izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje. Toženec je te listine, na katerih je kot kupka oziroma prevzemnica navedena tožnica, dobil od tožnice in jih izročal v podpis in izpolnitev lastnikom delnic, ki so navedeni kot prodajalci, nato pa izpolnjene vračal tožnici, ki mu je izročila kupnino. Tudi v pritožbi citirane izpovedbe prič in toženca o tem, s kom so imeli stike pri prodaji delnic, ob navedenih jasnih listinah na dokazno presojo ne morejo vplivati. Predlagane poizvedbe pri davčnem organu pa predstavljajo povsem neprimerno dokazno sredstvo za dokazovanje obstoja kupoprodajnega razmerja nad pravdnima strankama. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravno možen zgolj zaključek, da je toženec nastopal kot zastopnik v smislu določbe 85. člena ZOR ali pa, kot posrednik v smislu 813. člena ZOR (da je tožnico spravljal v stik z lastniki delnic), pri čemer takšnega zaključka ne morejo omajati trditve v pritožbi, ki opozarjajo na neizkazanost plačila provizije za opravljeno zastopanje oziroma posredovanje oziroma neizkazanost za sklenitev takšnih razmerij nepomembnega obstoja mešetarskega dnevnika.

Ob povedanem pritožbene trditve izpodbijane odločitve o primarnem tožbenem zahtevku ne morejo izpodbiti. Sodišče prve stopnje v tem delu tudi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima v tem delu namreč pravno odločilne razloge in se da preizkusiti, kot je razvidno tudi iz zgoraj povedanega. Tudi ni izkazana očitana relativna procesna kršitev, saj stališče prvostopnega sodišča, da je zahtevek nedoločen in neizvršljiv ob drugih odločilnih materialnopravnih razlogih, ki so terjali zavrnitev tega tožbenega zahtevka, ni vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost tega dela prvostopne sodbe. Tudi dejansko stanje je ob povedanem ugotovljeno pravilno in v zadostnem obsegu (zgoraj opisane dejanske ugotovitve o vsebini toženčeve obveznosti in o nedokazani odškodninski odgovornosti), nanj pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno (zgoraj navedeni pravni razlogi prvostopnega sodišča in delno dopolnilni oziroma natančnejši pravni razlogi pritožbenega sodišča). Zato je moralo sodišče druge stopnje pritožbo v tem delu zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo le z ugotovitvijo, da so v omenjeni pisni izjavi navedene delnice z oznako B, tožnica pa zahteva delnice z oznako G. Pritožnica utemeljeno opozarja na določbi 405. in 406. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur.list RS štev 56/1999; ZTVP-1), na podlagi katerih so tudi vse tiste delnice interne razdelitve, ki so bile v začetku lastninjenja podjetij neprenosljive postale prenosljive, če so tvorile isti razred z delnicami javne prodaje, ki so bile že od začetka lastninskega preoblikovanja prenosljive. Prve delnice naj bi nosile oznako B nato pa pridobile oznako G - enako kot drugo omenjene delnice, kar bi pomenilo, da gre za še vedno iste delnice, le da so postale predmet pravnega prometa. Ob takšnem stanju pa ne bi bil pravilen zaključek, da ne gre za isti predmet izpolnitve, kot to meni sodišče prve stopnje.

Zato je moralo sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ki je posledično povzročila nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, v tem delu ugoditi pritožbi ter v tem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje ter vrniti zadevo v ponovno sojenje (člen 355 ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi tožbenih trditev (lahko tudi nespornih) ter po potrebi tudi predloženih listinskih dokazih (predvsem potrdil o lastništvu delnic, na katere se sklicuje pritožnica) ugotoviti ali so delnice s prvotno oznako B tvorile isti razred kot delnice z oznako G in so zato v določenem časovnem obdobju nujno pridobile enako lastnost (prenosljivost) kot delnice, ki so že od začetka imele oznako G. V primeru takšne ugotovitve ne bo mogoče več zaključiti, da tožnica zahteva drug predmet izpolnitve temveč zgolj in še vedno enako število delnic istega izdajatelja, ki bi v vsakem primeru (torej tudi če bi toženec svojo obveznost takoj prostovoljno izpolnil z izročitvijo delnic s staro oznako B) pridobile navedeno novo oznako (kontinuiteta vrednostnih papirjev).

Pritožbeno sodišče je upoštevaje dejstvo, da je delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, posledično moralo ugoditi tudi pritožbi glede odločitve o stroških postopka ter v celoti razveljaviti odločitev o stroških postopka. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o vseh stroških postopka, upoštevajoč končni skupni uspeh vsake od pravdnih strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo pa temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, po katerem v primeru, če sodišče druge stopnje razveljavi prvostopno odločbo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.