Jedro

Če upravni organ na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS zavrne vlogo za pridobitev državljanstva državljanu druge republike, za katerega ugotovi, da je storilec več kaznivih dejanj in zato nevaren za javni red, je odločitev v mejah in v skladu s pooblastilom, ki mu ga daje navedena zakonska določba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da ne ugodi tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona, da pa so podani razlogi iz 3. odstavka 40. člena tega zakona za izdajo negativne odločbe. Tožnik je bil namreč od prihoda v Slovenijo obravnavan za 28 kaznivih dejanj in dva prekrška. Zadnja zaporna kazen mu je iztekla maja 1990. Zaradi njegovih dosedanjih kršitev bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v postopku nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da podatki iz evidence organov za notranje zadeve, ki so bili uporabljeni v postopku, ne morejo služiti kot dokaz, da obstaja nevarnost za javni red. Navaja še, da po določbi 3. odstavka 40. člena razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije niso obvezen element za zavrnitev prošnje za sprejem v državljanstvo. Za zaključek, da obstaja nevarnost, da ne bi spoštoval predpisov, ni nobenih utemeljenih razlogov, saj od leta 1983 dalje ni bil več obravnavan pred državnimi organi. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da v Sloveniji živi že 23 let, da ima od 15.1.1990 prijavljeno obrt in torej zagotovljena sredstva za preživljanje in mora preživljati dva nepreskrbljena otroka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - ZDS). Po tej določbi se lahko osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, zavrne vloga za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Res je, kar navaja tožnik, da navedena zakonska določba daje upravnemu organu pri odločanju diskrecijsko pravico, ki jo je tožena stranka v tej upravni zadevi tudi uporabila potem, ko je ugotovila, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedene določbe.

Iz podatkov upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnik storilec več kaznivih dejanj, za katera je bil s pravnomočno sodbo obsojen na kazen 7 let zapora, zato sodišče nima podlage za dvom o tem, da je tožena stranka odločila v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ji ga daje navedena določba zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Glede navedbe tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je bil tožnik tudi sicer večkrat obravnavan za kazniva dejanja in prekrške sodišče pripominja, da je nepotrebna. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče tožniku pojasnjuje, da se moti, ko meni, da bi morala tožena stranka ugotavljati in upoštevati dejstva, da že 23 let živi v Sloveniji, da ima kot obrtnik zagotovljena sredstva za preživljanje in da mora skrbeti za dva nepreskrbljena otroka. Sprejem v državljanstvo Republike Slovenije se namreč lahko zavrne tudi osebi, ki sicer izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva, če so podani razlogi iz 8. točke 10. člena navedenega zakona.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).