Jedro

Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve (1. odst. 7. člena ZPP). Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve. Tožeča stranka bi tako morala, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določno pojasniti vsebino poslovnega razmerja med strankama, torej kakšne posle sta stranki sklenili, kakšne obveznosti sta prevzeli ter komu, kdaj in kako je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila. Namesto tega je predlagala, da o vsebini poslovnega razmerja izpovesta priči M. H. na strani tožene stranke in P.I. na strani tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi. Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov in zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. odstavek izreka). Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 122.540,00 SIT (2. odstavek izreka). Proti sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub v zadostni meri izkazanem in zatrjevanem temelju in podlagi tožbenega zahtevka namreč ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke in je zato tožbeni zahtevek kot neizkazan zavrnilo. Sodišče neutemeljeno ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi največ vedele povedati o razmerju med strankama in o tem, da je tožena stranka nepravilno uporabljala svojo firmo. V pritožbi je priglasila stroške. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje. Navaja še, da bi morala tožeča stranka v postopku postaviti trditve tako, da bi jasno opisala, na kakšen način je prišlo do poslovnega razmerja in vsebino le-tega. Vendar pa tega kljub večkratnim pozivom sodišča ni storila. Priče ne morejo povedati, kaj je bila vsebina poslovnega razmerja med strankama, temveč bi morala v zvezi s tem tožeča stranka postaviti trditve, ki pa bi jih priče potrdile ali zavrnile. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo skladno s 350. členom ZPP v mejah pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od očitanih kršitev. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo glede na dejstva, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali v postopku na prvi stopnji. Prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem prvostopne sodbe, da tožeča stranka poslovnega razmerja s toženo stranko, na podlagi katerega je upravičena do plačila zneska 1.267.877,00 s pripadki, ni dokazala. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Dokazni predlog pa mora biti oprt na konkretne trditve (1. odst. 7. člena ZPP). Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve. Tožeča stranka bi tako morala, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, določno pojasniti vsebino poslovnega razmerja med strankama, torej kakšne posle sta stranki sklenili, kakšne obveznosti sta prevzeli ter komu, kdaj in kako je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila. Namesto tega je predlagala, da o vsebini poslovnega razmerja izpovesta priči M.H. na strani tožene stranke in P.I. na strani tožeče stranke. Ker tožeča stranka ni določno navedla, katera dejstva naj bi se dokazala z zaslišanjem prič, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje predlaganih prič ni zaslišalo, saj manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti z izpovedjo prič. Tudi iz vtoževanih računov (priloge od A2 do A8) ni mogoče zaključiti, kaj je bil pravzaprav predmet poslovnega razmerja med strankama. Sicer pa, četudi bi ta bil razviden, iz samih računov sodišče prve stopnje ni moglo povzemati dejstev o vsebini poslovnega razmerja med strankama, ki bi jih morala uveljavljati tožeča stranka. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odst. 350. člena ZPP) pa sodišče druge stopnje ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvzi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo pa tožena stranka tudi ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve, je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.