Jedro

Pogodbeni stranki bi se v pogodbi o zaposlitvi načeloma lahko dogovorili, da se v primeru poslabšanja poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, prokuristu s strani delodajalca lahko enostransko zniža plača (73. člen ZDR-1). Takšna možnost v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena, zato tožena stranka za enostransko znižanje plače tožnici (prokuristki) ni imela pravne podlage.

Sodbe sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na višino prisojenega zneska prikrajšanja pri plači, ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko premalo izplačanih plač za mesece junij, julij in avgust 2013 v zneskih, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, od teh zneskov plačati prispevke in davke, ter neto zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti do plačila. Nadalje ji je naložilo, da tožnici za september 2013 ob upoštevanju pripadajoče bruto plače v višini 5.795,40 EUR izplača pripadajoč neto znesek, s tem da se upošteva že izplačana plača v neto znesku 556,83 EUR in odtegnjen znesek po administrativni prepovedi v višini 303,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013; ter tožnici za oktober 2013 ob upoštevanju pripadajoče bruto plače v višini 4.967,49 EUR izplača pripadajoči neto znesek, s tem da se pri tem upošteva že izplačana plača v neto znesku 556,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2013 (I. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka v znesku 1.381,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške pa nosi sama (II. in III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da sprememba pogodbe o zaposlitvi ni bila veljavna. Tožnica je bila kot prokuristka del vodstva tožene stranke in je pogodba z dne 27. 5. 2013 po svoji naravi pogodba z vodstvenim delavcem. Za morebitno znižanje plače se tako upošteva določilo 73. čl. ZDR-1, zato se je lahko plača tožnice spreminjala drugače kot pri delavcih. Tožnica je bila pred 27. 5. 2013 direktorica tožene stranke in je najprej v vlogi direktorice, nato pa še v vlogi prokuristke, bistveno vplivala na poslovne rezultate tožene stranke. Ker so bili poslovni rezultati v prvem kvartalu leta 2013 izrazito negativni, je bil pripravljen ustrezen načrt revitalizacije, v skladu s katerim je bilo med drugim prioritetno zmanjšanje stroškov in tako tudi plač. Ukrep znižanja plače tožnici kot prokuristki je bil tako povsem upravičen. Relevantna pravna podlaga tako ni 49. čl. ZDR-1, temveč 73. čl. ZDR-1. Do navedb tožene stranke o slabem finančnem poslovanju podjetja, sodišče niti ni zavzelo nobenega stališča, zato je v tem delu podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede višine tožbenega zahtevka v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnica v postopku niti ni pojasnila, kako je izračunala posamezne zneske prikrajšanja in tako niti ni podala ustrezne trditvene podlage, npr. koliko naj bi znašala vrednost njene delovne ure, koliko delovnih dni je opravila v posameznem mesecu, ali je bila v bolniškem staležu, itd.. Tožena stranka pa izpostavlja še, da je bilo tožnici odrejeno čakanje na delo doma in da tožnica v obdobju od prejema sklepa o znižanju plače do prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki dela dejansko ni več opravljala. Glede na 2. odst. 138. čl. ZDR-1, je delavec za čas čakanja na delo upravičen zgolj do 80 % nadomestila plače, kar pomeni, da bi moralo sodišče višino vtoževanega zneska presojati tudi v zvezi z navedenim zakonskim določilom. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: - tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 5. 2013 za delovno mesto prokuristke, pri čemer iz te pogodbe izhaja, da je bila tožnica do 27. 5. 2013 direktorica tožene stranke; - iz 6. čl. pogodbe izhaja, da znaša osnovna plača prokuristke na dan sklenitve pogodbe 5.495,63 EUR bruto za 176 ur dela, pri čemer sta stranki v 22. čl. pogodbe izrecno navedli, da so spremembe in dopolnitve te pogodbe veljavne le, če na to pristane tudi nasprotna stranka; - tožena stranka je tožnici dne 15. 7. 2013 v podpis predložila aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se tožnici bruto plača znižala na znesek 783,66 EUR; tožnica tega aneksa ni podpisala; - tožena stranka je tožnici od junija do oktobra 2013 izplačevala manjšo plačo, kot bi ji pripadala po pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodilo, saj je presodilo, da do spremembe pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, zaradi česar je tožena stranka tožnici nezakonito enostransko znižalo plačo. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo 3. odst. 49. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), po katerem se lahko pogodba o zaposlitvi spremeni oz. nova pogodba o zaposlitvi velja le, če na to pristane tudi nasprotna stranka, ter na 22. čl. pogodbe o zaposlitvi, ki določa smiselno enako kot 3. odst. 49. čl. ZDR-1. Tožnica namreč nesporno predlaganega aneksa, v katerem je bila določena nižja plača, ni podpisala. Takšno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje je pravilno. V zvezi z uporabo materialnega prava se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 73. čl. ZDR-1. Drži, da se po tej določbi v pogodbi o zaposlitvi s prokuristom lahko drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, torej tudi tiste, ki se nanašajo na plačilo za delo. Navedeno pomeni, da bi se stranki načeloma v pogodbi o zaposlitvi lahko dogovorili, da se v primeru poslabšanja poslovanja družbe, ki bi ogrozilo njeno gospodarsko stanje, prokuristu s strani delodajalca lahko enostransko zniža plača. Vendar pa takšna možnost v pogodbi o zaposlitvi ni bila dogovorjena, zaradi česar je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka za enostransko znižanje plače tožnici ni imela pravne podlage. V konkretnem primeru namreč ni mogoče uporabiti niti 2. odst. 270. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami), ki takšno možnost predvideva za člane uprave delniške družbe. Tožena stranka ni delniška družba temveč družba z omejeno odgovornostjo, tožnica pa ni poslovodja, temveč prokurist. Tudi sicer se glede poslovodij družbe z omejeno odgovornostjo uporabljajo smiselno zgolj določbe 2. odst. 255. in 263. čl. ZGD-1. ZGD-1 torej ne odkazuje, da bi bi bilo enostransko znižanje prejemkov s strani delodajalca mogoče tudi v primeru poslovodij ali prokuristov družbe z omejeno odgovornostjo.

So pa utemeljeni pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na višino prisojenega zneska prikrajšanja. Sodbe sodišča prve stopnje v tej zvezi dejansko ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je bila med strankama mesečno dogovorjena bruto plača v višini 5.495,63 EUR. Nadalje iz plačilnih list, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev glede višine tožbenega zahtevka, izhaja, da je tožena stranka tožnici za junij 2013 obračunala 783,66 EUR bruto plače in izplačala 556,83 EUR neto; za julij 2013 ji je obračunala 783,66 EUR bruto in ji izplačala 556,83 EUR neto, plačilnih list za avgust in oktober 2013 ni v spisu, medtem ko iz plačilne liste za september 2013 izhaja, da je tožena stranka tožnici obračunala 5.795,40 EUR bruto in izplačala 3.071,20 EUR. Takšni podatki ne dajejo podlage za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Nadalje je sodišče prve stopnje tožnici npr. za mesec julij 2013 prisodilo 5.562,50 EUR bruto, kar pomeni, da bi tožnici ob upoštevanju že obračunane plače v višini 783,66 EUR pripadala bruto plača v višini 6.346,16 EUR, kar pa je znesek, ki je bistveno višji od zneska po pogodbi o zaposlitvi (5.495,63 EUR bruto). Na kakšen način je sodišče prve stopnje izračunalo oz. na podlagi česa je zaključilo, da tožnici za mesec julij pripada plača v višini 6.346,16 EUR bruto in posledično vtoževni znesek prikrajšanja v višini 5.562,50 EUR bruto, iz obrazložitve ne izhaja, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Enako velja za vse nadaljnje vtoževane zneske. Poleg tega pritožbeno sodišče izpostavlja, da pogodbenega določila, da tožnici za 176 ur/mesec pripada bruto plača v višini 5.495,63 EUR ni mogoče tolmačiti tako, da je tožnici določena urna postavka v višini 32,23 EUR bruto (176 x 32,23 = 5.495,63), temveč da tožnici za povprečno mesečno delovno obveznost, pripada plača v višini 5.495,63 EUR. Število delovnih dni in tako mesečnih ur se namreč iz meseca v mesec razlikuje in znaša od 160-184. Navedeno pa ne pomeni, da bi bila tožnica glede na pogodbo o zaposlitvi v mesecu, ki bi imel zgolj 160 ur, upravičena zgolj do zneska 5.156,80 EUR bruto, v mesecu, ki bi imel 184 ur pa do zneska 5.930,32 EUR bruto.

Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče zaradi bistvene kršitve določb postopka ter preuranjene oziroma pomanjkljive dokazne ocene na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se ob odpravi procesne pomanjkljivosti relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje že iz teh razlogov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov, ki niso bili bistvenega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje skladno z materialno procesnim vodstvom (285. čl. ZPP) tožnico pozvati, da navede podatke o parametrih, ki jih je uporabila za izračun prikrajšanja, nadalje bo sodišče moralo ugotoviti, kakšna višina plače je bila tožnici dejansko obračunana in ali so bili od nje tudi plačani davki in prispevki (predvsem za september in oktober 2013), in katere neto zneske plač je tožena stranka tožnici v spornem obdobju dejansko nakazala. Po potrebi bo na podlagi 34. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) -preiskovalno načelo- za natančen izračun zneskov prikrajšanja angažiralo izvedenca računovodske stroke (kar velja predvsem za vtoževano prikrajšanje za meseca september in oktober 2013). Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje o tožničinem zahtevku ponovno odločilo, kar velja tudi za pravdne stroške nastale pravdnima strankama tako v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).