Jedro

Pri kaznivih dejanjih, pri katerih je protipravnost zakonski znak kaznivega dejanja, torej tudi pri kaznivem dejanju tatvine, se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja.

Izrek

Ob reševanju zahteve generalnega državnega tožilca RS za varstvo zakonitosti se pravnomočni sklep TS L., enote v L., z dne 13.1.1993, razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v L. v novo odločanje.

Obrazložitev

S sklepom TS L., enote v L. z dne 13.1.1993, je bil obd. Š.P. zaradi kaznivega dejanja tatvine po II. odstavku 165. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije/1976 (KZ RS/1976) v zvezi s čl. 12/I Kazenskega zakona SFRJ/1976 (KZ SFRJ/1976) po I. odstavku 63. člena KZ SFRJ/1976 izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu.

Zoper ta sklep se niti obdolženec niti njegov zagovornik po uradni dolžnosti nista pritožila, pač pa je generalni državni tožilec RS dne 18.5.1994 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep, v kateri je predlagal, naj VS RS izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se postopek za izrek varnostnega ukrepa Š.P. ustavi, ker za njegov izrek ni pogojev iz I. odstavka 63. člena KZ SRFJ/1976, zaradi česar je bil s pravnomočnim sklepom kršen kazenski zakon v škodo Š.P. na način, kot ga ima v mislih določba 5. točke 365. člena ZKP/1976. Ni mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je bil z izrekom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, kršen kazenski zakon. Po določilu I. odstavka 63. člena KZ SFRJ/1976 je sodišče izreklo ta varnostni ukrep storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, če je ugotovilo, da je nevaren za okolico in da je za odpravo te nevarnosti potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Navedeno zakonsko določilo torej ni zahtevalo, da bi moralo biti tudi kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil, večjega pomena in da bi zato predstavljalo tudi večjo družbeno nevarnost. Strožje pogoje za izrek tega varnostnega ukrepa predpisuje določilo I. odstavka 64. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije, ki je pričel veljati dne 1.1.1995, po katerem se ta varnostni ukrep izreče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.

Odločitev o izreku tega varnostnega ukrepa je torej odvisna med drugim tudi od teže storjenega kaznivega dejanja, tega pogoja pa določilo I. odstavka 63. člena KZ SFRJ/1976 ni zahtevalo.

Pač pa je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijanem sklepu, in sicer tistih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da si je obdolženec rokavice protipravno prilastil, namreč ni prepričljiva. Obdolženec se ni zagovarjal tako, da je rokavice vzel, ker je mislil, da so njegove, kot je navedeno v razlogih izpodbijanega sklepa, pač pa je v zagovoru trdil, da je rokavice vzel zato, ker so bile njegove. Pri kaznivih dejanjih, pri katerih je protipravnost zakonski znak kaznivega dejanja, torej tudi pri kaznivem dejanju tatvine, pa se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja. Tudi če rokavice, ki jih je vzel, niso bile njegove, kar je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo z zaslišanjem priče M.K., ki pa obdolženčevih rokavic, ki so mu prejšnjega dne izginile, ni poznal, ni mogoče izključiti možnosti, da je bil obdolženec o lastništvu rokavic v dejanski zmoti, ki pa izključuje kazensko odgovornost ( I. odstavek 16.člena KZ SFRJ/1976).

Precejšen dvom pa je podan tudi glede odločilnih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec v toliki meri nevaren za okolico, da je za odpravo te nevarnosti potrebno njegovo zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu.

Sodišče prve stopnje je sicer to okoliščino ugotovilo na podlagi mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec-psihiater dr. M.V.. Le-ta pa je v pismenem mnenju, ki ga je dopolnil na glavni obravnavi dne 13.1.1993, navedel, da le misli, da je obdolženec nevaren za druge osebe, da pa bi bilo potrebno v psihiatrični ustanovi, za kar bi bil potreben čas največ dveh mesecev, ugotoviti stopnjo te nevarnosti obdolženca. Stopnja obdolženčeve nevarnosti za okolico torej ni bila zanesljivo ugotovljena, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje pred odločanjem o predlaganem varnostnem ukrepu ravnati v skladu z določilom II. odstavka 258. člena ZKP/1976, torej odrediti opazovanje obdolženca v ustreznem zdravstvenem zavodu. Ni pa odveč še pripomniti, da je sodni izvedenec-psihiater podal mnenje tudi z upoštevanjem podatkov centra za socialno delo, le-teh pa sodišče prve stopnje sploh ni pribavilo, pa jih je kljub temu uporabilo pri ocenjevanju obdolženčeve nevarnosti za okolico.

Zato je VS RS, ker je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih okoliščin, ugotovljenih v sklepu sodišča prve stopnje, ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti odločilo, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 427 ZKP).