Jedro

Ker zgrajeni objekt glede na njegove lastnosti ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, bi morala tožeča stranka za gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje, ki ga pa ni, zato je bil utemeljeno izdan ukrep gradbenega inšpektorja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 6. 2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila 4. točko izreka odločbe gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote ... z dne 19. 5. 2005, jo nadomestila z novo 4. točko s prepovedmi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, v preostalem pa je pritožbo tožeče stranke (revidenta) zavrnila kot neutemeljeno. Z inšpekcijsko odločbo je bilo med drugim odločeno, da mora revident takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo tam navedenega objekta in v roku 60 dni po prejemu izpodbijane odločbe odstraniti ta objekt ter vzpostaviti prejšnje stanje.

2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Pritrjuje razlogom tožene stranke. Ne gre za enostavni objekt, zato bi tožeča stranka za gradnjo morala pridobiti gradbeno dovoljenje.

3. Revident v reviziji, prej pritožbi, uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da najvišja višina začasnih montažnih sezonskih turističnih objektov ne presega maksimalne kote glede na okoliški teren. Zmotna je ugotovitev, da gre pri plažnem objektu 1 za enoten konstrukcijski sklop, saj gre za štiri samostojne začasne montažne turistične objekte, saj so povezovalni elementi le začasnega in dekorativnega značaja, zato bi morali biti ti elementi obravnavani kot pomožni objekti po 9. členu Odloka Občine ... o določitvi pomožnih objektov, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje (Uradne objave, št. 8/99, 17/99, v nadaljevanju Odlok o določitvi pomožnih objektov). Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagane dokaze o tem, da je bila gradnja v skladu z izvedenim prostorskim aktom, zaradi česar bi za izvedena dela zadostovala lokacijska informacija, ki jo revident ima. Obravnavani objetk je montažni objekt, namenjen sezonski turistični ponudbi, iz 4. alineje drugega odstavka 19. člena Odloka o določitvi pomožnih objektov, za katere ni predpisana največja površina. Ne gre pa pri tem objektu za kiosk, niti ne sodi med pomožne objekte za rekreacijo ob urejenih rekreacijskih površinah, za katere je dovoljena največja površina 15 m² (3. alineja drugega odstavka in 4. alineja četrtega odstavka 19. člena Odloka o določitvi pomožnih objektov). Objekt izpolnjuje vse zakonske pogoje, ki jih za opredelitev enostavnega objekta določa ZGO-1. 4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Obravnavani objekt tako niti ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte po 4. členu Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Ur. l. RS, št. 114/2003, v nadaljevanju Pravilnik). Prav tako spornega objekta ni mogoče šteti za pomožni objekt po Odloku o določitvi pomožnih objektov, saj višinski gabarit presega maksimalno koto venca 2,5 m nad okoliškim terenom (peti odstavek 6. člena) ter vsak od 4 montažnih modulov presega površino 15 m² (3. točka drugega odstavka 19. člena). Protislovne so pri tem revizijske navedbe, da je določen kontejner namenjen sanitarijam, zaradi česar bi bilo po revidentovem mnenju treba pridobiti uporabno dovoljenje, kar bi izključilo uporabo 3. točke drugega odstavka 19. člena Odloka o določitvi pomožnih objektov. Uporabno dovoljenje je namreč odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), kar pomeni, da revident posredno priznava, da bi moral za obravnavano gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje.

9. Prvi odstavek 3. člena ZGO-1 določa, da se lahko začne gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta, nadomestna gradnja in odstranitev objekta na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Revident za obravnavani poseg ni pridobil gradbenega dovoljenja, zato gre za nelegalno gradnjo po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pri obravnavanem objektu ne gre za enostavni objekt, zato za gradnjo ne zadostuje lokacijska informacija (tretji odstavek 3. člena ZGO-1). Prvostopenjski upravni organ je tako imel podlago za izdajo svoje odločbe v 152. člen ZGO-1, ki določa, da v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

10. Sodišče prve stopnje je po presoji revizijskega sodišča pravilno zavrnilo predlog revidenta za zaslišanje strank, priče, inšpektorja ter izvedenca urbanistične stroke, saj jih je revident predlagal v zvezi s pravnim vprašanjem, ali zgrajeni objekt sodi med enostavne objekte. Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje o obsegu posega v prostor predlagani dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi mogli vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

11. Kot je bilo že pojasnjeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče revidentovih navedb, s katerimi se izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (o dimenzijah plažnega objekta 1, konstrukcijski samostojnosti posameznih kontejnerjev ter začasnosti postavitve), ni presojalo.

12. Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi tudi ni moglo upoštevati reviziji priložene listine (program odstranitve pomožnih objektov iz aprila 2003), saj gre za nedovoljeno revizijsko novoto, ki si ne nanaša na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (87. člen ZUS-1).

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. V skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.