Jedro

Določba četrtega odstavka 60. člena ZD sicer omogoča ugotovitev o neveljavnosti le nekaterih določil oporoke, vendar v tej smeri sporne oporoke ni mogoče presojati. Neveljavnost nekaterih določil se namreč nanaša na primer, ko so samo nekatera oporočna določila bila napravljena pod grožnjo ali s silo, zaradi zvijače ali zmote, ne pa za obravnavani primer, ko je zaradi duševne motenosti oporočitelja izostala sposobnost za razsojanje v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZD.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške, nastale zaradi odgovora na revizijo, v znesku 424,11 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev, da je oporoka oporočitelja I. G., roj. 19. 1. 1945, umrlega 1. 10. 2002, z datumom 12. 4. 2002, sestavljena v N., pravno neveljavna. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v toženčevo korist (z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti oporoke in odločitvijo o podrejenem tožbenem zahtevku, ki se nanaša na razdedinjenje tožnice), podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Določba 59. člena Zakona o dedovanju je nepravilno uporabljena, saj se razsodnost, zahtevana za oporočno sposobnost, v pravni teoriji in sodni praksi ocenjuje z blažjimi merili od razsodnosti, ki je potrebna za poslovno sposobnost. Izvedenec psihiatrične stroke je povedal, da so se pri zapustniku pojavljale preganjalne in nanašalne misli le v določenih trenutkih, pri čemer je bila njegova blodnjavost usmerjena na njegove domače, torej ženo in hčerko (tožnico). Zapustnik torej ni bil blodnjav v odnosu do toženca kot svojega brata in tudi ni bil blodnjav glede razpolaganja z njemu lastnim premoženjem. Zatrjevana blodnjavost v odnosu do tožnice je pravno relevantna le glede tistega dela oporoke, ki se nanjo izrecno nanaša, torej glede njenega razdedinjenja. Razveza zakonske zveze zapustnika z Z. G. je postala pravnomočna dne 22. 6. 2002, zaradi česar dne 1. 10. 2002, ko je zapustnik umrl, ta ni imela statusa dedinje. Zatrjevana blodnjavost do nje za presojo veljavnosti oporoke nima pravno relevantnega pomena. Po stališču revizije bi bilo treba primarni tožbeni zahtevek zavrniti, glede podrejenega zahtevka na razdedinjenje pa bi bilo mogoče zatrjevano blodnjavost upoštevati.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Moteno duševno stanje (blodnjavost) s preganjalnimi in nanašalnimi mislimi se je pri pokojnem I. G. pojavilo proti koncu leta 2001. Sodni izvedenec psihiater dr. S. Z. je obširno in natančno, po preučitvi podatkov spisa in dokumentacije o zdravstvenem stanju pokojnika v kritičnem času pred sestavo oporoke in ob njeni sestavi dne 12. 4. 2002, v skladu s pravili stroke ocenil, da je oporoka odraz njegovih blodnjavih misli, ne pa njegove prave volje. Po eni strani je pokojni večkrat izrazil pozitivna čustva do žene in hčerke, po drugi strani pa je preganjavica (blodnja, da se mu streže po življenju, da se ga zastruplja) bila usmerjena prav proti njima. Njegovo duševno stanje v času sestave oporoke je bilo zato do te mere moteno, da ni bil sposoben za razsojanje.

7. Ugotovljeno dejansko stanje ni dopustilo morebitnega dvoma v izvedenčevo oceno. Sodišči druge in prve stopnje sta dejansko stanje, v katerega okvir sodi tudi izvedensko mnenje, pravilno ugotovili kot podlago za uporabo določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o dedovanju (ZD). Revizija v tej smeri mimo strokovnih izvedenskih ugotovitev pokojnikovo psihično stanje ob sestavi oporoke cepi na blodnjavost, usmerjeno proti njegovi ženi (kar naj bi bilo pravno nerelevantno, ker zaradi razveze zakonske zveze ni njegova dedinja) in blodnjavost, usmerjeno proti hčeri, tožnici. Pri tem gre še dlje s trditvijo, da blodnjavosti ni bilo v odnosu do lastnega premoženja in do brata – toženca, v oporoki postavljenega dediča. Takšno gledanje nasprotuje celoviti oceni pokojnikovega psihičnega stanja, ki jo je podal izvedenec, predvsem pa je nejasno in ga niti ni mogoče preizkusiti: po eni strani namreč moteno duševno stanje zapustnika ob sestavi oporoke priznava (čeprav ga v odnosu do tožnice veže le do zapisa o njenem razdedinjenju), po drugi strani pa ga zanika prav glede bistva oporočne vsebine, ki je v postavitvi toženca kot dediča vsega premoženja. V reviziji predlagana pravna presoja je torej napačna. Pokojni I. G. je ob sestavi oporoke bil nesposoben za razsojanje v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZD. Ponujenega nenavadnega pravnega gledanja na njegovo poslovno voljo, ki je poleg tega v nasprotju s strokovnimi ugotovitvami izvedenca, ni mogoče sprejeti.

8. Določba četrtega odstavka 60. člena ZD sicer omogoča ugotovitev o neveljavnosti le nekaterih določil oporoke, vendar v tej smeri sporne oporoke ni mogoče presojati. Neveljavnost nekaterih določil se namreč nanaša na primer, ko so samo nekatera oporočna določila bila napravljena pod grožnjo ali s silo, zaradi zvijače ali zmote, ne pa za obravnavani primer, ko je zaradi duševne motenosti oporočitelja izostala sposobnost za razsojanje v skladu z določbo drugega odstavka 59. člena ZD.

9. Ob opisanih dejanskih ugotovitvah je tudi odveč v reviziji ponujeno razmišljanje, utemeljeno s stališčem, da se oporočna sposobnost ocenjuje z blažjimi merili od razsodnosti, ki je podlaga poslovni sposobnosti. Čeprav je takšno stališče v načelu pravilno, pa ga ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ko je moteno duševno stanje zapustniku v celoti odvzelo sposobnost razsojanja.

10. Končno pa sodišči druge in prve stopnje nista storili napake, ker nista posebej odločili o podrejenem tožbenem zahtevku na neveljavnost tožničinega razdedinjenja. Čim je bilo odločeno o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka na ugotovitev neveljavnosti oporoke, o podrejenem tožbenem zahtevku ni bilo treba posebej odločiti.

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka trpi stroške revizijskega postopka sama, ker z revizijo ni uspela, tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.