Jedro

Trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera.

Razlog za upoštevanje strokovnih poročil strankinih strokovnjakov kot dela trditvene podlage in ne kot dokaza je v tem, da se po ZPP kot dokaz upošteva tisto delo, ki ga za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva s potrebnim strokovnim znanjem opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi.

Izvedensko mnenje je prepričljivo, temeljito, notranje skladno in strokovno verodostojno, izvedenec pa je tudi argumentirano odgovoril na toženčeve pripombe, zato izvedencu ni moč očitati kakršnih koli pomanjkljivosti, nejasnosti, mnenje samo s seboj ni v nasprotju, niti se ne poraja utemeljen dvom v njegovo pravilnost, kar pa je nujni pogoj za postavitev drugega izvedenca.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 539.253,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do prenehanja obveznosti. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 20.160,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

_**Pritožbene navedbe**_

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in tudi zaradi kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS) ter pravice do pravičnega sodnega postopka iz 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Zaključek sodišča, da stranki ni mogoče naložiti, da bi zatrdila vse možne načine ponarejene pogodbe in da ji zato ni bilo treba trditi, da je tožencu podpisala kakšno bianco listino, je zmoten in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj gre za napačno uporabo pravil o trditvenem bremenu.

4. Sodišče je mnenje izvedenca B. B. štelo kot del trditvene podlage toženca, saj naj ne bi šlo za izvedensko mnenje za potrebe te pravde, s čimer se toženec ne strinja. Sodna praksa na katero se sklicuje sodišče, se nanaša na primer, ko gre za mnenje pridobljeno pred pravdo, v konkretnem primeru pa je bilo mnenje pridobljeno med pravdo. Mnenje ima zato dokazno vrednost. Treba je še upoštevati, da gre za mnenji dveh izvedencev, ki zagovarjata različne metode dela, zato sodišče, ki nima dovolj strokovnega znanja, ne more zaključiti, da je izvedenec A. A. ugotovitve izvedenca B. B. prepričljivo ovrgel. 5. Glede na to, da sta bila 26. 7. 2017 overjena tako izvirnik pogodbe kot njen prepis, je logično, da druga stran pogodbe ni mogla biti predrugačena. Če je bila pogodba overjena istega dne kot prepis, potem notarski pečat na izvirniku pogodbe ni mogel biti odstranjen, saj je prepis izvirnika identičen. To dejstvo kaže na zmotne ugotovitve izvedenca A. A. in vzbuja dvom v verodostojnost mnenja. Sodišče je spregledalo, da je bil original pogodbe overjen neposredno po podpisu in istega dne je bil sočasno narejen tudi prepis. Gre za nelogičen zaključek sodišča, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so si razlogi sami s seboj v nasprotju. Če bi bil notarski pečat odstranjen, da bi bila zamenjana prva stran, potem bi to pomenilo, da bi morala biti prva stran pogodbe zamenjana po overitvi, kar pomeni, da overjeni prepis ne bi mogel nastati istočasno oziroma bi moral biti odstranjen tudi pečat na prepisu.

6. Segment odstranjenega dela črke C je tako majhen, da ne omogoča gotovega zaključka, da se sled pisala nahaja pod tiskanim tekstom. Tudi odtis črke ni kompakten, kar bi omogočilo, da se sled pisala deloma razlije pod črnilo. Preiskava križanj pisanj je kompleksno vprašanje, pri katerem se uporabljajo izključno nedestruktivne metode in ne metoda, ki jo je uporabil izvedenec A. A. 7. Zmoten je zaključek izvedenca, da je na podlagi dejstva, da naj bi bila prva in druga stran izvirnika napisana na različnih papirjih, mogoče zaključiti, da dokument ni bil ustvarjen istočasno.

8. Izvedenec ni omenil deficita številke 0, ki je dinamično in logično povezan glede na deficit navedbe številke meseca v besedilu. Izvedenec B. B. ni ugotovil sledov mehanskega radiranja površine papirja. Navedene poškodbe so nastale z delovanjem kemično neagresivne tekočine in z mehanskim sušenjem takšne tekočine. Izvedenec A. A. je navedel, da ne gre za sledi noža ali igle, malo verjetno se mu je zdelo, da bi bila to krpa, ni pa povedal, kaj bi to lahko bilo. Zato te sledi ne morejo pomeniti, da je bilo poseženo v sam datum nastanka pogodbe in da je zato pogodba ponarejena. Sodišče se poleg tega sploh ni ukvarjalo, zakaj bi nekdo posegal v datum nastanka pogodbe, saj ta med strankama ni bil sporen.

9. Zaključek izvedenca A. A., da naj bi bil notarski pečat poškodovan, je napačen. Obstoj gub na samolepilnem žigu ne dokazuje manipulacij, saj bi te lahko nastale zaradi vlage oziroma bi se žig lahko odlepil zaradi slabe kakovosti lepila ali vpliva zunanjih dejavnikov. Obrazložitev izvedenca A. A., da bi se vlaga videla tudi na listini ne samo na žigu, ni prepričljiva, saj bi vlaga povzročila zmanjšanje učinkovanja lepila in bi pečat odpadel. 10. Toženec je predlagal, da izvedenec opravi tudi preiskavo izvirnika prepisa, na katerem je enak pečat, in sicer analizo lepila, da bi ugotovil, ali sta na obeh pečatih isti lepili oziroma ali obstajajo sledovi mehanskih poškodb. Sodišče je ta dokaz zavrnilo, ker je štelo, da v kolikor je ponarejen original, njegove pristnosti prepis originala ne more izkazovati. Zavrnitev dokaznega predloga temelji na vnaprejšnji odločitvi sodišča, da je original pogodbe ponarejen. Sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen Ustave RS.

11. Da tožnica ni trdila, da bi M. M. tožencu podpisal kakšno bianco listino, temveč je sprva trdila, da podpis sploh ni M. M., vzbuja dvom v resničnost njenih navedb. Sodišče bi moralo zato še posebej skrbno opraviti dokazno oceno in presoditi dokazni predlog toženca po imenovanju novega izvedenca (VSL I Cp 742/2019).

12. Zaključki izvedenca A. A. so napačni, izvedenec na pripombe toženca ni podal argumentiranih in jasnih odgovorov. Vse navedeno utemeljuje zaključek, da bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je napačno uporabilo določbo 254. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Hkrati je kršilo tudi toženčevo pravico iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, saj toženec ni bil deležen pravičnega sodnega postopka.

13. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je na strani 18 izpodbijane sodbe navedlo, da ker M. M. ni želel, da se nepremičnine prenesejo nanj, ni prišlo do poplačila posojilnih pogodb, kot ga opisuje pogodba z dne 11. 7. 2017. Sodišče ni pojasnilo, na katere nepremičnine misli, ko se pred tem sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 28. 11. 2017. Gre za nejasne razloge o odločilnih dejstvih. Nenavadno je, da sodišče izpovedbi M. M., da to sporočilo nima zveze z obravnavanim predmetom, ni verjelo, po drugi strani pa je verjelo, da sporne pogodbe ni podpisal. 14. Sodišče je zmotno presodilo izpovedbo priče P. K. Priča je izpovedala, da je bila zraven, ko sta toženec in M. M. podpisovala pogodbo o teh nepremičninah. Sodišče dela izpovedbe, da pogodbe sicer ni videl, ve pa, da so podpisali pogodbo o nepremičninah, ni omenilo in se do njega tudi ni opredelilo. Je pa zapisalo, da je šla priča vmes na cigareto in da ni mogla vedeti, kaj se podpisuje, vendar ni ugotavljalo, kdaj je priča šla ven (pred ali po podpisu), zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je sklenilo, da sta toženec in M. M. podpisovala nekaj drugega, na to pa je sklepalo glede na izpovedbo toženca, da sta bila z M. M. v širokem poslovnem razmerju in glede na izpovedbo M. M., da naj bi podpisovali listine o nakupu zaliva, tak zaključek sodišča pa temelji na domnevah, saj dejanskega stanja v zvezi s tem ni ugotavljalo.

15. Sodišče je zmotno presodilo izpovedbo priče N. P., ki je izpovedal, da sta ga obe stranki 26. 7. 2017 poklicali in povedali, da sta dosegli dogovor in da je pogodba sklenjena. Sodišče je ugotovilo, da ne drži, da bi glede dogovora M. M. in toženec kaj podpisovala, ker naj bi ugotovilo, da pogodbe z dne 11. 7. 2017 M. M. ni podpisal. Sodišče je izpovedbo priče presojalo glede na ugotovitve izvedenca A. A., vnaprej si je ustvarilo mnenje in nato dokazno oceno o izpovedbah prič prilagodilo ugotovitvam izvedenca.

16. Napačen je zaključek sodišča, da dogovor ni bil takšen, kot izhaja iz pogodbe z dne 11. 7. 2017. N. P. je izpovedal, da je stranki opozoril, da je potrebno pred vknjižbo pridobiti dovoljenje ministrstva, zato je predlagal drugo opcijo, tj. da bi nepremičnine kupila družba, ustanovljena na Hrvaškem. Nič ni nenavadnega, da je v oktobru 2017 potekala elektronska komunikacija s S. T., ta tudi ne pomeni, da pogodba z dne 11. 7. 2017 ni mogla biti sklenjena. Šele po sklenitvi pogodbe se je pričelo pogovarjati, da bi nepremičnine kupila družba.

17. Sodišče je spregledalo, da je N. P. podpisano pogodbo v izvirniku prejel istega dne, kot je bila podpisana. Skrajno neverjetno je, da bi toženec po sestanku in odhodu do notarja oziroma v času poti iz L. v R. uspel sneti pečat in zamenjati prvo stran. N. P. je potrdil, da je prejel takšno pogodbo, kot se nahaja v spisu.

18. SMS sporočila, na katera se sklicuje sodišče na strani 19 izpodbijane sodbe, nimajo nobene zveze s predmetno zadevo. Ni jasno na podlagi česa je zaključilo, da naj bi se ta SMS sporočila nanašala na to poslovno razmerje.

19. Izvedeni personalni dokazi so nedvomno potrdili, da sta se M. M. in toženec dogovorila za nakup nepremičnin v k. o. X in k. o. Y ter da se bo na tak način zaprl dolg iz posojilnih pogodb. Temu pritrjuje tudi prodajna pogodba, za katero ne drži, da bi bila ponarejena. Sodišče bi lahko že na podlagi izvedenih personalnih dokazov zaključilo, da sta dejansko dosegla dogovor o prodaji navedenih nepremičnin in o poplačilu dolga na tak način.

20. Navedba toženca v zvezi s fiktivnostjo posojilnih pogodb ne more biti prepozna, saj je toženec že v vlogi z dne 5. 6. 2019 podal smiselno enake navedbe, ko je trdil, da posojila ni potreboval. Toženec je na naroku postavil trditev, da je prvo denarno nakazilo predstavljalo aro za nakup nepremičnine na Hrvaškem. Priča N. N. je potrdila, da je znesek 250.000,00 EUR nakazala kot kupnino za nepremičnino na Hrvaškem, kar izhaja tudi iz elektronskega sporočila z dne 6. 2. 2017. Njene izpovedbe pa ni moč razumeti v luči elektronskega sporočila z dne 8. 3. 2017. 21. Zmoten je zaključek sodišča, da v kolikor bi šlo za aro, bi toženec to plačilo izkazoval s prodajno pogodbo, pogodbo o ari, potrdili o nakazilu. Toženec je izpovedal, da je zastopal prodajalca in ni šlo za vilo, ki bi bila v njegovi lasti.

22. Toženec je tudi za ostali dve nakazili navedel, da sta se nanašali na nepremičninske posle na Hrvaškem in da je bilo potrebno z listinami opravičiti nakazila tožencu, saj je šlo za nakazila z računa tožnice kot gospodarske družbe. Znesek 130.000,00 EUR je vrnil, ker je M. M. potreboval denar za plačilo igralcev.

23. Zmoten je zaključek sodišča, da ob fiktivnosti posojilnih pogodb ne bi bilo potrebe po sklenitvi dogovora z dne 11. 7. 2017. Ravno zato, ker je toženec denar prejel iz naslova nepremičninskih poslov in ker to niso bila posojila, sta se pravdni stranki dogovorili za posel, kot izhaja iz sporne pogodbe.

_**Odgovor na pritožbo**_

24. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

_**O utemeljenosti pritožbe**_

25. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

26. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

27. Pritožba sodišču prve stopnje očita napačno uporabo pravil o trditvenem bremenu. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da stranki ni mogoče naložiti, da bi zatrdila vse možne načine ponarejanja pogodbe in ji zato ni treba še posebej trditi, da je tožencu podpisala kakšno bianco listino. Trditveno breme namreč obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera, te znotraj istega dejstvenega substrata predstavljajo zgolj konkretizacijo prvotnih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.1 Upoštevajoč okoliščine primera je tožnica s trditvami o ponarejenosti pogodbe zadostila svojemu trditvenemu bremenu, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

28. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje mnenje izvedenca B. B. z dne 25. 6. 2020 (priloga B46) moralo obravnavati kot izvedensko mnenje z dokazno vrednostjo in ne kot del trditvene podlage toženca. Razlog za upoštevanje strokovnih poročil strankinih strokovnjakov kot dela trditvene podlage in ne kot dokaza je v tem, da se po ZPP kot dokaz upošteva tisto delo, ki ga za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva s potrebnim strokovnim znanjem opravijo izvedenci, ki jih določi sodišče in ki dokazovanje z izvedenci tudi vodi. S tem je strankam omogočeno, da sodelujejo pri obravnavanju dokaza, s čimer je zagotovljeno temeljno procesno jamstvo izjavljanja v dokaznem postopku, ki se vodi pred sodiščem.2 Izvedensko mnenje izvedenca B. B., izdelano po naročilu toženca in ne po naročilu sodišča prve stopnje, zato nima neposredne dokazne vrednosti. Pri tem ni relevantno, ali je bilo takšno mnenje izdelano pred ali med pravdnim postopkom. V predmetnem postopku torej nista bila imenovana dva izvedenca, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da gre za nasprotja v mnenju dveh izvedencev in bi sodišče prve stopnje že iz tega razloga moralo v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP imenovati novega izvedenca.

29. Toženec pristnost pogodbe z dne 11. 7. 2017 (priloga C3, v nadaljevanju pogodba) vseskozi neutemeljeno dokazuje z ugotovitvami izvedenca B. B., angažiranega s strani toženca, ki ga, kot je že bilo pojasnjeno, sodišča ne sme šteti kot dokaz. Opirajoč na ugotovitve izvedenca B. B. pritožba sodišču prve stopnje očita, da bi moralo izvesti dokaz s postavitvijo novega izvedenca, saj je toženec zasejal upravičen dvom v pravilnost mnenja izvedenca A. A., slednji pa si je že ustvaril mnenje v zadevi. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju obrazložitve opredeljuje do posameznih pravno relevantnih pritožbenih očitkov, s katerimi pritožba nasprotuje izvedenskemu mnenju in utemeljuje stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca.

30. Pritožba izpostavlja, da druga stran pogodbe ni mogla biti predrugačena, saj sta bila dne 26. 7. 2017 overjena tako izvirnik pogodbe kot njen prepis. Vendar zgolj istočasna overitev pogodbe in njenega prepisa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi kazala na pristnost originala pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da overjen prepis pogodbe ne vpliva na veljavnost originala pogodbe. V zvezi z očitki pritožbe, da je bila pogodba overjena istega dne kot njen prepis in zato notarski pečat na izvirniku ni mogel biti odstranjen, saj je prepis izvirnika identičen, dopušča dve možnosti, in sicer da je bila druga stran zamenjana pred overitvijo oziroma glede na ugotovitve izvedenca o poškodbah na pečatu po sami overitvi, pri tem pa je bila druga stran zamenjana tudi pri prepisu izvirnika. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila zamenjana druga stran pogodbe, saj je izvedenec A. A. z veliko verjetnostjo ugotovil, da sporna pogodba ni verodostojna listina, pri tem pa se ni oprl zgolj na ugotovitev, da je notarski pečat poškodovan, temveč je ugotovil več okoliščin, ki kažejo na ponarejenost pogodbe. Zato vprašanje poškodovanja pečata ni odločilno vprašanje, ki bi kakorkoli spremenilo končno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje kljub vsemu logičen in ni bila kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno pri pritožbenem sodišču tudi ni vzbudilo dvoma v strokovnost in verodostojnost izvedenskega mnenja, saj so njegove ugotovitve predstavljene analitično po več dejavnikih, ki skupaj prepričljivo vodijo do zaključka, da pogodba ni pristna.

31. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede podpisa in tiska „kupac“ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju in v izpovedbi na naroku prepričljivo odgovoril na toženčeve pripombe in pojasnil, da je vzel dovolj velik del za ugotavljanje križanj. Svoje trditve je utemeljil s prikazom križanj tonerja in kemičnega svinčnika pri 50 in 200 kratni povečavi (list. št. 236-237). Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je izvedenec vzel premajhen segment črke C, pri čemer pritožba spregleda, da je izvedenec prikazal križanja na črki A. Izvedenec je prepričljivo zavrnil tudi očitke pritožbe, da odtis črke ni kompakten in da se je zato sled pisala razlila pod črnilo. Pojasnil je, da je to praktično nemogoče, če pa bi se to zgodilo, ne bi imeli lepe ravne linije črnila, pač pa bi imeli kapilarni vlek z vsake strani, česar tukaj ni. Pritožbeno sodišče tudi ni podvomilo v strokovnost metode, ki jo je uporabil izvedenec, saj je ta argumentirano zavrnil očitke pritožbe, da se destruktivne metode ne uporabljajo več in navedel, da so tudi s strani toženčevega strokovnjaka predlagane metode večinoma destruktivne, nekatere pa nezanesljive. Pritožbeno sodišče zato ni podvomilo v zanesljivost uporabljene metode.

32. Pritožbeni očitek, da različnost papirja ne more biti dokaz, da strani dokumenta niso bile ustvarjene istočasno, je neutemeljen. Dejstvo o različnih lastnostih papirja samo po sebi sicer res ne more biti dokaz za ponarejenost pogodbe, vendar pa ob obstoju drugih okoliščin, ki nakazujejo na nepristnost pogodbe, dodatno utrjuje prepričanje, da je bila prva stran pogodbe zamenjana.

33. Pritožbeni razlogi v zvezi z rjavim madežem pri pritožbenem sodišču niso vzbudili dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je na zaslišanju pojasnil, da gre pri vprašanju deficita v letnici za vprašanje vsebine, zato se s tem ni ukvarjal. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje deficita v letnici ni pravno relevantno, saj izvedenec na tem delu ni našel sledov trdega predmeta. Izvedenec A. A. je argumentirano zavrnil tudi pripombe toženca, da izvedenec B. B. ni ugotovil sledov mehanskega radiranja površine papirja. Izpovedal je, da se nesporno vidijo sledovi posega trdega predmeta, v izvedenskem mnenju jih je tudi nazorno prikazal s puščicami (list. št. 233). Kot malo verjetno je ocenil možnost, da bi bile sledi posledica brisanja s krpo, to je utemeljil s primerjavo posledic pivnanja in drgnjenja, ki ne bi pustila takšnih sledi. Izvedenec A. A. sicer res ni natančno določil predmeta, ki je pustil sledi, vendar zato po presoji pritožbenega sodišča še ne gre slediti pritožbi, ki trdi, da zato te sledi ne morejo pomeniti, da je bilo poseženo v datum. Življenjsko nesprejemljivo je od izvedenca pričakovati, da bo navedel točno določen predmet, ki je pustil sledi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izvedenec dovolj določno opisal značilnosti predmeta, da je zavrnil možnost, da je do sledov prišlo zaradi brisanja tekočine. Poleg tega ne drži, da datum pogodbe med strankama ni bil sporen. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je tožnica v tretji pripravljalni vlogi (list. št. 87) trdila, da madež skriva mehansko poškodbo papirja, ki je značilna posledica brisanja natisnjenega besedila in da je očitno, da je toženec izbrisal zapis meseca, zato je logično, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem vprašanjem.

34. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zaključek izvedenca A. A., da naj bi bil notarski pečat poškodovan, napačen. Za izvedenca A. A. je nesporno, da je pečat poškodovan, s sliko je v izvedenskem mnenju (list. št. 234) tudi nazorno prikazal poškodbe. Na zaslišanju je pojasnil, da obstaja možnost, da je bil pečat odstranjen in ponovno prilepljen. Pripombe toženca, ki jih sedaj ponavlja v pritožbi, je argumentirano zavrnil in pojasnil, da bi bila vlaga sicer vidna tudi na listini, pri prestavljanju po spisih pa bi bila pomečkana cela listina. Zdi se mu malo verjetno, da bi bil poškodovan samo pečat, ostalo pa bi bilo vse nepoškodovano. Zavrnil je možnost, da bi pečat odpadel zaradi slabe kakovosti lepila, saj ko lepilo enkrat prime, načeloma tudi drži. Kot bistveno okoliščino je izpostavil obstoj več nenavadnih/čudnih poškodb, ki po presoji pritožbenega sodišča ne bi nastale, če bi pečat odpadel zaradi zmanjšanje učinkovanja lepila. Pritožbeno sodišče zato ne dvomi v zaključek izvedenca glede obstoja poškodb na pečatu.

35. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz za preiskavo izvirnika prepisa – analizo lepila in dokaza ni zavrnilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene, kot mu očita pritožba. Dokazni predlog – preiskava prepisa namreč ne bi mogla ovreči rezultatov dosedanjega dokaznega postopka, tj. ugotovitve izvedenca, da je bila pogodba ponarejena. Izvedenec je na zaslišanju argumentirano pojasnil, da preiskava lepila ne bi dala uporabnega rezultata. V kolikor bi na pečatih našli novo lepilo, bi vseeno lahko prišli do dveh različnih zaključkov. Lahko bi rekli, da je pečat odpadel po naključju in ga je nekdo namazal z drugim lepilom oziroma da je nekdo namenoma odstranil pečat in namazal z drugim lepilom. V kolikor pa bi preiskava pokazala, da je bilo uporabljeno isto lepilo, bi ravno tako lahko sklepali na več različnih možnosti. Pregled izvirnika prepisa ugotovitev izvedenca po presoji pritožbenega sodišča objektivno gledano ne bi mogel ovreči in privesti do drugačnega zaključka in torej ni relevanten. Očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo 22. člen Ustave RS, so zato neutemeljeni.

36. Dokazna ocena izvedenskega mnenja je prepričljiva in je pritožbeni pomisleki ne morejo omajati, saj je podprta s prepričljivimi argumenti. Pritožbene navedbe, da bi morala biti dokazna ocena še posebej skrbna (VSL I Cp 742/2019), saj M. M. navedbe vzbujajo dvom v resničnost tožničinih navedb, so neutemeljene. Dokazna ocena sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v skladu z 8. členom ZPP in obsega skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo in upoštevalo, da je tožnica takoj po vpogledu v original sporne pogodbe zatrdila, da je možno, da je zakoniti zastopnik tožnice podpisal katero listino, morda celo listino na drugi strani pogodbe, vendar ne z vsebino, kot izhaja iz prve strani pogodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedene trditve ne vzbujajo dvoma v resničnost tožničinih navedb. Dokazna ocena sodišča prve stopnje tako obsega tudi presojo o uspehu celotnega postopka – presojo procesnih dejanj strank, konsistentnost in logičnost navedb strank, način sodelovanja v postopka, v skladu s sodno prakso, ki jo predlaga toženec.

37. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje moralo postaviti novega izvedenca. Ugotavlja, da je izvedensko mnenje prepričljivo, temeljito, notranje skladno in strokovno verodostojno, izvedenec pa je tudi argumentirano odgovoril na toženčeve pripombe, zato izvedencu ni moč očitati kakršnih koli pomanjkljivosti, nejasnosti, mnenje samo s seboj ni v nasprotju, niti se ne poraja utemeljen dvom v njegovo pravilnost, kar pa je nujni pogoj za postavitev drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Toženec ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja, zato je sodišče prve stopnje mnenju utemeljeno sledilo. Zgolj nestrinjanje z mnenjem pa ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ali pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 38. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker na 18. strani izpodbijane sodbe ni pojasnilo, katere nepremičnine ima v mislih, ko se sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 28. 11. 2017 (priloga A76), zaradi tega pa so nejasni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz celotnega konteksta obrazložitve v 26. točki izpodbijane sodbe izhaja, da se navedeno elektronsko sporočilo nanaša na nepremičnine z vodnim virom, torej na nepremičnine v k. o. X in k. o. Y, ki so navedene v sporni pogodbi. Poleg tega se na navedene nepremičnine nanaša tudi predhodna elektronska komunikacija med odvetnikom N. P. in S. T. (priloga A59), na katero se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje. Zato so pritožbeni očitki o nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v presojo izpovedb M. M., saj je sodišče prve stopnje opravilo skrbno oceno verodostojnosti njegove izpovedbe, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

_**Odgovori na ostale relevantne pritožbene navedbe**_

39. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni glede priče P. K., ki jo je sodišče prve stopnje napravilo vestno, skrbno in natančno. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče, da pogodbe sicer ni videl, ve pa, da so podpisali pogodbo o nepremičninah. Sodišče prve stopnje se je v 21. točki obrazložitve dovolj natančno opredelilo do izpovedbe, in sicer je ugotovilo, da je šel med pogovorom v Hotelu na cigareto, vmes pa je dobil še telefonski klic. P. K. ni vedel, kaj točno je bilo tistega dne podpisano, razen da so podpisali pogodbo o nepremičninah z vodnim izvirom, ni mu bil znan niti znesek kupnine. Ob predočenju pogodbe je povedal, da so mu na pogled vse pogodbe iste in da pogodbe ni gledal. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni bistveno, kdaj je odšel ven na cigareto, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, saj pogodbe sploh ni gledal in ne more potrditi, da je bila dne 26. 7. 2017 podpisana prav sporna pogodba. Zgolj vedenje, da so podpisovali pogodbo o nepremičninah z vodnim virom brez vedenja kakršnihkoli podrobnosti tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more ovreči ugotovitev izvedenca A. A., tudi zato, ker priča ni potrdila, da je bila podpisana sporna pogodba.

40. Pritožba očita tudi, da zaključek sodišča prve stopnje temelji na domnevah, saj je na podlagi izpovedb toženca in M. M. sklepalo, da sta podpisovala nekaj drugega, pri tem pa dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ugotavlja, da je celotni dokazni postopek pokazal, da med tožencem in M. M. obstoji široko poslovno razmerje (tudi v zvezi z nepremičninami), zato je obrazložitev sodišča prve stopnje logična in popolnoma življenjska ter ne temelji na domnevah, pri čemer je sodišče prve stopnje na navedeno opozorilo zgolj kot na možnost. Slednje za dokazno oceno priče P. K. niti ni pravno relevantno.

41. Nadalje pritožba graja dokazno oceno priče N. P. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je N. P. res izpovedal, da sta ga obe stranki dne 26. 7. 2017 poklicali in povedali, da je pogodba sklenjena, vendar navedeno ni prepričalo sodišča prve stopnje, da je bila sporna pogodba tudi podpisana s strani M. M. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje tako zapisalo, da ne drži, da bi stranki kaj podpisali, saj je bilo že ugotovljeno, da sporne pogodbe ni podpisal M. M. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve izpovedbo priče res presojalo v luči ugotovitev izvedenskega mnenja, kot izpostavlja pritožba, pa vendar je v nadaljevanju obrazložitve izpovedbo priče N. P. na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj tudi ustrezno ocenilo. Pri presoji izpovedbe priče N. P. se je tako oprlo na elektronsko dokumentacijo med pričo in S. T. (november 2017), iz katere izhaja, da se je M. M. šele takrat odločil, da bodo nepremičnine pisane na družbo v njegovi lasti in presodilo, da v primeru sklenjene pogodbe, potrebe po takšni komunikaciji ne bi bilo, saj se je M. M. šele takrat odločil, na koga se bodo prenesle nepremičnine. Tudi izpovedba priče N. P., da je stranke opozoril, da je potrebno pred vknjižbo pridobiti dovoljenje ministrstva, ni v nasprotju z zaključkom sodišča prve stopnje, saj je odvetnik, glede na to, da mu je bila predložena sporna pogodba, menil, da sta stranki dosežen dogovor tudi zapisali. Pomembna okoliščina, ki govori v prid dokazni oceni sodišča prve stopnje, je tudi dejstvo, da priča nikoli ni bila v fizičnem stiku z M. M. in ji je vso dokumentacijo, tudi pisno pooblastilo M. M. prinesel toženec. Poleg tega izpovedba priče, da je bila pogodba sklenjena, ne pomeni nujno, da je bila sporna pogodba tudi podpisana. Zaključek sodišča prve stopnje pa podpira tudi elektronska dokumentacija S. T. (priloga A17, prevod A21), ki je dne 17. 8. 2017 toženca pozivala k plačilu posojilnih pogodb. V kolikor bi bila dne 11. 7. 2017 sporna pogodba podpisana s strani M. M., takšen poziv na plačilo posojilnih pogodb ne bi bil logičen, saj bi bil dolg toženca z njo poravnan. Bolj smiselna se zdi razlaga, da je M. M. šele po tem datumu začel razmišljati o možnosti drugačnega plačila, vendar do dogovora na koncu ni prišlo. Navedeno potrjujejo tudi SMS sporočila M. M. z dne 14. 11. 2017 (priloga A61) in naslednji dan 15. 11. 2017 poslano elektronsko sporočilo S. T. (priloga A59), s katerim toženca ponovno poziva, da vrne dolgove po posojilih pogodbah.

42. Neutemeljene so pritožbe navedbe, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je odvetnik N. P. pogodbo prejel istega dne, kot je bila podpisana in da je skrajno neverjetno, da bi toženec v času poti iz L. do R. uspel sneti pečat in zamenjati prvo stran. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz računa notarke (priloga A54) izhaja, da je bil izdan ob 15.39 uri, na fotografijah iz Hotela (priloga B32) pa se nahaja ura 16.10, kar ni logično, saj naj bi bil sestanek pred overitvijo. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da zgodba toženca ni časovno skladna in obstaja možnost večjega časovnega okna med posameznimi dogodki, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je neverjetno, da bi toženec uspel tako hitro zamenjati prvo stran. Izpovedba priče N. P., ki je potrdil, da je prejel pogodbo, kot se nahaja v spisu, sama po sebi ni relevantna za presojo, ali je bila pogodba ponarejena oziroma ali je pogodbo res podpisal M. M., kot neutemeljeno izpostavlja pritožba.

43. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da SMS sporočila, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje na 19. strani izpodbijane sodbe nimajo zveze s predmetno zadevo. M. M. je sicer res izpovedal, da njegova elektronska korespondenca s tožencem iz novembra 2017 ni imela zveze z zapiranjem dolga, pa vendar mu sodišče prve stopnje ni verjelo, s takšno oceno pa se strinja tudi pritožbeno sodišče. Iz SMS sporočil z dne 14. 11. 2017 (priloga A61) je namreč razvidno, da M. M. očita tožencu, da se že 7 mesecev norčuje iz njega in ga sprašuje, kaj se dogaja z obljubo vračila dolga, slednje pa se časovno in vsebinsko ujema s posojilnim razmerjem med tožnico in tožencem, posojilo je namreč zapadlo v plačilo dne 15. 4. 2017, tj. približno 7 mesecev pred poslanim SMS sporočilom.

44. Toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati, da je z M. M. sklenil dogovor o poplačilu posojil na način, kot ga predvideva sporna pogodba in pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Kot je že bilo obrazloženo zgoraj, izvedeni personalni dokazi niso potrdili, da sta toženec in M. M. sklenila predmetni dogovor, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Dokazna ocena vseh dokazov skupaj, tako personalnih kot listinskih, utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba ponarejena ter da toženec in M. M. nista dosegla dogovora o poplačilu posojil, kot ga predvideva pogodba in ki bi zavezoval tudi tožnico.

45. V zvezi s prepozno navedbo glede fiktivnosti posojilnih pogodb se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, ker toženec na prvem naroku za glavno obravnavo dne 5. 6. 2019 ni trdil, da bi posojilni pogodbi sklenili zaradi pravnega kritja, tako kot je trdil v vlogi z dne 13. 9. 2019, njegove trditve tudi niso bile smiselno enake. Kljub temu se je sodišče prve stopnje iz previdnosti vsebinsko opredelilo do toženčevih navedb in utemeljeno zaključilo, da njegova trditev, da sta pravdni stranki le formalno sklenili posojilni pogodbi, v resnici pa je šlo za prodajo in nakup nepremičnin na Hrvaškem, ni dokazana. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno priče N. N. in pritrjuje, da je njeno izpovedbo mogoče razumeti v skladu z elektronskim sporočilom z dne 8. 3. 2017 (priloga A20), v katerem toženec naproša M. M. za izplačilo posojila za nakup nepremičnine v O. in obljublja vračilo preostalih 250.000,00 EUR ob prodaji nepremičnine. Elektronsko sporočilo z dne 6. 2. 2017 (priloga B21), ki ga izpostavlja toženec sicer potrjuje plačilo 250.000,00 EUR, vendar iz sporočila ni razviden namen nakazila, zato slednje ne more ovreči prej navedenih ugotovitev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je šlo pri prvem nakazilu najverjetneje res za aro za nakup nepremičnine, vendar zgolj kot posojilo tožencu, da bo v svojem imenu plačal aro nekomu tretjemu. V skladu z navedenim je tudi izpovedba priče N. N., da je znesek nakazala kot kupnino za nepremičnino na Hrvaškem.

46. Življenjsko logično je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v kolikor bi šlo za aro, bi toženec to plačilo izkazoval s prodajno pogodbo, pogodbo o ari, potrdili o nakazilu, ki mu pritožba neutemeljeno nasprotuje. Upoštevajoč višino zneskov več tisoč EUR je povsem razumno in pričakovano, da se ob izročitvi are pridobi pisno potrdilo, ki potrjuje njeno izročitev. Toženčeva izpovedba, da je zastopal prodajalca in ni šlo za njegovo vilo, ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Toženec bi kljub temu lahko pojasnil in dokazal denarni tok nakazila, ki ga je prejel na svoj bančni račun, pa tega ni storil. 47. Glede drugih dveh nakazil pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta bili nakazani kot posojili, tako kot je določeno v posojilnih pogodbah (prilogi A2, A9). Tudi iz pregleda prometa na računu tožnice (priloga A3) je razvidno, da je pri nakazilih v marcu in maju določen namen posojilo (po pogodbi). Tudi elektronsko sporočilo z dne 8. 3. 2017 (priloga A20), potrjuje, da je bil namen predmetnih nakazil posojilo. Ravno tako pozivi S. T. tožencu k vračilu posojil (prilogi A21, A59). Toženčeve navedbe, da ni šlo za posojili in da je del zneska vrnil, ker je M. M. potreboval denar za plačilo igralcev, niso prepričljive.

48. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ob fiktivnosti posojilnih pogodb ne bi bilo potrebe po sklenitvi sporne pogodbe. V primeru fiktivnosti navedenih posojilih pogodb denarja namreč ne bi bilo potrebno vračati, saj takšni pogodbi ne bi imeli nobenih pravnih učinkov med pogodbenima strankama (50. člen Obligacijskega zakonika). Toženec pa ni uspel dokazati, da bi s posojilnimi pogodbami stranki prikrivali kakšno drugo pogodbo (npr. pogodbo o ari).

49. Ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev in zato odgovor nanje ni potreben.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

50. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

51. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam kriti svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnico, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, zato tudi tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Glej VSRS sodba II Ips 322/2016. 2 Glej VSRS sodba III Ips 41/2020.