Jedro

Ker je bilo o stroških postopka odločeno po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, ki je obveznost nasprotne udeleženke prenesla na RS, bi moralo prvostopenjsko sodišče slednjo pozvati, da vstopi v postopek namesto nasprotne udeleženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče nasprotni udeleženki naložilo v plačilo 896,75 EUR stroškov postopka predlagatelja, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbi nasprotna udeleženka trdi, da je sklep obremenjen s kršitvami po določilu 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev oprlo na sklep z dne 14.11.2002, ki pa je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 324/2003 z dne 26.2.2003, zato je odločitev brez pravne podlage in kot taka procesno ter materialnopravno napačna. S tem ko je sodišče plačilo stroškov naložilo Mestni občini X, je napačno uporabilo materialno pravo, saj je spregledalo odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-43/93 z dne 3.7.1997 ter dopolnilno odločbo z dne 16.10.1997. Skladno z odločitvijo Ustavnega sodišča je zavezanec za plačilo odškodnine, ki temelji na 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), Republika Slovenija. Torej je Republika Slovenija tudi zavezanec za plačilo stroškov postopka, ne pa nasprotna udeleženka, ki v tej zadevi ni več pasivno legitimirana.

Na vročeno pritožbo predlagatelj ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Prvi sklop pritožbenih navedb ni utemeljen. Materialnopravna podlaga za odločitev o stroških postopka v postopkih za vrnitev zaplenjenega premoženja po ZIKS so določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) o razlastitvenem postopku (prim. npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1760/2000); 104. čl. ZNP pa določa, da stroške postopka trpi tisti udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Izpodbijani sklep je prvostopno sodišče pravilno oprlo na 104. čl. ZNP, zato pritožbene navedbe o odločitvi brez pravne podlage niso utemeljene. Dejanska podlaga za odmero stroškov postopka pa je sklep prvostopenjskega sodišča opr. št. Nz 802/93 z dne 12.9.1995, kateri je v delu, ki se nanaša na nasprotno udeleženko, postal pravnomočen 18.9.1996, ko ga je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom opr. št. II Cp 702/96. Vendar pa nepravilno citiranje sklepa na odločitev ni vplivala, zato uveljavljana kršitev določb postopka ni podana.

Prav pa ima pritožba v delu, ko opozarja, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-43/96 z dne 4.7.1997 v predmetnem postopku ugotovljena obveznost nasprotne udeleženke prešla na Republiko Slovenijo. Z navedeno odločbo je namreč Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da 2. odst. 145. čl. ZIKS ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da je po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti zavezanec iz te določbe le Republika Slovenija. Na seji 16.10.1997 pa je Ustavno sodišče še odločilo, da se citirana odločba izvrši na način, da v postopkih, ki so v teku, namesto občine kot zavezanca vstopi Republika Slovenija; v primerih, v katerih obstoji izvršilni naslov, pa se šteje, da je obveznost plačila odškodnine prešla na Republiko Slovenijo. Gre za t. i. interpretacijsko odločbo Ustavnega sodišča, ki učinkuje vnaprej, torej po uveljavitvi odločbe. Ker je bilo v obravnavani zadevi o stroških postopka odločeno po izdaji odločbe Ustavnega sodišča, bi moralo prvostopenjsko sodišče pozvati Republiko Slovenijo, da vstopi v postopek namesto nasprotne udeleženke. Gre za materialno in procesno nasledstvo. Stroški postopka kot akcesorna terjatev pa nosijo enako usodo kot glavna terjatev.

Ker je po odločbi Ustavnega sodišča pasivno legitimirana v tej nepravdni zadevi RS, ne pa občina, je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna in jo je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti ter vrniti v novo odločanje (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi z 37. čl. ZNP). Sodišče prve stopnje bo moralo pozvati Republiko Slovenijo da vstopi v postopek namesto prvotno stvarno legitimirane nasprotne udeleženke ter ji dati možnost, da se z zadevo seznani in izjavi glede odločitve o stroških. Ne more pa se RS glede na odločbo Ustavnega sodišča upirati vstopu v postopek. Nato naj sodišče ponovno odloči o stroških postopka.