Jedro

Pravnomočno določena deleža na skupnem premoženju veljata tako za aktivo kot za pasivo skupnega premoženja. Spornega stanovanja pri vprašanju vračanja najetega posojila za plačilo dela kupnine ni mogoče obravnavati izolirano od ostalega skupnega premoženja na način, da je pol stanovanja toženčevo posebno premoženje, druga polovica pa skupno premoženje z deleži 6/10 proti 4/10 v korist tožnice. Zato mora toženec tožnici vrniti po prenehanju izvenzakonske skupnosti plačano posojilo v obsegu, kolikor znaša njegov delež na celotnem skupnem premoženju, torej 70 % in ne samo 40 %.

Razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča v tej zadevi nima narave pravnomočne sodne odločbe v smislu 1. odstavka 385. člena ZPP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti proti zavrnilni sodbi sodišča druge stopnje glede toženčeve povrnitve nad 40 odstotkov dolga se zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti proti razveljavitvenemu sklepu sodišča druge stopnje se zavrže.

Obrazložitev

V pravdi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod II P 1220/95 zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja, pridobljenega z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, in deležev na tem premoženju, je bilo ugotovljeno, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje in tudi določene premičnine, deleža pa sta bila ugotovljena v višini 7/10 in 3/10 v korist tedanjega tožnika. V sedanji pravdi tožnica zahteva, da ji toženec povrne mesečne obroke kredita, ki sta ga najela za plačilo dela kupnine za stanovanje, po prenehanju izvenzakonske skupnosti pa je ta kredit še naprej odplačevala le ona. Za obdobje od januarja 1993 od oktobra 1999 je izračunala vsa plačila, prištela kapitalizirane zamudne obresti in zahtevala plačilo 2,571.183 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenega zneska od vložitve tožbe dalje, od kasneje razširjenega zneska pa od različnih datumov plačil posameznih anuitet. Sodišče prve stopnje je le delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 702.493,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 561.343 SIT od 1.6.1999 dalje, od zneska 141.150 SIT pa od 13.2.1999 (prav 13.12.1999) dalje. Oprlo se je na tretji odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 do Ur. l. RS, št. 16/2004; ZZZDR) in odločilo, da toženec dolguje povračilo le 7/10 vsake mesečne anuitete, da je tožnica od prisojenega dela terjatve upravičena zahtevati le zakonske zamudne obresti za čas od vložitve tožbe oziroma njene spremembe in da je del terjatve za čas petih let pred vložitvijo tožbe, torej pred 1.6.1999, zaradi zastaranja ugasnil. Zato je presežni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je o pritožbah obeh pravdnih strank odločilo tako, da je s sklepom tožničini pritožbi v celoti, toženčevi pa le delno glede pravdnih stroškov, ugodilo, zato v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem (prisodilnem) delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti sodbi in sklepu pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča. V zahtevi navaja, da obe sodbi izpodbija v delu, v katerem je odločeno, da mora toženec povrniti tožnici nad 40 % dolga.

Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava iz tretjega odstavka 56. člena ZZZDR in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2; ZPP), ker izrek sodbe pritožbenega sodišča nasprotuje razlogom te sodbe. Zahteva predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi obeh sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V začetku obrazložitve zahteva opozarja na razloge sodbe iz pravde o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem, kako sta stranki prispevali k nakupu stanovanja, da je takratni tožnik iz svojega posebnega premoženja kril 50 %, glede ostale polovice premoženja pa je sodišče prispevek takratne toženke ocenilo na 60 %, tožnika pa na 40 %. Zahteva opozarja tudi, da je sporno stanovanje že razdruženo, ker je toženec na podlagi sklepa nepravdnega sodišča tožnici izplačal vrednost njenega solastninskega deleža. V nadaljevanju zahteva povzema potek postopka iz sedanje pravde in opozarja, da lahko po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR zakonec od drugega zakonca zahteva povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Z izpodbijano odločitvijo obeh sodišč toženec vrača tožnici več, kot znaša njegov del obveznosti iz naslova skupnega dolga. Ta se nanaša le na polovico vrednosti skupnega premoženja, saj je toženec preostalo polovico kril iz svojega posebnega premoženja. Utemeljena je zato le taka razdelitev obveznosti, da mora toženec vrniti 40 % plačanega dela kredita, porabljenega za drugi del kupnine za stanovanje. V nasprotnem primeru se razmerje pravnomočno ugotovljenih lastninskih deležev 70 proti 30 poruši. Z izpodbijano odločitvijo sta zato sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Uveljavljana procesna kršitev je podana, ker je pritožbeno sodišče v izreku v celoti ugodilo tožničini pritožbi, v razlogih pa le zaradi začetka teka zastaranja in začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

Zahteva je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

Zahteva proti razveljevitvenemu sklepu sodišča druge stopnje ni dovoljena, v ostalem izpodbijanem delu pa ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi odločilo z eno odločbo, ki jo je pravilno poimenovalo sodba in sklep. S sodbo je zavrnilo toženčevo pritožbo glede odločitve o prisojenem delu tožbenega zahtevka, s sklepom pa je ugodilo tožničini pritožbi (in delno toženčevi glede stroškovne odločitve), prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zahteva po poimenovanju in vsebinsko izpodbija tudi razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča. Prav v tem delu uveljavlja zatrjevano procesno kršitev. Po prvem odstavku 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča v tej zadevi nima narave pravnomočne sodne odločbe v smislu navedene zakonske določbe. Ni odločeno o še odprtem delu tožbenega zahtevka, saj bo o njem odločilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Pravnomočna sodna odločba o tistem delu tožbenega zahtevka, ki je zaradi razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča še odprt, je torej stvar prihodnosti. Zato zahteva v tem delu ni dovoljena.

Zahteva proti sodbi pritožbenega sodišča neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Res tretji odstavek 56. člena ZZZDR določa v razmerju med samima zakonskima (v povezavi z 12. členom ZZZDR pa tudi razmerju med izvenzakonskima) partnerjema, da ima eden pravico od drugega terjati povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Gre za vprašanje pasive skupnega premoženja, ki pa se obravnava enako kot njegova aktiva. Obe se delita enako in sta odvisni od ugotovljenih deležev na skupnem premoženju.

Tako kot je v dosedanjem postopku prezrl toženec, tudi zahteva prezre, da predmet prejšnje pravde pod II P 1220/95 ni bilo samo sedaj sporno stanovanje, temveč celotno skupno premoženje pravdnih strank. Res je bilo stanovanje po vrednosti najpomembnejše, vendar pa so bile med pravdnima strankama sporne tudi številne premičnine. Tako je sodišče obravnavalo in ugotovilo, da spada v njuno skupno premoženje poleg stanovanja tudi vsa stanovanjska oprema, gospodinjski stroji, glasbena oprema, posoda, posteljnina in tudi osebni avtomobil. Glede nekaterih drugih premičnin je tožbeni in nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo. Nato je ugotovilo, da znaša idealni delež sedanjega toženca na tem premoženju 7/10 sedanje tožnice pa 3/10. Pri tem je upoštevalo vse okoliščine iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Tako je ugotovilo, da je sedanji toženec 50 % kupnine za sporno stanovanje plačal s kupnino, ki jo je dobil od prodaje svojega prejšnjega stanovanja, preostali del pa sta krili obe pravdni stranki z najetimi posojili. Ugotovilo je tudi toženčeve višje prihranke ob začetku izvenzakonske skupnosti, približno enake osebne prejemke obeh pravdnih strank (v razmerju 53 % proti 47 % v korist toženca), obravnavalo avtomobile, ki sta jih imela pred začetkom skupnega življenja, ki sta jih zamenjala kasneje in ki sta jih imela ob prenehanju skupnosti. Ugotovilo pa je tudi, da je bil tožničin delež v gospodinjstvu in pri vzgoji in oskrbi skupnega otroka znatno večji, ter se pri tem med drugim sklicevalo na naravo toženčevega akviziterskega dela. Na koncu je poudarilo, da je skupno premoženje pri ugotavljanju deležev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem in da se zato ne določajo različni deleži na posameznih stvareh skupnega premoženja. Deleža pravdnih strank na celoti skupnega premoženja je ugotovilo v razmerju 70 : 30 v korist toženca zato, ker je bil njegov prispevek iz prihrankov in kupnine prejšnjega stanovanja 50 %, pri ostali polovici pa je bil tožničin delež 60 %, toženčev pa 40 %, ker je tožnica več delala v gospodinjstvu in s skupnim otrokom.

Kot je bilo že pojasnjeno, pravnomočno določena deleža na skupnem premoženju veljata tako za aktivo kot za pasivo skupnega premoženja. Spornega stanovanja pri vprašanju vračanja najetega posojila za plačilo dela kupnine ni mogoče obravnavati izolirano od ostalega skupnega premoženja na način, da je pol stanovanja toženčevo posebno premoženje, druga polovica pa skupno premoženje z deleži 6/10 proti 4/10 v korist tožnice. Ko sta se pravdni stranki odločili za nakup stanovanja in sestavili finančno konstrukcijo tako, da je bila polovica kupnine krita z denarnimi sredstvi, pridobljenimi s prodajo toženčevega posebnega premoženja, preostala polovica pa s krediti, so se toženčeva denarna sredstva pretopila v skupno premoženje in so vplivala le na določitev toženčevega višjega deleža, ni pa stanovanje postalo do 1/2 samo toženčevo premoženje, druga polovica pa skupno premoženje z deležem 6/10 proti 4/10 v korist tožnice. Ali povedano malo drugače: lastninsko razmerje na tem stanovanju ni bilo drugačno kot na drugih predmetih skupnega premoženja in tudi deleža na njem nista bila drugačna. Prav na tem napačnem izhodišču pa temelji toženčevo stališče, ki ga povzema tudi zahteva, da se vračilo posojila nanaša le na tisto polovico stanovanja, na katerem naj bi bila deleža pravdnih strank drugačna. Sodišče je v prejšnji pravdi določilo deleža na celoti skupnega premoženja, na stanovanju, osebnem avtomobilu in ostalih premičninah. Pri tem je izhajalo iz materialnopravno pravilnega stališča, da je skupno premoženje celovit materialnopravni pojem. Zato ni odločilno, v pridobitev katerega predmeta skupnega premoženja so bila vložena denarna sredstva, ki izvirajo iz posebnega premoženja enega od partnerjev. Ta sredstva se upoštevajo le pri določitvi deležev na celoti skupnega premoženja. Prav drugačno stališče, za katerega se zavzema zahteva, bi pomenilo, da bi se porušilo razmerje pravnomočno ugotovljenih solastninskih deležev na vsem preostalem skupnem premoženju, saj je toženčev delež tudi na njem 70 %, pa čeprav je bilo sicer ugotovljeno, da je tožnica ob približno enakih prejemkih pomembneje prispevala k pridobitvi skupnega premoženja v drugih oblikah, torej s pretežnim delom v gospodinjstvu in z ukvarjanjem z otrokom.

Zahteva zatrjevano proceno kršitev pred sodiščem druge stopnje uveljavlja v delu, ki se nanaša na razveljavitveni izrek in razloge v zvezi z njim, torej na nedovoljeni del zahteve. Zato vrhovno sodišče te procesne kršitve ni obravnavalo.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP in 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe.